Alasdair Roberts v prešitju arhaičnega in sodobnega

Ko je lokalni Northern Rail vlak na poti v Glasgow oni dan lenobno drsel po s soncem okopani, smaragdno zeleni samotnosti severne Anglije, prek Peak Districta, jorkširskih ravnic in oplazil jezerski Lake District, je moj stari iPod tiho mlel Urstan in Too Long In This Condition. Albuma tradicionalnih balad, katerih tempo poleg folkijaškega prebiranja kitarskih strun in zanimivih, rustikalnih in včasih čudaško finih aranžmajev narekuje arhaičen, tenak tenor, ki se trpeče, a mehko razblinja čez dramatične krajine človeških usod. Čez vse te kamnite ograje, zapuščene kajže, šotaste močvare, srebrna jezera, meglene vrhove hribov in redka, od burje skrivenčena drevesa, mimo katerih drdra vlak. Glas škotskega barda Alasdairja Robertsa je glas te pokrajine in glasov pred njim. Glas kamna, vetra, skrivenčenega drevesa. Glas samotnosti.

foto: Drew Farrell

 

So plošče, ki se redno vračajo v predvajalnik ali tiste, ki jih vedno znova izbrskamo na iPodu; in navadno niso posledica naključne izbire. Zaželimo si jih zato, ker slutimo, da bomo ob vsakem vnovičnem vrtljaju odkrili še neraziskane ali neslišane zgodbe, ki se skrivajo v instrumentalnih niansah, senzibilnih fragmentih glasov, neznatnih šumih, sopenju, glasnemu škripanju strun, godenju.

V ponavljajoče, a zato nič manj užitkarsko motrenje sonične teksture, nas pogosto dobesedno prisili večpomenskost in večrazsežnost tega, kar slišimo in ob tem (ob)čutimo. Umetelno grajeni ploščki kultnega protagonista glasgowske alternativne folk scene Alasdairja Robertsa so prav takšne sorte. Od sredine devetdesetih let, ko je pod imenom Appendix Out soustvarjal škotsko americana in indie sceno pa vse do albuma A Wonder Working Stone, ki ga je posnel skupaj z glasbenimi kameradi, je kompleksno, rafinirano rudimentarnost (op. namenoma uporabljen antagonizem) gostobesednih, mračnjaških ali romantično rustikalnih, avtorskih ali tradicionalnih baladrij, prignal do perfekcije.

Še več – Alasdairju je bolj kot kateremu drugemu britanskemu folkiju mlajše generacije uspelo zabrisati estetske, zvočne, ideološke ločnice med avtorskim in tradicionalnim gradivom. Njegovi lastni komadi zvenijo bolj ljudsko od dejanskih ljudskih pesmi. Morda prav zato ne more biti prerok v svoji domovini, kjer nastopa redkeje kot drugod po Veliki Britaniji in svetu.

Januarja letos je pri čikaški indie založbi Drag City, za katero snema že leta (pa tudi drugi znani ameriški alter folkiji/kantavtorji kot so Johanna Newsom in Will Oldham), izšla njegova novo solo plošča z naslovom Alasdair Roberts, kar sicer prej pritiče prvencu kot osmemu samostojnemu albumu, a Alasdair je tako ali tako izven konfekcijski in neserijski glasbenik.

Ravno te dni se mudi v Srbiji (Beograd, KC Grad, 13.10.) ter na Hrvaškem (Močvara, Zagreb, 14.10.), zato je skrajni čas, da obelodanim intervju, ki sva ga sicer posnela že lani, pa nikoli ni prišel na vrsto. Čakala sem namreč na njegov ljubljanski koncert. Očitno bo nanj treba še čakati. Zato vam toplo priporočam, da se  prihajajočo sredo zapeljete do bližnjega Zagreba in še pred tem preberete, kaj je Alasdair povedal in pribeležil za Novo Musko.

Alasdair iz videa Scandal & Trance

 

Če izvzamem lanski koncert v Londonu, sem te nazadnje gledala na Rootin’ Aboot festivalu v Aberdeenu pred enajstimi leti. Tvoj nastop me je takrat očaral, čeprav si deloval malo živčen in plašen. No, v tem času se ti je veliko zgodilo, sodeloval si s številnimi umetniki, izdal zajetno število albumov. Kako bi opisal to pot. Kaj bi rekel Alasdairju iz 2004, če bi ga zdajle srečal?

 Aha, vidim, da začenjaš z lahkimi vprašanji (smeh). Takrat sem bil še mulc, nisem vedel veliko o svetu. Zdaj čutim, da sem v glasbenem smislu precej napredoval. Vem, kaj počnem in bolje poznam teren, po katerem se gibljem. Pred enajstimi leti je izšel moj prvi solo album, pred tem pa sem izdal še tri debitantske albume.

Pod imenom Appendix Out?

Ja. Pred tem sem izdal album tradicionalnih pesmi. Farewell Sorrow pa je izšla ravno takrat, ko si me videla v Aberdeenu. To je bila prva plošča z avtorskimi komadi in pod mojim imenom. Zdaj, ko gledam nazaj, se sprašujem, če je sploh dobra. Upam, da leta in modrost, ki jim pritiče, bogatijo moje delo. No, bomo videli. Še vedno skušam ugotoviti, za kaj se je pravzaprav šlo pri teh pesmih… Sicer pa, vsaka plošča je drugačna.

Lani sem kot rečeno prisostvovala tvojemu koncertu ob tabornem ognju sredi Londona. Samo nekaj metrov stran so ljudje hodili mimo s slušalkami na glavi in niso slišali zvokov mesta. Verjetno smo se tudi mi, ko smo odšli iz tistega parka, znova transformirali v takšna urbana bitja. Ali je transformacija pomembna zate – v človeškem in umetniškem smislu? Kakšno vlogo igra v tvojem življenju? Si v neprestanjem postajanju?

 Ko delam album sem v tistem trenutku ena oseba, ko pa delam kaj novega, pa se spet spremenim v neko drugo bitje. Ne morem biti ves čas ista oseba, sicer bi vseskozi snemal iste plošče. Zato moram postajati zrelejši, bolj izkušen, najti moram nove umetniške preokupacije in zanimanja, novo odprtost in smeri. Moram iti v svet in ga na novo raziskati. Gre za kombinacijo umetniškega in človeškega razvoja, oba sta neločljivo povezana in v nenehnem procesu.

Ja, na odru se precej vidno spreminjaš – ko si stal in pel tradicionalne balade si se zdel drugačen od Alasdairja, ki je igral svoje komade.

Čutim nekakšen razkorak med starimi in novimi pesmimi. Skušam jih razlikovati, čeprav stare pesmi vplivajo na moje. Ne gre zgolj za škotske pesmi, ampak tudi tiste iz drugod. Zanimajo me stare in nove pesmi, tako da lahko govorim o neke vrste razkolu. Zanimiva se mi zdi ideja kaledonske antisizigije – razkola v škotski psihi, ki je pustila pečat tudi v škotski literaturi, če samo pomislim na Osebni spomini in izpovedi upravičenega grešnika Jamesa Hogga (orig. Private Memoirs and Confessions of a Justified Sinner) ali Stevensonovega Jekylla in Hyda. Morda nekateri škotski umetniki poosebljamo ta razkol. Tisti, ki smo pol ljudje, pol beštije.

foto: kimayres.co.uk

 

Tvoja glasba zame na nek način pooseblja škotsko krajino, polno vidnih ostankov preteklosti in hkrati človeške intervencije, naših čustev, percepcij, ki jih vanjo vpisujemo. Njena samotnost je otipljiva – krhka in hkrati močna, trda in hkrati mehka in vabljiva, podobno kot tvoja glasba. Na kakšne načine okolje vpliva na tvoje pisanje, delo, na občutek pripadnosti (ali nepripadnosti)?

Odraščal sem v vasici Callander (Trossach nacionalni park), s čudovito naravo in razgledi. Verjetno zaradi izkušnje odraščanja v takšnem okolju ta na nek način še vedno vpliva name in na moje pisanje. Vendar v Glasgowu živim že skoraj 20 let in se z njim identificiram, sem urbani človek. Nekaj časa je bila v moji glasbi prisotna nekakšna keltska varianta misticizma, čaščenje dreves, rastlin, gora in vode ter duhov, ki jih poseljujejo. To je bilo bolj očitno na najzgodnejših ploščah, ki sem jih izdal pod imenom Appendix Out, ko sem se še vedno čutil bližje svojim podeželskim koreninam. Danes se kot songwriter in umetnik bolj posvečam človeškim interakcijam, ne glede na to, ali se dogajajo v bolj urbanem ali ruralnem okolju. Poleg tega se bolj zavedam potrebe po naslavljanju realnosti – družbenih, globalnih, političnih in osebnih. Zato zdaj to privlačnost misticizmu narave dojemam kot neke vrste eskapizem. Morda o vsem tem največ pove ena mojih najljubših pesmi, Burnsova Now Westlin Winds (še posebej v izvedbi Dicka Gaughana), ki zajema mnogo tega, o čemer govorim – osebno, družbeno, univerzalno, politično, metafizično, svet narave in človekovo povezanost z njo, na nek poseben škotski način.

Tvoje pisanje ima veliko surrealističnih, alegorijskih, simbolnih kvalitet. Vidim, da namenjaš veliko pozornosti uporabi jezika, metafor, besednim igram. Nam lahko razkriješ proces pisanja? Hodiš naokrog z beležnico in svinčnikom ter si zapisuješ kar vidiš, čutiš?

Res hodim naokrog z beležnico in si zapisujem ideje, ko pridejo do mene. Lani sem posnel deset novih pesmi, ki sem jih napisal v zadnjih dve letih. Od takrat se ukvarjam z idejami za eno ali dve pesmi, klešem jih glasbeno in tekstovno, sam. Razmišljam o tem, kakšno obliko ali smer bodo ubrale, kako bodo rasle. Veliko tudi potujem, zato čakam na daljše in nemoteno obdobje, da bom lahko napisal nove komade.

Tvoj stil pisanja črpa iz različnih virov in vplivov. Lahko kaj več poveš o tem?

Študiral sem literaturo, zato me še posebej zanima škotska literatura in poezija 20. stoletja – Iain Crichton Smith, Hamish Henderson, Sorley MacLean, Hugh MacDiarmid, preden je slednji postal dogmatičen in stalinist. Sem modernist, hkrati pa me zelo zanimajo tradicionalne balade, a ne v nazadnjaškem smislu. Te stare pesmi imajo neko arhetipsko moč in relevantnost v širšem smislu, zato jih je vredno odkrivati in peti. Nekateri škotski literati so se prerekali glede pomembnosti tradicionalnega gradiva (pesmi, balad, zgodb) za nacionalno literaturo in nacionalno kulturno na splošno. Ta razkol je poosebljal MacDiarmid, ki je tradicionalne pesmi označil kot »riganje nepismenih kmetov«. Tak zaničljiv in omalovažujoč odnos je kazal tudi v javnih soočanjih s Hamishem Hendersonom (najbolj znani škotski folklorist – op. K.J.), ki je za razliko od njega zelo cenil in spoštoval ne zgolj pomen glasbe, pesmi in zgodb, ampak tudi nosilce tradicije ter njihove življenjske zgodbe in okoliščine. Henderson je podpiral te ljudi in njihovo kulturo – na primer škotske travellerje – in zagovarjal pomembnost njihovih pesmi in zgodb tukaj in zdaj ter v prihodnosti. V tem smislu bolj zagovarjam Hendersona kot MacDairmida.

V tvojih besedilih in glasbi se čuti močan vpliv tradicionalnih balad. Zakaj ravno balade?

Verjetno je to povezano s samo narativnostjo. Fino in navdihujoče se mi zdi raziskovati narativne pesmi, razmišljati o osebnostih in njihovih dejanjih, medtem ko pojem. Dobra balada je lahko dramaturško in psihološko izpopolnjena in kompleksna. To je tisto, zaradi česar se vedno vračam k njim. Všeč mi je, da sem isto balado, kot jo pojem danes, pel že pred desetimi leti, vendar sem jo takrat čutil čisto drugače kot danes in kot jo bom verjetno čez deset let. Z zrelostjo se razumevanje življenja in človeškega sveta širi in nadgrajuje, prav tako pa tudi razumevanje teh balad in bogatega sveta, v katerem se odvijajo, krepi.

Kdaj si ugotovil, da si lahko prisvojiš te stare pesmi in napeve? Kako si jih našel oziroma kako so našle tebe?

Že kot otrok sem rad pel. Obstajajo kasetni posnetki, na katerih si kot pet ali šestletnik izmišljujem pesmice in se spremljam na Casio klaviature. Bolj resno pa pišem pesmi od svojega 16. ali 17. leta. Tradicionalne pesmi sem tudi začel peti v poznih najstniških letih. Moj oče je namreč pevec, kitarist, bendžoist, harmonikar. Bil je del folk scene v Glasgowu v 60ih in 70ih, poznal je mnoge znane folk revival pevce kot je Alex Campbell ipd. Prva stara pesem, ki sem se jo naučil od očeta, ta pa od Alexa, je bila The False Bride. Takrat sem že pisal svoje pesmi, a se zaradi nekega razloga in kljub očetovi zgodovini, nikoli prej nisem polotil ljudskih. Skrivnostnost te pesmi, z verzi o jagodah, ki rastejo v slanem morju in ladjami, ki plujejo po gozdu, me je prevzela. Verjetno je oče to začutil in mi jo je zato zapel.

Nekoč si dejal, da mora vsakdo najti svoj glas v telesu tradicije. Je to stvar dejanja ali procesa?

Hm, verjetno sem to izjavil takrat, ko sem čutil, da sem šele na začetku ukvarjanja s »tradicijo« in sem iskal svoje mesto v njej. Danes bi preprosto rekel, da je bistveno, da vsak umetnik najde svoj glas, pa če je ta v korpusu tradicije ali izven nje.

foto: Alex Woodward

 

Tradicionalno gradivo je pogosto obteženo z ideologijami, politiko, zgodovinskimi interpretacijami, revivalističnimi tendencami. Te to moti? Se ti zdi, da moraš to gradivo osvobajati od teh vplivov? Kaj ti sploh pomeni tradicija?

Po mojem mnenju je pomembno, da se zavedamo, da so bile nekatere politike teh starih pesmi vprašljive, še posebej v smislu spolnih ali rasnih vprašanj. Nekatere znajo koga užaliti. Sam vem, da sem z nekimi baladami užalil nekatere občutljive ljudi. Takšna je Little Sir Hugh, ki je ne izvajam več, ker sem s petjem te pesmi nehote in nevede nekoga užalil in ker bi moral vsakič na dolgo in na široko razlagati o strašni zgodovini antisemitizma v Evropi in o tem, zakaj verjamem, da moramo o tem govoriti in se spominjati, da se ne bi ponovilo. Prav tako sem nekoč užalil nekatere s prepevanjem balade The Cruel Mother, ki govori o infanticidu, saj so bili v publiki prisotni tudi otroci. Ampak dejanja v tej baladi niso nič manj kruta od tega, kar se dogaja v določenih ljudskih pravljicah. Hkrati pa obstajajo balade s takšno srhljivo vsebino tudi v otroški folklori.

Nasprotno pa včasih rekacije na posamezne pesmi začudijo in užalijo mene. Z bendom Furrow Collective, v katerem poleg mene sodelujejo še Emily Portman, Lucy Farrell in Rachel Newton, smo posneli pesem The Blantyre Explosion, ki govori o najhujši rudarski nesreči na Škotskem, ki se je zgodila konec 19. stoletja. Lani smo jo zaigrali na nekem folk festivalu in iz publike je nekdo zaklical: »To je pesem za žile rezat!«, kar me je razjezilo in užalilo hkrati. Žalosti me, da so bile tri minute in pol, kolikor je ta človek poslušal to pesem in nekaj sekund, ki jih je porabil za ta komentar, zanj vredne več od življenja 207 rudarjev, ki so umrli v eksploziji in ki se jih spominjamo v tej pesmi.

Hkrati pa v smislu obtežitve tradicionalnega materiala obstaja zahteva po določenem stilu izvajanja in če ni izvajano na predpisan način, potem ni pravilno. Vendar sam temu stilu ne posvečam več pozornosti. Morda sem ga že ponotranjil preko poslušanja in opazovanja ostalih pevcev in performerjev. Pač vstanem in začnem peti. Lani sem imel delavnico kitarske spremljave za tradicionalne pesmi. Zelo težko mi je bilo pojasniti moj pristop, ker to pač delam intuitivno. Zanima me tudi koncept coniach-a, ki prihaja iz kulture škotskih potujočih klanov, travellerjev, in ga je težko pojasniti. Gre za čustveno predajo pesmi, kot da bi se napil ob njenem petju ali poslušanju. Sam skušam pasti v ta občutek, ko pojem, ko to ni več stvar zavesti, ampak bolj nek trans.

Zdajle si me spomnil na citat Briana Ena, ki govori o isti stvari, ampak z vidika poslušalca: »Če hočeš, da nekdo nekaj občuti, ga moraš izpustiti. Poslušanje je dejanje predaje.« Ali Eno torej govori o coniachu? Coniach kot dar izvajalca poslušalcem ali obratno? Skupnostna izkušnja predaje drug drugemu?

Da, to je to. Rad bi, da bi Brian Eno in Sheila Stewart kdaj sodelovala. (Sheila Stewart, ena najznamenitejših škotskih travellerskih pevk in pripovedovalk, je letos preminila – op. K.J.)

Tvoj odnos do tradicionalnega gradiva je precej poseben, saj uporabljaš drugačen estetski pristop od večine škotskih pevcev/glasbenikov, ki se rokujejo z istim ali podobnim materialom. Tvoj stil petja in muziciranja se bolj nevezuje na psihedelični folk/folk rock iz 60ih kot na sodobne škotske folk trende.

Verjetno imaš prav, a vsekakor bolj v smislu tradicionalnih skupin kot so bile The Battlefield Band, Silly Wizard, The Tannahill Weavers, pa irske skupine kot The Bothy Band, saj sta jih oče in mama gostila, ko sta imela buking agencijo v Nemčiji v 70ih. To je bila ena najzgodnejših muzik, kateri sem bil izpostavljen in je ostala z mano.

Se sploh počutiš kot del škotske folk scene? Škotski festivali in folk klubi te ne gostijo prav pogosto.

Verjetno je težava v tem, da izhajam iz indie rocka in morda ljudje na folk sceni še vedno smatrajo mojo glasbo kot tako, če si o tem sploh kaj mislijo. Morda sem deloma kriv tudi sam, ker se nisem dovolj potrudil, da bi prišel na vse te festivale in v klube, kjer bi ljudje spoznali, kdo sem in kaj počnem. Torej, če zdaj kdo od teh ljudi bere ta intervju – želim si nastopati v vašem klubu ali na vašem festivalu, hvala! Zadnjič sem se udeležil delavnice balad v Glasgowu. Kakih osem ljudi je bilo, vsi nad 60 let in nihče ni poznal moje glasbe, čeprav je bilo med njimi nekaj takih, ki so vpleteni v organizacijo festivalov. Morda je to zato, ker nisem hodil v šolo in se tam učil igrati folk muzike (smeh). Kraljevi konzervatorij (bivši RSAMD) se je zelo potrudil z vpeljavo univerzitetnega programa škotske glasbe, ampak če gledaš iz perspektive nekoga od zunaj, se zdi, da gre za kliko in jaz nisem del nje. To sicer ni kritika, tako pač funkcionirajo uradne institucije. V Glasgowu se bolj kot s tradicionalno ali akademsko počutim povezanega z DIY sceno. Veliko ljudi, s katerimi delam, imajo podobno ozadje (kar se verjetno tudi sliši malo klikarsko). Sicer pa v Glasgowu obstaja tudi veliko povezovanja med scenami.

Alasdair Roberts (Drag City, 2015) – naslovnica novega albuma

 

Alasdair samotni volk vs. Alasdair sodelavec. Raje nastopaš sam ali s skupino? Nam lahko kaj več poveš o svojih številnih sodelovanjih, bendih? Zelo eklektični se zdijo.

Veliko solo koncertov imam, čemur botrujejo ekonomski razlogi. Če ne morem plačati spremljevalnih glasbenikov, igram sam. Pravkar sem na solo turneji po Evropi. Sicer pa veliko raje še s kom sodelujem, na odru ali v studiu, ker je to iz čisto družabnostnega vidika bolj zadovoljujoče in poživljajoče, sploh kadar si izpostavljen glasbenim idejam in pristopom drugih. Nepričakovane in nove stvari se na ta način lažje zgodijo in bolj verjetno je, da se česa naučiš in da to ti predstavlja večji izziv. Ampak turneja z bendom je v teh časih finančno zelo velik zalogaj, sploh če hočeš, da si vsi spodobno plačani, denarja pa ni. Predlani sem imel turnejo po ZDA in Kanadi s triom (Ben Reynolds na električni kitari in Steve Jones na basu). To sta dva od trinajstih ljudi, ki so sodelovali na lanskem albumu A Wonder Working Stone. Z 11 ali 12 ljudmi smo se predstavili na koncertih v Glasgowu in Edinburghu, ampak to so zelo redke priložnosti. Sodelujem tudi s pianistom Davidom McGuinnessom, pa z že omenjenimi Furrow Collective, pa tudi z drugimi glasbeniki. Lanskega novembra sem v Glasgowu produciral ploščo ameriškega kantavtorja Matta Kivela, decembra pa sem se zaprl v studio in v dveh dneh posnel album z naslovom Alasdair Roberts, ki je izšla januarja letos in na kateri igram akustično kitaro, klaviature, bas kitaro in mali boben. Na njej sodelujejo tudi moji glasbeni prijatelji (z back vokali, klarinetom, bas klarinetom, irskimi piščalmi). Zveni precej bolj minimalistično od A Wonder Working Stone.

Share