Pixies – Surfer Rosa

Pixies

Surfer Rosa

4AD, 1988

Moja sošolca Jure in Rok sta mi v dijaških časih odkrivala svet alternativne glasbe. Ta pravi pouk se je začel leta 1987 in prvi trije bendi, ki sem jih spoznal, so bili Bauhaus, Einstürzende Neubauten in Pixies. Seveda smo vse snemali na kasete, presnemavali, poslušali Študenta in kleli, kadar je špiker povozil dober komad, ki je na kaseti manjkal. Tako smo našpičeni “posluhači” edinega radia na tem svetu marca 1988 izvedeli, da je izšel nov album Pixies, ker je bil seveda predstavljen v Tolpi bumov. Ta plošča me je obsedla, ker je narejena tako popolno, da vsak komad stoji, da vse pravilno rohni in hrešči. Takrat je seveda še nisem videl v živo in nisem vedel, da je na naslovnici ena zelo seksi gospa golega oprsja. Seveda tudi nisem vedel, kdo je Steve Albini, ki se kot producent podpisal pod to ploščo. Te skrivnosti sem odkril pet let kasneje.

Surfer Rosa na kaseti je bila zame svetinja celotne srednje šole. Najboljša plošča. In Pixies najboljši bend. Zdaj pa časovni preskok.

Piše se leto 1993 in sem že študent. Po nekem čudežu naredim avdicijo za špikerja na »erešu«. Za glasbenega urednika dobim Bigorja, neskončno poštenega in na trenutke strogega mentorja skozi resen svet glasbe. No, on nam je vajencem v betice vbijal, kdo je tale Albini, kdo je Francis Black in druge sladkosti. Dobil sem vstop v raj, v zakladnico, v čudovito fonoteko. Tam sem videl vinilko Surfer Rose v živo in bil neskončno srečen, kadar se je kak komad pojavil v glasbeni opremi. Z guštom sem ga napovedal, povozil intro in nekomu zajebal posnetek, če je takrat še kdo snemal na kasete. Ko tole pišem, se seveda v ozadju vrti River Euphrates. Ko sem prebral Katarinin mail, sem seveda na polici poiskal CD. Imam ga, itak! A to ni moj originalni CD. Do tega pridemo v naslednjem odstavku. Zdaj smo v romantičnih časih klatenja po kleti. In Pixies so bili še vedno najboljši bend. Ah, Where is my mind. To je bil tudi čas ljubezenskih kriz in neumnosti. Ta komad sem pogosto vrtel do »bola«, ko sem trpel, kot trpi neizkušeni zaljubljeni junec. Kje sem imel pamet, ljudje? Pixies vedo. Gremo narediti še en časovni skok!

Leto 2001. Okrevam po težkem živčnem zlomu, ki me je skoraj stal življenja. Takrat imam zelo malo lastnih plošč, saj sem prejšnjo dragoceno zbirko zapustil in nikoli več videl. Med redkimi ploščami imam svoj lastni izvod Surfer Rose in pogosto ga vrtim. Takrat izvem, da moj dobri prijatelj razmišlja o samomoru in zmeden, kot sem, ga obiščem ter mu za darilo prinesem … seveda ta cede. Da bi mu pokazal, kako drago mi je njegovo prijateljstvo. Frend se ne ubije, jaz sem pa brez plošče. Jebiga! Čez nekaj let si ponovno nabavim cedejko. Zdaj, ko gre ta člančič h koncu, se vrti komad Cactus.

Zadnji časovni skok.

2020. Epidemija. Korona. Katarina piše mail. Ravno danes se odločim, da bova z ženo večer preživela zgolj ob cedejih, brez zaslonov. Vrtim Surfer Rose in ugotavljam, kako hudičevo dobra plata je to! Najboljša! Tony’s Theme. Dal sem preveč naglas. Sosedje se še ne bunijo. Konec koncev, ko jih jebe! Naj slišijo dobro muzko. Počakal bom še Oh My Golly in potem lahko tale zapis počasi končam. Bom brez tipkanja poslušal do konca.

Matic Munc je ljubitelj glasbe in mladinski delavec v javnem zavodu Mladi zmaji, kjer med drugim koordinira umetniški program Basement, katerega del je internetni radio za dobro glasbo. Organizira koncerte mladih bendov, včasih jim je malo rezervni ata, malo rezervni menedžer, dežurni kritik in večni motivator. Brez glasbe ni lajfa!

foto: Simon Pelko
Share