N’toko
Parada ljubezni
Beton Records, 2010
Nemogoče je izbrati zgolj en album. Pa saj to vsak ve?! A N’tokova Parada ljubezni ima eno močnejših zgodb med ploščami (širše gledano ne le mojimi), ki so me spremljale skozi življenjska obdobja. Če bi iskala intimnejšo, bi izbrala Dylanesque Bryana Ferryja, a človek mora kaj ohraniti tudi zase.
Ta zgodba gre na kratko takole. Že kot osnovnošolka sem bila velika klepetulja. In že pri sedmih velika oboževalka skupine Duran Duran. Oh, Simon Le Bon! Kako je bil ta človek v mojih tedanjih očeh krasen. V tretjem razredu Osnovne šole Elvire Vatovec, v podružnici v Sv. Antonu, kjer je od predlani Hiša kulture (natančneje v prostoru, kjer je od lani vaška knjižnica), me je med klepetanjem v šolski hranilnici učiteljica Nadja Delfar zaznamovala z urokom, rekoč: »Maja, ti si taka klepetulja, da boš gotovo novinarka!« In moj odgovor? »Ja, bom! In naredila bom intervju s Simonom Le Bonom!« Dotlej nisem o novinarstvu nikoli razmišljala. Še leto poprej, v drugem razredu, sem v šolskem glasilu napisala, da bom baletka. Pot je predolga, da bi jo opisovala, a zgodilo se je, da sem res pristala v novinarskih vrstah. Sprva sem delovala kot fotoreporterka, a že istega leta sem, ne po naključju, napisala tudi svoj prvi intervju s predsednico Obalnega društva proti mučenju živali. Od leta 1998 sem vsebinsko ostala na polju kulture (ter človekovih in živalskih pravic), od leta 2004 tudi uradno v kulturnem uredništvu Primorskih novic. A Simona Le Bona sem aprila 2012 zgolj pospremila od Križank do NUK-a po edinem koncertu skupine Duran Duran v Ljubljani in mu, vljudno nezainteresiranemu, zdrdrala zgodbo, kako mi je nevede pomagal pri življenjski izbiri poklica. In intervju z njim – pa čeprav je pevec v glavnem molče poslušal – mentalno odkljukala.
Tistih nekaj minutk sem govorila brez prestanka, pa vendar mu nisem utegnila povedati, da sem mu hvaležna, ker sem v več kot dvajsetih letih v tem poklicu spoznala veliko krasnih ljudi, od likovnikov, pisateljev, galeristov, fotografov … in kajpada glasbenikov. Če bi morala izbrati nekoga, ki mi je posebej blizu, bi z lahkoto doktorirala iz dua Silence. A odločila sem se za ploščo, ki sem jo prav te dni vzela po dolgem času v roke … in se v resnici tudi zgrozila.
Spominjam se, da sem N’tokovo skladbo Zig zig slišala na Valu 202 med večerno vožnjo na uredništvo v Koper. Mimo vhoda v Luko Koper … »En narod, en vodja, ena vera …« Takrat nisem imela shazama, ni bilo FB, kjer tisti, ki tamkaj redno kampiramo, hitro pridemo do takih, nedvomno bistvenih podatkov … Pisala sem kar SMS Andreju Karoliju, kaj za vraga poslušam. In kmalu izvedela. Skupino Moveknowledgement (N’toko je bil takrat njen frontman) sem poznala. Prvič sem jih slišala davno tega, na podelitvi Bumerangov v starem Kinu Šiška, a N’tokova zvočna zgodba s plošče Parada ljubezni je bila povsem drugačna. In predvsem: z nje je odzvanjalo jasno sporočilo v slovenščini! V slogu: Bomo odprli oči?! Iščem, kdaj je to bilo. Plošča je izšla novembra 2010. Pred skoraj desetimi leti! In spet smo tu. Niti ne znova, očitno še vedno. »Varnost, udobje, zasebnost …« so tri vrednote, od katerih se je najbolj izgubila zasebnost, beseda varnost pa v kontekstu vrednot še bolj degenerirala.
Parado ljubezni mi je takrat poslal Marko Godnjavec – Jizah, v vlogi založnika šele druge izdaje založbe Beton Records. Vanjo je upravičeno sila verjel in bil zadovoljen, da smo ji nameravali posvetiti časopisni prostor. Decembra istega leta smo v prilogi TV Okno N’toku namenili naslovnico in dvostranski intervju (nenadejano sem ga pravkar našla na spletni strani škofjeloške Rdeče ostrige). Še danes sem ponosna na televizijsko prilogo, ki smo jo skupaj izdajali regionalni časopisi od Primorske do Štajerske, saj smo naslovnice vselej posvečali tudi alternativi. Miha Blažič – N’toko je takrat prišel na koprsko uredništvo, v naši sejni sobi sva dolgo klepetala, materiala sem posnela za štiri priloge in še za potencialno strankino ustanovno listino bi ga lahko ostalo. Našla sem še eno sorodno dušo. Še enega pripadnika plemena, kot nas je v svoji davni Delovi kolumni poimenoval Boštjan Narat, še nekdo, o katerem bi se lahko razpisala.
N’tokova Parada ljubezni, z ironičnim naslovom o Sloveniji, v kateri prevečkrat paradira sovraštvo, ne ljubezen, je ob novi vladi Janeza Janše morbidno aktualen album. Po takratnem pogovoru z Miho sem pomislila, da bi bilo škoda, če bi njegova razmišljanja ostala zgolj v skladbah. In ni minilo dolgo, da je začel pisati kolumne za Mladino. A zdaj že skoraj pogrešam malce glasbe.
V teh dneh samoizolacije sem v varnem udobju svojega doma na istrskem podeželju v roke vzela njegov album. Prelistala knjižico, kjer vsako skladbo spremlja komentar, in ob Zig zig prebrala: »Nacizem ne nastane iz krvoločnosti diktatorjev, pač pa iz strahu navadnih ljudi srednjega sloja. Da bi zaščitili svoj udobni način življenja, smo pripravljeni podpreti kakršnekoli ukrepe.« Danes, ko je »sovražnik« bojda neviden, so te besede še srhljivejše. Ne pustim(o) se prestrašiti!
Maja Pertič Gombač (1976) je novinarka in fotografinja Primorskih novic, zaljubljena v vse, kar ima skupni imenovalec Umetnost, tudi v svojega moža in sodelavca, mama dveh mulcev, Istranka in Brezmejka, živaloljubka na poti iz vegetarijanstva v veganstvo, facebook-brigadirka prosto po Mefu, vernica Čezvesoljske Zombi Cerkve blaženega zvonjenja in še marsikaj, kar ni nujno manj pomembno. Niti ne v tem vrstnem redu.
