Simfonični orkester RTV Slovenija v abonmaju Kromatika 7, Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani 26. aprila 2018.
Koncertna sezona 2017/2018 se počasi bliža koncu in ostal nam je le še dober mesec abonmajskih koncertnih aktivnosti. Kot enega svojih zadnjih koncertov v tej sezoni je tako pred prvomajskimi prazniki Simfonični orkester RTV Slovenija odigral koncert z zanimivim in obetavnim naslovom “Čarni urok”, ki se je sicer začel pol ure pozneje, kot običajno. Pa poglejmo, v kolikšni meri je “uročitev” uspela …
Nekoliko presenetljivo je bila zasedenost avditorija Gallusove dvorane tokrat opazno slabša, kar je v zadnjem času na RTV-jevskih koncertih prej izjema, kot pravilo. Morda je za upad števila poslušalcev poskrbel nedaven škandal s podjetnim pozavnistom Mihaelom Šulerjem, ki je do nedavna uspešno grel kar dva orkestrska stola, enega v Ljubljani in drugega v Katarju, njegova “nadebudnost” pa je naposled odnesla nekaj ključnih obrazov v Glasbeni produkciji naše RTV hiše, med njimi celo proslulega vodjo Patrika Grebla (kot v.d. ga je nadomestila umetniška vodja Maja Kojc), za katerim menda nihče ne bo prelival solz in morda se sčasoma izkaže, da moramo biti Šulerju, ki je ob javnem razkritju svojega podviga ostal brez službe, za njegovo eskapado dejansko hvaležni. A vrnimo se k glasbi.
Tokratni gostujoči dirigent, Katalonec Francesc Prat si je za uvodno skladbo koncerta izbral Haydnovo priljubljeno Simfonijo št. 104 v D-duru, ‘Londonsko’. Ustrezno reducirana zasedba je odigrala čvrst uvodni adagio prvega stavka, v sledečem allegru pa je zelo energični Prat svoje navdušenje in vznesenost uspešno prenesel na orkester. Zmanjkalo je le še nekaj več zbranosti in doslednosti, uperjene v Haydnovo eksaktno stkano glasbeno tkivo. Fagot (Damir Huljev) je bil v prvi polovici drugega stavka razglašen, pa tudi sicer z vidika intonacije tu marsikaj ni šlo po načrtih. Menuet tretjega stavka je bil lepo odigran, zadnji stavek pa soliden, a mu je do resnične prepričljivosti zmanjkala dodatna mera orkestrskega zanosa.
S posebnim zanimanjem smo na tokratnem koncertu pričakovali drugo točko – Koncert za ksilofon in godala sodobnega hrvaškega skladatelja Borisa Papandopula. Še vedno so namreč redke – čeprav v zadnjih letih resda razveseljivo pogostejše – koncertne priložnosti, ko so tolkala, ta najbolj barvita in množična sekcija simfoničnega orkestra, solistično v prvem planu. Tokrat je ob omenjeni skladbi za to poskrbela siceršnja redna članica – solistka/timpanistka orkestra Petra Vidmar. Tolkalka je igrala na standardni koncertni 4-oktavni instrument, in – zanimivo – ves čas uporabljala samo en par istih palic. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je takšno izvedbo predpisal skladatelj sam, saj bi na trenutke vendarle kazalo uporabiti tudi trše palice, ki iz lesenih ploščic ksilofona izvabijo še posebej svetel in briljanten ton, in morda dodati še en par palic (akordično igranje z dvema paroma palic je sicer redna praksa na marimbi in vibrafonu, res pa manj pogosta na ksilofonu). Papandopulova skladba sama po sebi ni posebej fascinantna; osebno bi jo razvrstil v kategorijo tistih, pri katerih poslušalec ves čas in na trenutke že nekoliko zdolgočaseno pričakuje, da se bo nekaj vendarle zgodilo, pa do tega nikoli ne pride. Vseeno je vsaka priložnost, ki v poslušanje ponudi solistični tolkalski nastop, dragocena. Spremljava in skupan igra orkestra sta bili tokrat v vseh štirih stavkih koncerta pohvalni in zanesljivo dosledni, konec koncerta pa je odsekan in nepričakovan. Solistka je s partom v vseh pogledih odlično opravila, ker pa je skladba predvsem tehnične narave, ni imela veliko manevrskega prostora za globino interpretacije. Za dodatek je Vidmarjeva odigrala še krajšo virtuozno skladbo mladega skladatelja Tilna Slakana, čigar glasbo smo imeli pred kratkim priložnost poslušati tudi na koncertu ob 70. obletnici Policijskega orkestra.
Koncert je sklenila Ljubezen čarovnica (v izvirniku El amor brujo), pogosto izvajana baletna suita Manuela de Falle. Orkester je tu nastopil v večji, a še vedno ne povsem polni zasedbi. Prat je pripravil večplastno, prepričljivo in barvito izvedbo in če sodimo po tokratni predstavi, bi bilo vsekakor smiselno, da kot redni vsakoletni gostujoči dirigentski gost nadomesti Giedrė Šlekytė, ki je z zadnjima dvema gostovanjema (2018, 2017) prejkone razočarala. Pratu je bil tu nedvomno v veliko pomoč adut bogatih opernih izkušenj, s katerimi se ponaša, odziven in uigran orkester pa je omogočil uspešno slikanje suitnih prizorov; tako smo lahko uživali v ilustrativni in dostopni glasbi s pomembnim klavirskim partom (Klemen Golner).
