Orkester Slovenske filharmonije v Oranžnem abonmaju 7; Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 7. april 2016
Ko smo že ravno pred kratkim omenjali mnoga zvezdniška imena tokratne abonmajske sezone SF (ta je v tem smislu brez dvoma ena najbolj bleščečih do sedaj), je Cankarjev dom obiskalo še eno, verjetno najboljši svetovni oboist ta hip, prvi oboist Berlinskih filharmonikov Albrecht Mayer. V Ljubljano je prišel dober mesec po obisku štirih berlinskih kolegov hornistov (vključno z Andrejem Žustom, ki je nedvomno pripomogel tudi k Mayerjevemu obisku) in zaigral z našimi filharmoniki, ki jim je dirigiral prav tako nemški dirigent Peter Ruzicka. Na 7. koncertu Oranžnega abonmaja je poleg Bergove in dirigentove glasbe zazvenela tudi 7. simfonija Ludwiga van Beethovna.
Kljub napovedanemu slavnemu glasbeniku, ki ga je mogoče ta hip slišati v živo, pa je Gallusova dvorana tokrat ostala res prav žalostno prazna. Kaj si o takšnih koncertih naposled mislijo solisti svetovnega formata, ki jih verjetno tudi ni lahko pripeljati na naše koncertne odre in so drugod po svetu vajeni precej drugačnih sprejemov, vsaj v smislu množičnosti obiska, pač ostaja neznanka in bolje je tako.
S Sonato za klavir, op. 1 Albana Berga v bogati orkestraciji Thea Verbeyja, ki je v več kot treh desetletjih od nastanka upravičeno postala stalnica koncertnih odrov, je orkester SF nastopil v veliki zasedbi, okrepljeni mdr. s harfo, kontrafagotom, dvema gongoma in vibrafonom. Klavirska skladba v orkestrski izvedbi kljub negotovosti in celo občasni nelagodnosti ohranja toplino in predstavlja enega zanimivejših primerov, ko so bile izvirno klavirske skladbe orkestrirane za veliki simfonični orkester (prvo mesto tu seveda zasedajo Slike z razstave). Ansambel je bil predvsem v smislu barvitosti dobro uravnotežen, opazna je bila dobra intonacija pihalne sekcije.
Za dirigentovo Avlodijo za oboo in komorni orkester je na odru od predhodne velike zasedbe ostalo vsega 20 godalcev in štirje tolkalci ter harfistka in pianistka. Gre za zanimivo skladbo v sedmih prizorih, ki po besedah Ruzicke “prehajajo drug v drugega v različnih gostotah, dolžinah in instrumentalnih ravnotežjih. Vseh sedem se začne z identično glasbeno obliko, ta pa odpira prostor za zvočne diskurze, ki izhajajo iz mejnih čustvenih stanj.” Uvodni takt tolkal zveni ritmično neusklajeno, a se pozneje (po večkratnem ponavljanju) izkaže, da temu ni tako. Nad fragmentarno, lomljeno spremljavo orkestra pa se v sicer moderni kompoziciji pnejo bolj konvencionalno povezane solo linije in kot zanimivost uglašeni (t.i. nipple) gongi, ki jih imamo pri nas redko priložnost slišati v živo. Glede na to, da je Ruzicka kot skladatelj dejansko samouk brez formalne kompozicijske izobrazbe, smo bili priča zmerno težko poslušljivi in tonalno neoprijemljivi skladbi, ki pa je še vedno dobra študija zvočnosti in timbrov komorno reduciranega korpusa z bogatimi tolkalnimi vložki, ki dodajo dobršno mero kolorita (igranje viseče činele in krotalov z godalnim lokom, s palico za timpane izveden tremolo pianistke v notranjosti klavirja). Mayer je bil pričakovano nezmotljiv. Fantastičen glasbenik doseže nesluteno topel ton oboe tudi v visokih legah in od prve do zadnje note prikaže izjemno, brezhibno muziciranje. Kristalno jasno je bilo, zakaj ga je denimo v svojo “zvezdniško” orkestrsko zasedbo Luzernskega festivalskega orkestra povabil pred dobrima dvema letoma preminuli Claudio Abbado. Mayer je navdušenim poslušalcem poklonil še dva Bachova dodatka, odlomek iz kantate Jok, tožba, skrb, strah, BWV 12 in še eno krajšo skladbo.
Priljubljena Beethovnova Simfonija št. 7 v A-duru, op. 92 je ena skladateljevih najbolj izvajanih in tudi snemanih del, ki vedno znova privlači dirigente in orkestre najrazličnejših generacij in orkestrov, tako sta jo pri nas v ne preveč oddaljeni preteklosti dirigirala npr. Esa-Pekka Salonen in Marko Letonja. Zato je tudi ta simfonija, kot vsa že neštetokrat preigrana in preposlušana klasična dela, toliko bolj delikaten izvajalski izziv v smislu dileme, kakšno dodano vrednost, ki ji pri preteklih izvedbah še nismo bili priča, bi lahko slišali tokrat. A žal je bila tokratna izvedba predvsem veliko razočaranje. Po zares (pre)počasnem uvodu prvega stavka, med katerim je že trpela skupna igra, se je ob prominentnem vstopu v naglem 6/8 taktu zgodil še vstopni spodrsljaj horna (podoben temu iz iste simfonije). Tudi drugi stavek je bil razvlečeno prepočasen, od tretjega naprej pa je dirigentsko vodstvo postajalo tako anemično in nezainteresirano, da je bil zadnji stavek, kjer bi moralo zmagoslavje izbruhniti najbolj nebrzdano, le še bleda senca samega sebe. Še sreča, da so imeli tokrat nič krivi glasbeniki pred seboj vsaj vsak svoj part z izpisanimi dinamični in ostalimi navodili; le tako smo se izognili popolnoma avtomatski, računalniško sterilni izvedbi simfonije. Ruzicka ga je tu tako kapitalno polomil, da ga SF ni več treba vabiti na gostovanja, njegovo izvedbo Beethovna pa je treba čimprej pozabiti.
