Ry Cooder – The Prodigal Son (Fantasy, 2018)

Vsako ploščo Rya Cooderja težko in z veseljem pričakujem, priznam pa, da sem ob tejle kar plosknil, ko sem videl naslov. Zgodovina je polna zanimivih povezav: Cooder petdeset let po tistem, ko odločilno vpliva na Stonese z odprtimi uglasitvami, ko oni nato na takratni aktualni na plošči Beggar’s Banquet posnamejo Prodigal Son, izda album s tem naslovom, naredi svojo različico tega starega bluesa, se o njem izdatno razgovori v dobro namerjenih promocijskih videovsebinah, kjer ga lahko vidimo tudi v akciji, in na koncu smo, jasno, še posebej dobre volje, ker je album dober po pričakovanjih. Če že ni vseskozi tako duhovito pripizden, kot je bil prejšnji, Election Special (2012), ki takisto sodi med vsaj meni najljubše Coodrove stvaritve, pa ni nič manj dobro domišljen.

Kot bi lahko sodili že po naslovu, gre za izlet v star blues za sodobne čase, kar Cooderju tudi sicer ustreza in leži. Na albumu igra kitaro, bendžo, mandolino, bas in klaviature, sin Joachim igra bobne in druga tolkala, Robert Francis bas in Aubrey Haynie violino v You Must Unload. Za spremljevalne glasove skrbijo Bobby King, Terry Evans in Arnold McCuller, kar tudi sploh niso neznana imena, a daleč od tega, da bi plošča pomenila kakšen egotrip starih bluesovskih in soulovskih prijateljev. Cooder med skrbno izbrane pesmi iz zapuščine bluesa in gospela posadi izvirnike, ki se zdijo, kot bi bili napisani v tridesetih letih 20. stoletja in posebej za to ploščo spet obujeni v življenje (Shrinking Man). Štimunga albuma ni nujno turobna, kot bi lahko pomislili, če teče beseda o starih gospelih in bluesih (ali pa o stanju sveta, ki je bilo leta 2012 videti le nekolikanj manj brezizhodno), celo nasprotno; glasbeniki se imajo prav dobro. Cooder je tudi v težjih temah, ki jih je na albumu precej, nekako radoživ, kot bi šel skozenj tisti duh, o katerem tako radi govorijo pridigarji na jugu ZDA. Poleg tega si ne more kaj, da ne bi v pesmi posejal vsaj malce »svetovne godbe« in pesem Gentrification, ki sta jo napisala s sinom, je duhovita zabavljica o povsem neduhovitih sedanjih časih, kjer ponekod slišimo nekaj kalipsa in nekaj zvokov, ki bi sodili v kakšno špico policijskega filma iz osemdesetih. »She said: Trust me and take a little tip / this building’s been sold to Johnny Depp … I said: who?« Gre za zabavno samoironično pesem, ki pa ob standardih, kot so denimo Nobody’s Fault But Mine, Everybody Ought To Treat A Stranger Right (Blind Willie Johnson), I’ll Be Rested When The Roll Is Called in naslovna pesem, izkristalizirajo angažirano plat plošče. Gre, kot smo že ugotavljali ali slutili, za še eno posodobljeno plat prejšnjega že omenjenega albuma: Cooder se skozi prizmo starih časov, tokrat gospela in bluesa, zvečine takega o grehu in pokori, vrača v sedanjost in jo premerja s svojimi slajdovskimi kitarskimi prijemi. Ni preveč usmiljen, pa tudi neusmiljen ne, njegov (samo)humor uravnava »zdanje in prednje čase«. Pa tudi refleksije znotraj brezkompromisnega zavedanja o svetu je precej. Ali kot pravi v avtorski pesmi Jesus And Woody, v kateri se pogovarjata Kristus in Guthrie, in je bržčas najpomenljivejša in tudi najpomembnejša pesem na albumu: »now they’re staring up their engine of hate / don’t it make you feel lonesome and blue? / yes I was a dreamer, Mr. Guthrie, / and you were a dreamer too …«

Share