Townes Van Zandt

Townes Van Zandt

Townes Van Zandt

Poppy, 1969

Rjavi, zloščeni kavbojski škornji

Na ovitku gramofonske plošče moški sedi v kuhinji z modrim pohištvom. Nosi modro srajco z zavihanimi rokavi. Komolec in spodnji del desnice mu počivata na mizi. Z levico si podpira glavo. Ne gleda v fotografski objektiv, ampak miži. Daje vtis, kot da drema. Oblečen je v bele hlače in pod mizo, na belem podu, se v gležnjih križata njegovi nogi, obuti v rjave, zloščene kavbojske škornje.

Na ovitku moje izdaje ni ne imena ne priimka ne naslova plošče. A jaz vem, da sta ime in priimek ter naslov plošče, ki jo je posnel moški, ki drema v modri kuhinji, enaka in nehote pričata o njegovih evropskih koreninah ali pa o slavnih teksaških prednikih.

Ko gramofonska igla premaga večino brazd na B-strani in se začne otvoritev predzadnje skladbe z naslovom »Quicksilver Daydreams of Maria«, čisto nehote pomislim na staromodno dunajsko glasbeno industrijo, na brate Strauss – kralje valčka. A ta valček, ki lebdi v zraku, je drugačen. Je gol. Asketski. Predstavljam si, da ga igrajo nevidni mariachiji, ki jim kri polni »zlati Acapulco« (vrsta marihuane) in so zdaj izginili, se kot po neki čarovniji spremenili v duha enega samega človeka in v glas enega samega človeka in v spremljavo, v kateri ni pihal; zgolj kitare, bas, tolkala in violina.

Predstavljam si, da smo v svetu, kjer skoraj ni časa, ali pa je ta čisto počasen in leno počiva v zlatem zajetju »zlatega Acapulca«. V okolici ni nobenih urbanih zvokov, nobenih avtomobilov, nobenih visokih zgradb, ničesar, kar pripada sodobnemu svetu in tistemu, kar ga določa: hitrosti. Mogoče je popoldne, ura sieste, zagotovo sije sonce in vročina oklepa prostor, mogoče je to dan pred dnem, ko bodo razbojniki napadli vas, podobno vasi iz ameriške različice Kurosawovih Sedmih samurajev. Ali pa je to dan pred dnevom konca sveta. Ali pa je scena bolj intimna: nekdo je v postelji, ki bi lahko bila bolniška postelja ali pa postelja v neki mračni sobi, kjer se ta nekdo sredi popoldneva zbuja iz more in v mislih lovi neki davni spomin iz otroštva, mogoče se je celo preselil nazaj v otroštvo (s telesom in v duhu) in gleda podobe, ki so do vseh potankosti podobne podobam iz besedila skladbe o Mariji, in v njih išče varen prostor; zatočišče pred prepadom, ki mu sledi. Zatočišče pred koncem sveta.

In tam je ta ženska, ženska s svetopisemskim imenom, nekakšen sanjski privid, ki se premika skozi zrak in popoldne in meče in žarči okrog sebe svetlobo, in čisto vse, kar žensko obkroža – ljudje, rastline, sonce, živali –, zastane in se kopa v njeni milini in lepoti.

Ne vem, ali je kdaj kakšna pesem, ki spada v popularno kulturo, prišla v takšno bližino epifaničnega privida. Ali je kdaj kakšna pesem s takšnimi besedami in takšnim občutkom in takšno mehko in počasno žalostjo, v kateri ni trpljenja, ampak nekakšna sreča, »opisala« prisotnost muze, opisala samo esenco lepote, ki jo včasih uzremo in ki za hip presvetli naša življenja, da bi se potem vrnila od koder je prišla, se zdrobila v neobstoju in bi se po vsem skupaj življenje nadaljevalo naprej, kot da privida nikoli ne bi bilo, kot da nismo bili nikoli v milosti, kot da nismo bili deležni epifaničnega prikazovanja.  

Interpretacij pesmi je toliko kot je bralcev, če je bila to zgoraj sploh kakšna interpretacija, če niso bile to samo neke hipne in mimobežne asociacije, ki skušajo vstopiti pod kožo besedila, ki skušajo primerjati nekaj z nečem. Ki skušajo primerjati besedilo z neko predstavo o življenju, ki je hkrati avtonomna predstava, a obenem tudi predstava, ki prihaja iz verzov in ki so ji verzi dali neko trajno obliko (seveda je zraven tudi glasba kot neločljivi in neodtujljivi del, glasba, ki to besedilo na svojevrsten in unikaten način nadgradi, ga spoji z zrakom). Besedilo se v slovenščini glasi:

Vročične dnevne sanjarije o Mariji
 
Pred njenim obrazom diamanti res hitro izgubijo ves sij
in harfe zvenijo prazno, ko dvigne ustnice v nebo
in ji temna polt spremeni lase v mehek zlat dež,
ki pada z gora v brezdanjo globino njenih oči.
 
Povsod okrog je in z dlanmi počasi preseja sončno luč
in smeh, ki se skriva v njenem nasmešku, se v hipu sprosti,
in se vrti in obrača v zraku kot izgubljeni kolibri
in ga boža južni veter, ko proti morju hiti.
 
Kipar osupne in slikar vrže čopiče proč,
ko se njena podoba plešoče približa, sonce od sramu potemni
in utihnejo ptice in veter prekine svoj žalostni spev
in drevesa v gozdu začno nežno šepetati njeno ime.
 
Ko se tako mehko premika, obupan gledam vsak njen korak
in lovim tiste sence, ki po njeni podobi diše
in vedno obljubljajo njo, ki se skriva v njih,
a nje tam ni, zato jim le žalostno pomaham v slovo.
 
Tako kača mehko zdrsne stran in trenutki prešernega smeha se izgube
in stara perica preneha prati in tudi ona izpuhti izpred oči,
a težek bambus se globoko poveša od vročičnih dnevnih sanjarij
in osamljen otrok hrepeneče išče kraj, kamor bi spadal.

Leta 1994 je imel Townes Van Zandt, človek, ki je na koncu šestdesetih, če sem čisto natančen leta 1969 (tisto leto sta mu izšli dve najboljši plošči Our Mother the Mountain in Townes Van Zandt), sedel v kuhinji z modrim pohištvom in mižal in si z levico podpiral glavo, koncert v ljubljanskem klubu K 4. Takrat sem bil še mladenič in ga nisem poznal. Mladenič, ki se je gibal nekje med nevednostjo in aroganco, ki sta imeli edino zaslombo in edino upravičenost v njegovi mladosti. Pa tudi svet je bil takrat nepredstavljivo drugačen. Bil je večji, bistveno večji in informacije niso bile tako dostopne, kot so danes.

Koncert ni bil posebno dober. Ni mi ostal v spominu, nasploh mi je skoraj čisto popolnoma in do konca izginil iz spomina. Padel je v neko črno luknjo. A če bi takrat vedel tisto, kar vem danes, in če bi poznal Van Zandtovo glasbo (dovolj bi bil samo en komad, samo »Quicksilver Daydreams of Maria«), bi se, ko so nezadovoljni in godrnjajoči ljudje zapuščali podzemni prostor, spustil na kolena in kot na kakšnem romanju šel do njega po kolenih in se, ko bi se mu čisto približal, s čelom dotaknil njegovih rjavih, zloščenih kavbojskih škornjev.

Uroš Zupan (1963), pesnik, esejist in občasni prevajalec