POSLUŠAJMO FILME: Everest

Mitja Reichenberg

Najvišja, največja in najnevarnejša

Everest (Baltasar Kormákur, glasba Dario Marianelli, 2015)

Filmi, ki tako ali drugače opevajo gore, hribe in nevarno naravo, so del zgodovine človekovega preizkušanja mej, iskanja možnosti preživetja prav tam in na takšne načine, da je to skoraj neverjetno, včasih pa tudi nemogoče – in tako narava vzame pač svoj davek, človekovo življenje postane del vzajemnega razumevanja, vse skupaj pa logičen krog minevanja in rojevanja. Tako so na koncu koncev vsi akterji zadovoljni, bi lahko rekli. Everest, natančneje Mount Everest, je 8848 visoka gora, najvišja točka na Zemlji. Predstavlja mejo med Tibetom in Nepalom, imenujejo pa jo tudi Sagarmatha, kar pomeni v sanskrtu ‘čelo neba’, na tibetanski strani pa ji rečejo Čomolungma, kar pa je možno prevesti kakor ‘mati vesolja’ – toda vse do leta 1856 je bila poimenovana zgolj kot Vrh XV (angl. Peak XV); tedaj pa so jo poimenovali po valižanskem geografu in geodetu, imenovanem George Everest. Morda še zanimivost: do leta 1921 se Evropejec ni smel približati gori bližje, kakor na 80 kilometrov – saj je veljala za sveto goro, prav tako pa je bilo sveto ozemlje okoli nje. Šele leta 1953 je prišlo do prvega vzpona nanjo (Tenzig Norgay in Edmunds Hillary), leta 1975 pa je stala na njenem vrhu prva ženska, japonka Junko Tabei. Leta 1978 je Reinhold Messner prvič prišel na njen vrh brez dodatnega kisika, kar je leta 1988 ponovila prva ženska – Lydia Bradey. Morda pa še pomnimo prvi smučarski spust s te gore – ta je bil leta 2000, opravil pa ga je Davor Karničar. Svojstven rekord v pristopih na vrh pa ima Apa Sherpa, ki je bil tam kar enaindvajsetkrat, o vseh tistih, ki pa so na gori ostali, pa ne bomo govorili. Poudariti pa velja, da jih je kar precej – okoli 250.

Tokratni film pripoveduje takole: tragedija iz leta 1996 je kar 18 let, vse do lanskoletne katastrofe, veljala za najbolj temačen in žalosten dan v zgodovini Everesta. Njena zgodba je bila v preteklosti že povzeta v dokumentarnem filmu in knjigah izpod peres preživelih, sedaj pa bo v osupljivi 3D tehnologiji zaživela še na velikem platnu. V filmu Everest spoznamo vodji obeh odprav Scotta Fisherja (Jake Gyllenhaal) iz Mountain Madness ter Roba Halla (Jason Clarke) iz Adventure Consultants. Obe skupini sta šteli vsaka po tri vodiče in osem klientov. Noben od klientov iz Adventure Consultants ni imel izkušenj z vzponi na 8.000 metrov, le trije od njih pa so se v preteklosti že spopadli z visoko himalajsko nadmorsko višino. Skupaj z njimi se pripravljamo na vzpon njihovega življenja ter spoznavamo motive, ki so jih privedli na ta najnevarnejši kraj na svetu. Ko vodji odprav spoznata, da je zaskrbljujoče veliko število alpinistov izbralo isti dan za vzpon – kar 34, se odločita, da bosta združila moči. Sprva so obeti odlični, prvi zapleti pa se pojavijo zaradi vmesnega popravljanja vrvi, kar povzroči zamudo pri doseganju vrha. Takrat narava pokaže svojo najbolj kruto stran. Alpiniste med spustom z gore zajeme eden najhujših snežnih viharjev, kar jih je kadarkoli zabeležila človeška rasa. V napetem boju za preživetje lahko le nemo opazujemo grozo in trepet na obrazu ekipe v baznem taboru, ko možnosti za srečen konec kopnijo z vsakim pretečenim trenutkom. Film Everest ni le film o katastrofi, je tudi testament o silni želji po nadvladi naravnih elementov, ki včasih meji na norost. Je zgodba o predanosti, kljubovanju usodi ter brezmejni moči človeške volje, ki ne bo nikogar pustila hladnega, četudi zmrazi vse do kosti.

Film je svetovno premiero doživel na 72. mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah. Snemanje je potekalo v studiih v Rimu in Veliki Britaniji ter v italijanskih Alpah in ob vznožju Everesta v Nepalu, zaradi uničujočega aprilskega potresa v Nepalu pa ima film tudi dobrodelno noto: poleg pozivov k darovanju sredstev se bodo zvrstile tudi dobrodelne projekcije namenjene pomoči. Glasbo je prispeval že znan italijanski komponist Dario Marianelli (rojen 1963).

Dario Marianelli je dobitnik oskarja za filmsko glasbo, ki jo je prispeval za film Pokora (Atonement, Joe Wright, 2007), sicer pa ga poznamo po glasbi v filmih Anna Karenina (Joe Write, 2012), pa Prevzetnost in pristranskost (Pride & Prejudice, Joe Write, 2005), prezreti pa ne smemo še Jane Eyre (Cary Joji Fukunaga, 2011), V kot Vroče maščevanje (V for Vendetta, James McTeigue, 2005) in pa razvpit filmi Jej, moli, ljubi (Eat Pray Love, Ryan Murphy, 2010). Za tokratni Everest je napisal šestnajst partiturnih delov – pa je prav, da jim prisluhnemo.

Prvi del ima naslov The Call, torej nekakšen klic, ki se mu ne moremo izogniti. Glasba je nekakšen nihaj med skrivnostjo (ženski vokal) in otožnostjo. To, da se glas gore istoveti z ženskim glasom je starodavno izročilo in prav temu se je odzval tudi Dario Marianelli. Naslednja skladba ima naslov Setting off from Kathmandu in predstavlja glasbeni prehod in priprave na to, kar bo pravzaprav sledilo – vzpon pod na prav dobrimi pogoji. Glasba je ritmična in predvidljiva, polna znanih melodičnih prijemov, ki so doma predvsem v dokumentarističnih filmskih zgodbah. Temu sledi First Trek: Base Camp. V tem primeru skladatelj že razkrije nekaj svojih pogledov na goro, hkrati pa nam film obarva z avanturističnimi toni, ki v smelem ritmu pulzirajo preko snega, ledu in – ljudi. Naslednji del je imenovan Arriving at the Temple – the monks of Tharig Monastery. Razumljivo je, da je Marianelli posegel po originalnih glasbilih in tamkajšnjih glasbenih običajih, zato ta del izpade bolj dokumentaren in manj filmski. Naslednja skladba ima naslov The Lowdown, vsekakor pa je sekvenčno in ritmično polnilo, ki pride v filmu kar precej prav. Prav tako A Close Shave, kjer pa se ponovno srečamo z ženskim vokalom – goro, kar nas seveda opomni, da je tam nekje nekaj, kar je morda večje od nas. Usoda je samo drugo ime za to.

Dario Marianelli nadaljuje s skladbo Starting the Ascent, kar pa je ponovno bolj polaganje zvočnih barv in pri tem polnjenje zvočne praznine filma, tam nekje na več kot sedem tisoč metrov nad morjem. Temu sledi To Camp Four, torej vzpon do četrtega tabora, ki stoji na Južnem sedlu na višini 7986 metrov – in je dejansko zadnja postaja pred samim vzponom. Sledi skladba Someone Loves Us, kar je ponovno žensko-vokalna glasbena pripoved o gori, ki kliče in spominih, opominih in premislekih. Vzpon iz tega tabora traja navadno deset do dvanajst ur, preden se lahko uzre sam greben. Prav to pa je največji izziv in hkrati želja vsakogar, ki se je pregrizel do sem. Dario Marianelli nam ponudi nadaljevanja: Summit. Glasba je ritmična, vzpenjajoča se in hkrati vzpodbudna. Pomaga vsem: tistih v ledu in snegu in nam v dvorani. Vsekakor prične zmanjkovati časa – Time Runs Out, zapiše komponist. Temu se ni mogoče izogniti, sploh tedaj ne, ko se je gora odločila, da vzpon najo ni mogoč. Ta del je tudi najdaljši partiturni del celotnega filma, saj gre za več kot šest minutno glasbeno pripoved o nemogočem. Sledi zaključna kadenca, imenovana Lost. Trpka in mračna orkestracija se prav odlično spoji s filmom, ki postaja vse bolj in bolj prazen boj s časom in naravo.

Dario Marianelli se pokaže tudi kot glasbeni poet: napiše del z naslovom Last Words in v tem združi zvoke hladu in trpkosti, spomine in hrepenenja kar v najboljši muzikalni luči. Filmska glasba ima to moč, da spregovori očitno prav tedaj, ko resničnih (filmskih) besed zmanjka. Zmanjka moči za njih, časa in možnosti. Temu sledi Beck Gets Up, nato pa bolj drzna in pulzivna skladba Chopper Rescue – ki pomaga filmu, da se vrne ponovno v znani tempo. Konec filma predstavlja glasbeni Epilogue, kar je violinska kompozicija, s katero se Dario Marianelli več kot odlično podpiše v led in sneg tam daleč od toplega doma. Z več kot pet minutno skladbo poseže tudi v odjavno špico, kar pusti filmu nekoliko grenko-sladko izkušnjo, saj smo morali že v začetku vedeti, kako se bo končala. A upanje je tisto, ki venomer vztraja optimistično prav čisto do konca.

Share