Vienna Art Orchestra : The Minimalism of Erik Satie (hat Art, 1984)
Obisk spletne strani Vienna Art Orchestra in sporočilo:
»Koncert 9. julija v Musikforumu v avstrijskem Viktringu je bil zadnji koncert Vienna Art Orchestra. Kronično pomanjkanje financiranja, hud padec povpraševanja iz osrednjih držav, Avstrije in Nemčije, in finančna kriza v državah, kot so Italija, Španija in Francija, so me prisilili k tej odločitvi. Iskanje krivca ni na mestu. Bilo je 33 let na najvišji ravni. Zahvaljujem se vsem, ki ste prispevali k obstoju VAO, najprej občinstvu, seveda pa tudi javnim in privatnim sponzorjem, številnim glasbenim novinarjem in, ne nazadnje, vsem nadarjenim glasbenikom, ki so presegli sami sebe v svojem delu z VAO. Globoko obžalujem, da morata sedanji orkester in moja stvaritev nehati na našem vrhuncu. Toda sprejemam realnosti, kot so, in zaključujem s citatom Krisa Kristoffersona, ki je postal znan zaradi Janis Joplin:
Svoboda je še ena beseda za to, da nimaš kaj izgubiti.
Mathias Rüegg,
Dunaj, 10. julij 2010«
Zgodovina nas poduči, da je več načinov tega, kako skupaj držati, zares, dobesedno držati glasbeni orkester, ga najprej zbrati, vaditi z njim, da zares zadiha in zazveni na odru, se soočati z vsemi mogočimi težavami in vztrajati skupaj toliko let. 33 let. Navajamo nekaj tistih, ki so blizu jazzu, so iz njega izvirali in se oddaljili ali pa so bili v polemičnem dialogu z njim.
Za nazaj lahko le neizmerno občudujemo Dukea Ellingtona, poosebljeno moderno institucijo jazza, da je na liberalnem ameriškem glasbenem trgu vsa ta desetletja vodil orkester, z njim preživel drugo svetovno vojno in povojno krizo, kar je uspelo le malokateremu, tudi Countu Basieju, drugemu velikanu orkestrske muzike, swinga, namočenega v R&B. Druga skrajnost je Sun Ra in njegov Arkestra, ki je bil manjša mistična sekta s precej rigoroznimi pravili igre in bivanja v vesoljnem prostoru, ki mu ni bilo mar ne za geografijo, ne za čas in njegove manjše enote, desetletja, leta. Angleškemu basistu Barryju Guyu je tudi vrsto let, od leta 1972 do srede devetdesetih, uspevalo pri krasnem življenju ohranjati muzično zahtevni in čezvse pregnani London Jazz Composers Orchestra. Liberation Music Orchestra Charlieja Hadena je strumno muziciral mnogo let z nekaj premori, izjemna pot nizozemskega Kollektiefa Willema Breukerja se je raztegnila skoraj do smrti izjemnega vodje, ki je do najbolj norih skrajnosti prignal ironijo, parodijo in virtuozno glasbeniško iskrico. Kaj pa britanski orkester Mikea Westbrooka s priredbami opernih arij Rosinnija in komadov The Beatles? Z drugimi preglavicami državno-administrativne narave v drugačnih družbenih razmerah madžarskega državnega socializma se je, recimo, ubadal madžarski pianist in skladatelj György Szabados s svojim neodvisnim orkestrom Makuz, ki smo ga videli in slišali v osemdesetih na ljubljanski Drugi godbi na nepozabnem koncertu. Kaj pa Sergej Kurjokin in sovjetska in »post-sovjetska« Popularnaja Mehanika, v popolni spektakelski formi videna na zagrebškem gledališkem festivalu Eurokaz? Mar ni s sijajno MacArthurjevo nagrado za »mastnih pol milijona dolarjev«, ki je bila predmet polemik in tudi zavisti, mladi saksofonist Ken Vandermark v gibanje pognal kar dva majhna orkestra, Chicago Tentet Petra Brötzmanna in pa svoj Territory Band?
Nazadnje je Mats Gustafsson v intervjuju za Novo Musko iskreno potarnal, kakšna logistična nočna mora je organizacija vaj, turnej in snemanj Fire! Orchestra – morda je danes celo težje kot pred desetimi, dvajsetimi leti. A glasbeniki, tudi švicarski skladatelj, dirigent in vodja orkestra Mathias Rüegg, vsi po vrsti pravijo, da se splača oziroma da se je splačalo – nekje drugje, na drugih ravneh, ne (zgolj) na dohodkovni.
Ko smo v začetku osemdesetih prvič slišali Vienna Art Orchestra, prav dobro se spominjam, kako nas je navdušil album From No Time To Rag Time (hat ART, 1983), je bil to piš dobrega, svežega vetra, prav posebne svežine s prav posebej nepričakovanega kraja – z Dunaja, od koder je bila večina mladih članov in članic orkestra; nekateri so bili še gojenci avstrijskih jazzovskih in drugih glasbenih šol, do katerih smo bili včasih kar malo zadržani in nezaupljivi. Toda sam Rüegg je študiral v avstrijskem Gradcu na tamkajšnjem konservatoriju (ta je veljal za zmerno konservativnega, a očitno se je marsikdo tam dobro znašel in formiral), dobro znanega našim mladim glasbenikom, ki so na študije iz Jugoslavije odpravljali na drugo stran Štajerske. Ne, Vienna Art Orchestra so bili popolno presenečenje, udejanjenje koncepta kontemplativnega vodje, ki je zajemal godbo z veliko žlico, odprto, poglobljeno, subtilno, tudi artistično (ime benda ni mišljeno ironično, pa saj tudi The Art Ensemble of Chicago ni bilo mišljeno tako, bilo je zares); godb, tem, prevajanj drugih epoh v govorico modernega jazzovskega orkestra ni zmanjkalo. Pozneje je VAO uspelo celo postati kulturni ambasador Avstrije, kar je pomenilo tudi zagotovljeno eksistenco in širitev dejavnosti v posebne odseke orkestra, projekte Vienna Art Choir in Vienna Art Special.
Orkester je nastopil v Ljubljani na jazz festivalu leta 1985 in očaral – Rüegg je bend znal držati skupaj in ga, občutljivega, kot je lahko tako velik kolektiv individualistov, pretanjeno voditi skoz partiture, ki terjajo angažma, predanost, poglabljanje, a tudi pop senzibilnost, občutek za oder in glasbeno igro-nastop.
Ne bomo naštevali vseh članov orkestra, seznam bi bil predolg, a brez deleža prekrasne, nežno odločne ameriške pevke Lauren Newton zvena tega orkestra ne bi bilo. Kakor ga ne bi bilo brez tubista Johna Sassa, v orkestru sta prvič začela izstopati saksofonista Wolfgang Puschnig in Harry Sokal. Saj VAO ni bil gromozanski orkester, od deset do petnajst članov je štel večidel svoje dolge poti, a vseeno bil je orkester, ki je suvereno muziciral, dihal z gradivom, občasno znal tudi zadolgočasiti, vsekakor manj ali skoraj nič v osemdesetih letih.
Izbor priredb skladb francoskega čudaka, modernista posebne sorte Erika Satieja in komadov, ki jih je navdahnil, ni naključen. Soočenje s historičnim marginalcem, ki, priznajmo si, nikoli ni pretirano visoko kotiral v visokih glasbenih krogih, a smo vsi njegove “hladne” ideje začeli vročično zamaknjeno odkrivati – tudi domači mladi pianist Bojan Gorišek v istem času – je prinašalo vse – nostalgično in sprašujoče potovanje v moderni Pariz, in to jazzovskega umetniškega orkestra z Dunaja, ki velja za evropsko prestolnico moderne glasbe, orkestracijo in aranžmaje krhkih, počasnih, meditativnih Satiejevih »Gnossiennes« in drugih. Tu so bila tudi nova vizualna znamenja in dirigiranje orkestru med igranjem samim, ki so bila v toku z novimi načini in pristopi do dirigiranja skupinam glasbenikov, veščih improvizacije (sočasno so to počeli in si jih izmišljali tudi John Zorn, Butch Morris in še kdo).
Album The Minimalism of Erik Satie je zato tokratni robni album. Sam sem izvedbo tega programa slišal na festivalu v avstrijskem Saalfeldnu. Satie še nikoli ni zvenel tako jazzy in tako komorno domač. Žgečkal je.
