Ob devetdesetletnici Milana Kreslina, pomembnega akterja na sceni slovenske ljudske in ponarodele, zdaj imenovane tudi etno glasbe, pa seveda lastnika znamenite črne kitare, ki jo je dejansko kupil za prvo plačo leta 1946 in jo potem nekaj časa posojal lokalnim beltinškim glasbenikom, je pri založbi Kreslin, matični založniški hiši Vlada Kreslina, izšel album z neposrednim naslovom Milan Kreslin. Vlado ga je očetu pripravil ob visokem jubileju, ki so ga praznovali letos prvega februarja.
Na dokumentarnem, antologijskem mini-albumu najdemo sedem pesmi, posnetih na različne načine, ki jih redni obiskovalci Kreslinovih koncertov, zlasti tistih v Cankarjevem domu, že poznajo, hkrati pa posnetki služijo kot nekakšen prerez »godb« 20. stoletja: od prekmurskih ljudskih do nekaterih drugih, ki sicer niso ljudske, se pa že dolgo pojejo kot take. Na nekatere melodije je Vlado Kreslin napisal nova besedila in pesmim dal novo dimenzijo (tudi s svojo kitarsko spremljavo in so-glasom), pri zaključni pa je za to poskrbel kar oče sam. Daj mi, Micka, pejneze nazaj je neizpodbitno ena največjih uspešnic Beltinške bande, šegava pesem, katere besedilo se je očetu Milanu vedno zdelo nekolikanj prekratko. Kot je sam dejal: »Na koncu bi moral bit še odgovor!« Zato je na odgovor lahoživke, ki jo je sam poimenoval Micka (v izvirniku naj bi bila kar kurba), da mu denarja ne vrne in naj gre, če s storitvijo ni zadovoljen, drugam, napisal: kako naj grem drugam, če pa mi ne vrneš denarja. Duhovit konec je dal pesmi dodaten pomen in ostrino in kot tako jo zdaj že dolgo poznamo.
Tam daleč stran je uvodna pesem in prva od tistih, za katere je Vlado, ko je slišal očeta peti staro pesem iz ruskega ujetništva, napisal novo besedilo in jo zapel v duetu z očetom. Izvedba je posneta z učinkovito spremljavo kitare, kontrabasa, harmonike in balalajke, kar ohranja ruski melos in intimo besedila. Tisti bejli grm je avtorska Vladova pesem, tudi duet, ki pa, spet posneta na minimalističen način, deluje kot stari baladni šlager, nekakšen duhovni kompanjon uvodni pesmi. Sledi ji Goodbye Jim, Goodbye Joe, v izvirniku Brave Man, pesem, ki sta jo za Rosemary Clooney, ki jo je leta 1954 zapela v filmu Red Garters, napisala Jay Livingstone in Ray Evans, avtorja takih pesmi, kot so denimo Buttons And Bows, Mona Lisa in Que Sera, Sera (Whatever Will Be, Will Be); ta slednja je tudi tesno povezana z zgodovino Beltinške bande in Kreslinovih, spomnite se je s plošče Spominčice (1992). Brave Man je kot Goodbye Jim, Goodbye Joe pri nas v prepevu Gregorja Strniše najprej pela Ivanka Kraševec v zgodnjih šestdesetih na EP-ju z ansamblom Jožeta Kampiča, v novem prepevu Marijana Petana z istim naslovom pa New Swing Quartet; ta izvedba je kot »tradicionalna« bila objavljena na albumu Naš stari Suzafon leta 1984 pri Helidonu. Pisec tega zapisa je pesem leta 2016 prepesnil in posnel kot Junak na ploščo Polihistoriada, izvedba očeta Kreslina pa je poslušalcem tudi znana že kar nekaj časa s koncertov. Studijska različica je nastala leta 2007. V »ruski štimungi« plošče je tudi znamenita pesem Podmoskovski večeri v novem Kreslinovem prevodu in priredbi; gre za staro rusko pesem, najprej znano kot Leningrajski večeri v avtorstvu Mihaila Matusovskega in Vasilija Solovjova-Sedoja. Ruska oblast naj bi pozneje zahtevala preimenovanje pesmi in preoblikovani naj bi bili tudi deli besedila. Med intimnimi baladami (v duetu z Vladom) je še Bele ruže, nežne ruže, posneta leta 2007 z nekolikanj polnejšo zasedbo. Balada ima dolgo zgodovino in poznamo jo v številnih izvedbah, od Šabana Bajramovića do Cuneta Gojkovića, v čigar izvedbi sem jo poslušal še kot mulc z male plošče, ki smo jo imeli doma, in mi je, kot Brave Man, osebno še posebej pri srcu. Album se konča na nekolikanj bolj polno aranžirani noti, saj sledita dve bolj veseli pesmi, kavarniška Ringišpil in že omenjena Micka, prva posneta leta 1996 z Bando in sodelavci, druga pa prav tako s polno zasedbo na koncertu v Cankarju leta 2016. V slednjih slišimo tudi značilno skupinsko petje, ki ga poznamo s siceršnjih tovrstnih pesmi Kreslina in Beltinške bande.
Oče Kreslin je ob izidu albuma dejal, da je to bržčas njegov prvi in zadnji album, saj so tu že leta. A kaj naj rečem? Prve plače sicer razumljivo ni več, dan dokončnega izplačila pa je, sodeč po vitalnosti protagonista, še daleč. Krhkost in intimnost glasu prispevata k domačnosti in presunljivosti izvedb. Kakšna leta – najdite mu Ricka Rubina in pogumno v serijo Beltinci Recordings.
