Na straneh Nove Muske smo pred časom že napovedali Dylanov, ne prvi in upamo, da tudi ne zadnji ljubljanski koncert. Osebno nisem bil nad njegovimi živimi nastopi nikoli razočaran, nasprotno, še moj pokojni stric, ki je poslušal Šostakoviča in Wagnerja, je navdušeno komentiral njegov koncert leta 1999 v Tivoliju, ko sva si ga skupaj ogledala. Takrat še ni bilo navala mobilnih telefonov, ki kvarijo vzdušje na koncertih, Dylan pa to dandanes redno in uspešno preprečuje: telefoni morajo stran, posledično pa gledalec in poslušalec lahko zares uživa v vsakem trenutku. Seveda ne kopica nergačev, ki prihajajo na koncerte in se potem pritožujejo, kako zanič je bilo, čeprav dobro vejo, da Dylan vselej osvežuje svoje stare in tudi nove pesmi, da igra zvečine svoj novejši, zrel repertoar, ki je zdaj že prav tako klasičen kot pesmi iz obdobja 1963 – 67, da z občinstvom na klasičen način ne komunicira izdatno ali sploh ne, kar se mi je vedno zdela ena najboljših njegovih potez (saj nadvse učinkovito komunicira preko glasbe), in da ne igra dodatkov. Njegov koncert je namreč zasnovan konceptualno, kot umetniška celota, ne kot največji uspehi in bonus. To se mi osebno zdi tudi edini zares učinkovit umetniški pristop, saj Dylan ni vegaški zabavljač ali rokerski populist, ki bi pozival dvorano k petju ali izpolnjeval glasbene želje. Na odru vidimo in slišimo vrhunskega umetnika, ki še petinosemdesetleten iz dneva v dan nadgrajuje in osvežuje svoje početje.
K občutju seveda sodi tudi odličen bend – letos smo brali o kadrovskih težavah, a karkoli je že bilo, se je dobro končalo. Še vedno je tu basist Tony Garnier pa bobnar Anton Fig, kitarista Joel Patterson in Julian Lage pa sta se tudi nadvse izkazala. Dylanov bend je že dolgo popoln in neinvaziven, spremljava služi pesmim, nikjer ni egotripov, ko pa je treba odigrati, je odigrano, da gre pokonci vse tisto, kar se ponavadi postavi pokonci, ko nas od užitka spreletava srh. Fig je drzen in ritmično nezmotljiv, da o Lagovem rdečem telekastru ne govorimo. In tudi Dylan kot pianist ima svoje instrumentalne vrhunce; zreli možje se še spominjamo, kako dobro je znal odbeglajtati tudi kitarske sole, ko je na nastopih še igral kitaro.
Ljubljanski koncert je bil po repertoarju skorajda kot Unipolov, italijanski, seveda samo, če niste dobro prisluhnili. Dylan se tudi zaradi svoje specifične interpretacije nikoli ne ponavlja in koncerti imajo nadvse dober drajv, kar se je izkazalo že v uvodni Watching The River Flow, singlu iz 1971, in se nadaljevalo vse do konca. Mojster stoji, ko poje, in sedi, ko zgolj igra, soliranja članov benda določa s pogledi in nagibi, njegov glas pa je v tem obdobju nadvse močan in suveren, če že o izraznosti ni bilo nikoli dvoma. Modifikacija melodij v Tryin’ To Get To Heaven, Tangled Up In Blue in Not Dark Yet seveda ni modifikacija kot taka, pač pa domišljena avtorska variacija na temo, kjer pesem še vedno ostane prepoznavna, a je vendarle drugačna. To velja tudi sicer in za tiste, ki že desetletja tožijo, kako Dylan neprepoznavno masakrira svoje pesmi. Mednje ves čas učinkovito vstavlja tudi poklone tistim, ki jih je vse življenje cenil, obenem pa s tem koncert postane prepotrebna zgodovinska čitanka, ki pa ne vzdihuje po preteklosti, ampak jo postavlja v sedanjost in prihodnost: Diddleyjeva I Can Tell, pa I Can’t Seem To Say Goodbye z repertoarja Killerja, Jerryja Leeja, sta pesmi, ki združujeta blues, soul in country, vedno tri najpomembnejše sestavine Dylanovih najboljših avtorskih del. Dylan je poglobljen poznavalec zgodovine popularne glasbe in zato mu ni težko izbrati kakšnih manj očitnih pesmi velikih umetnikov; prav lahko bi se zadovoljil denimo tudi s pesmima Who Do You Love in Great Balls Of Fire, a tega seveda ne bo storil.
Luči so se na koncu prižgale malce bolj invazivno, kot bi se zdelo prav, a itak smo že odhajali, saj vemo, da dodatkov ni. Zaključna I Shall Be Released je tako delovala simbolično na več ravneh, Dylanove orglice, ki jih je za okus uporabil nekajkrat med koncertom, pa tudi. In še vedno nadvse drži, da še ni čisto mrak, a pripravlja se … In to kakšen!
Repertoar:
1. Watching the River Flow
2. Love Sick
3. It Ain’t Me, Babe
4. Tryin’ to Get to Heaven
5. High Water (For Charley Patton)
6. I Can Tell
7. Black Rider
8. Tangled Up in Blue
9. When I Paint My Masterpiece
10. Not Dark Yet
11. I Can’t Seem to Say Goodbye
12. Early Roman Kings
13. Soon After Midnight
14. Million Miles
15. Under the Red Sky
16. Goodbye Jimmy Reed
17. Sugar Baby
18. I Shall Be Released
