Rundek Cargo Trio, Mostovi (Menart, 2015) in koncert RCT v Cvetličarni, 23.9.2015 (Ex Ponto – Mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti)
Do Mostov sem prišla naključno, kot do malone vseh najboljših stvari, ki se zgodijo brez kakih posebnih intervencij in piarskega mahanja pred nosom. Našel me je v pravem trenutku. Tako kot me je njegov Plavi avion (2010) pred nekaj leti, pa pred tem Rundek Cargo Orkestar, pa Haustorji v času, ko sem se kot najstnica preselila v Ljubljano in sem po Bunkerju, Metelkovi, KUD-u in podobnih placih iskala sebi podobne ptiče. Darka Rundeka nikoli nisem spremljala načrtno, vedno se mi je preprosto – zgodil.
Morda mi je Rundek blizu tudi zaradi svoje liminalnosti, vmesnosti, ki jo izpovedujejo njegove živahne, sinje modre oči, življenjska pot(ovanja) in konec koncev njegove pesmi. Liminalnost kot nomadizem med deželama (Hrvaška in Francija), med različnimi umetnostnimi izrazi (gledališče, glasba, film), med glasbenimi žanri, in še kako drugače. In tudi če je ta pozicija za navadne smrtnike eksistencialno nelagodna, za kakšne pikolovske poslušalce morda estetsko nedorečena ali kategorijsko nedosledna, je po drugi strani prav toliko ali še bolj osvobajajoča, saj mu omogoča širino izpovednosti, svetovljanskost in samosvojost. Rundekove izpovedi so tako subtilne, introspektivne in lirično mehkobne kot tudi angažirane, satirične, igrive, trpke in humorne. A v vsakem primeru vedno iskrene.
Takšen album je tudi Mostovi, ki ga je s triom (sestavljata ga še glasbena sopotnika iz časa Rundek Cargo Orkestra – Isabel na z efekti poudarjeni violini ter multiinstrumentalist in vokalist Dušan Vranić – Duco) posnel v svojem studiju na Braču in na katerem se z enako glasbeno in tekstopisno suverenostjo loteva najrazličnejših družbenih in intimnih tematik. Še več, na novem albumu Rundek postreže z mnogimi presežki, ki odsevajo njegov pretanjen občutek za naracijo in dramaturgijo komadov, za magičen spoj besede in glasbe, za prvorazredni storytelling, kakršnega v tem času in na tem prostoru lahko iščemo z lučjo pri belem dnevu.
Gledališko oziroma filmsko izostren čut za grajenje fabule, za prozodijo, za nenavadne aranžmajske rešitve in glasovne intervencije, ki podkrepljujejo sijajna besedila, kot so protestniška Ima ih (napisana ob nedavnih vstajah v Bosni), satirični gerontološko-medicinski Vitamini in Džaba (v kateri se z »Mali čovjek želi preko crte« pokloni sopotnikom iz Šarlo Akrobata), pa tiste, v katerih bolj ponotranja krhko emotivnost in minljivost (človeka, ljubezni, trenutka ipd.) kakršne so Indijska, Vidova, Midnight Calypso, Clouds, Don Juan, Ne zaboravi me, so, vsaka zase, male nadčasne mojstrovine.
Spodobilo se je, da smo po intenzivni poletni turneji tria po regiji novo ploščo končno imeli priložnost preveriti v živo tudi v Ljubljani; in to na letošnjem Ex Pontu. Slaba stran je, da smo morali ponjo v Cvetličarno, ki se je (tudi) tokrat izkazala kot neustrezno prizorišče. Rundekova akustična, krhka, intimnoklubska muzika (zakaj ni Rundek Cargo Trio tako kot prejšnjič gostoval v Cankarjevem domu?) namreč zahteva zbrano poslušanje in mehak, topel, analogen, lo-fi zvok, ki odlikuje tudi ploščo, predvsem pa čitljivost vokalov in instrumentov. Žal smo morali žvečiti precej nerazločno glasbeno gmoto in obupno lučkarsko koreografijo (v drugem delu koncerta sta se oba sicer rahlo izboljšala, a ne dovolj, da bi popravila splošni vtis), festivalsko občinstvo pa je med komadi raje žgolelo po svoje in se, čeprav je trio po koncu uradnega dela dvakrat priklicalo na oder, odzivalo bolj ali manj samo na preverjene klasike iz obdobja Haustorjev (Uzalud pitaš, Bi mogo da mogu, Šejn) in starejše hite iz Rundekove kariere (Ruke, Ay Carmela, Apokalipso ipd.).
Darko in njegova mednarodna cargo posadka Isabel ter Duco so kljub vsem nevšečnostim (Darku je za nameček za vrat kapljala še deževnica iz strehe) temeljito oddelali svoj nastop, se predvsem v drugi polovici dodobra razigrali in dokazali, da je mo(go)čna izpovednost zvočnega minimalizma Mostov ena najboljših glasbenih pridobitev tega prostora v zadnjem času, ki pa si ga Rundekovi feni prav zato želimo prisluhniti v boljših pogojih, kot je bil omenjeni.
