foto: Dejan Bulut
Dvorana Union v Mariboru, 6. november 2026
»Mesec [november] bo zaznamoval že razprodani koncert Filharmoničnega orkestra iz Luksemburga, ki bo odprl Orkestrski cikel 2026/2027 in poskrbel za odmeven začetek nove koncertne sezone.«
»Uvod v sezono prinaša prefinjeno uravnotežen lok od skoraj neotipljivega začetka do ene najbolj prepoznavnih simfoničnih izjav glasbene zgodovine. Iz prosojne, lebdeče razprte zvočnosti Debussyjevega Preludija k favnovemu popoldnevu bomo vstopili v zgoščenost Bartókovega zadnjega koncerta, v katerem skladateljeva izčiščena glasbena govorica mojstrsko vzpostavi ravnovesje med modernistično neposrednostjo in spravljivo čustvenostjo, ki preveva zlasti sklepne strani partiture.«
Tako so v Narodnem domu Maribor (ND MB) napovedali prvi koncert nove abonmajske sezone Orkestrskega cikla 2026/2027; ta širše spada pod 81. sezono Koncertne poslovalnice istega organizatorja, za katero skrbi vodja programa klasične glasbe Barbara Švrljuga Hergovich. Koncerti se tradicionalno odvijajo v mariborski dvorani Union – »neobaročni lepotici z izjemno dvoransko akustiko«, kot jo ND MB opisuje na svoji spletni strani (nekaj o akustiki bomo spregovorili še v nadaljevanju). Izvirno Götzova dvorana je bila kot del tedanje pivovarne zgrajena leta 1911 in ima bogato zgodovino, o kateri si je moč več prebrati na omenjeni spletni strani.
V Maribor in na oder dvorane Union so tako na prvi petek v letošnjem novembru pripotovali člani Filharmoničnega orkestra iz Luksemburga. Njihovo gostovanje je potekalo v sklopu krajše evropske turneje, med katero so poleg štajerske prestolnice obiskali še Budimpešto in München. Orkester je vodil njegov glasbeni direktor Martin Rajna, »en najvidnejših mladih madžarskih dirigentov svoje generacije«, na turneji pa sta se glasbenikom pridružila še solista pianista Kirill Gerstein in Alice Sara Ott. Dvorana Union je bila uradno sicer razprodana že nekaj dni prej, a je nekaj sedežev na dan koncerta v njej ravno tako samevalo (to seveda ni presenetljivo in se redno dogaja tudi na dunajskem novoletnem koncertu). Omeniti velja še koncertnega mojstra orkestra, ki ga je koncertni list izpustil, na Kitajskem rojenega violinista Haoxinga Lianga.
Gostje iz Luksemburga so koncertni večer začeli z Debussyjevim evergrinom Preludij k favnovemu popoldnevu, L. 86. Sanjava romantika se je najprej udejanila v uvodnem solu flavte in se nadaljevala v prijetni idiliki skladateljevega glasbenega izraza, ki so ga tu že začeli prepletati prvi pridihi modernizma. Čeprav je orkester podal pretanjeno in zelo kultivirano zvočno sliko, so se kmalu pokazale tudi akustične omejitve dvorane, ki so – tako kot njena oblika – kar zelo podobne tistim, s katerimi in kakršnimi se sooča Kozinova dvorana ljubljanske filharmonične hiše. Dinamika je namreč tudi tu občutljiva, sploh ko enkrat preseže stopnjo nekje med mezzoforte in forte (govorimo seveda o scenariju, ko na odru sedi polna zasedba simfoničnega orkestra; pri komorni glasbi je situacija popolnoma drugačna). Posebej trobila tedaj kaj hitro postanejo preglasna, zvok pa razmazan. Toda pri tokratnem Debussyju se strahovi še niso uresničili in tako smo slišali pravzaprav vzorno izvedbo skladateljeve desetminutne simfonične miniature, ki je dala slutiti, da je pred nami še lep koncertni večer.
Ta se je nadaljeval z Bartókom. Veliki madžarski skladatelj je svoj Koncert za klavir in orkester št. 3 v E-duru, Sz. 119 dokončal v svojih zadnjih zdihljajih in zadnje takte dejansko pustil neorkestrirane, uvodni pa so marsikomu znani z radijskega programa Ars, kjer jih uporabljajo kot enega od jinglov. Koncert je Bartók posvetil ženi, ki naj bi se z njegovim izvajanjem po skladateljevi smrti preživljala. V koncertnem listu je Jan Prepadnik zapisal, da je »v primerjavi s prvima dvema klavirskima koncertoma tretji svetlejši, preglednejši in izrazito liričen” – in natanko tako smo ga doživeli tudi v mariborski izvedbi. Dirigent Rajna in rusko-ameriški ter v Berlinu živeči pianist Kirill Gerstein sta že od prvega stavka dalje (po)skrbela za odličen, izčiščen balans med orkestrom in solistom. Ta simbioza je bila prisotna ves čas, pa tudi splošna skupna dinamična slika je bila zelo prijetna. Gerstein je koncert izvedel tehnično brezhibno in ga prežel tudi s poglobljeno interpretativno globino, pri čemer mu je orkester zvesto sledil, posebej v osrednjem Adagiu religiosu.
Za dodatek smo slišali Debussyjevo – Gerstein se je nanj izrecno in namenoma navezal zaradi uvodne skladbe koncerta – zadnjo klavirsko skladbo (vsaj zadnjo, ki je bila odkrita do sedaj), izvirno naslovljeno Les soirs illuminés par l’ardeur du charbon (L. 150/CD 150), v prevodu Večeri v svetlobi žarečega premoga. Zanimiv naslov je verz iz ene od Baudelairejevih pesmi, Debussy pa je miniaturo v zgolj 23 taktih napisal med kruto zimo prve svetovne vojne v Parizu kot darilo v zahvalo (in kot delno plačilo) svojemu trgovcu s premogom, ki je uspel priskrbeti redko gorivo za skladateljevo ledeno hladno stanovanje.
Beethovnova kultna in nesmrtna Simfonija št. 5 v c-molu, op. 67 je (vsaj po izboru poslušalcev) ena največjih in najbolj znanih klasičnih skladb vseh časov. Posledično jo tudi orkestri zelo pogosto izvajajo (in snemajo). Toda njena prisotnost na koncertnem sporedu prejkone pomeni dvorezen meč. S skladbami, ki smo jih vsi slišali – in glasbeniki igrali – že več desetkrat, če ne več stokrat, je namreč tako: prvo vprašanje, ki bi si ga količkaj kritični poslušalec in izvajalec morala zastaviti, je: kakšno dodano vrednost sem slišal/odigral, kaj sem od simfonije odnesel ali k njej doprinesel takšnega, kar ni uspelo še nobenemu njenemu poustvarjalcu v 218 letih, odkar je bila krstno izvedena? Zanimivo je tudi vprašanje tišine v glasbi (spomnimo se na Cageovo 4’33”), saj se omenjena simfonija dejansko začne s trenutkom tišine – pred kultnim štiritonskim motivom je Beethoven zapisal osminsko pavzo.
Te in podobne dileme so se mi porajale v odmoru koncerta, ko smo čakali na začetek njegovega drugega dela, ki je obljubljal omenjenega Beethovna. Naposled je simfonija stekla. Allegro con brio prvega stavka je bil vsekakor dovolj – morda celo za odtenek preveč – »allegriran«. Hvalevredno je bilo igranje tudi solidno con brio, čeprav bi Rajna zlahka odvzel eno dinamično stopnjo in jo kompenziral z intenziteto igranja. Tretji stavek je ob svoji kompozicijski izpeljanosti (je tudi edini stavek simfonije, ki je v As-duru) predstavil orkestrovo najbolj prepričljivo prezentacijo izvedbe dinamičnega kontrastiranja. V sklepnem Allegru so trobila že nemudoma po začetku stavka oziroma takoj po jubilantni modulaciji iz c-mola v C-dur dinamično žal potapljala (predvsem) godala. Tudi tu ne bi škodilo tempa nekoliko upočasniti in če ne drugega, s tem vsaj nekoliko podaljšati poslušalski užitek – ki pa je bil vendarle prisoten veliko večino trajanja celotnega koncerta. Tokratne izvedbe simfonije si resda ne bomo zapomnili po nikakršni »revolucionarnosti«, vsekakor pa je segla dlje od golega branja partiture, saj kakršnegakoli ziheraškega pristopa ni bilo niti slutiti.
O kakovosti luksemburškega ansambla ni nobenega dvoma, vsaj kakor in kakršna je bila prikazana na mariborskem koncertu. Poglavitni faktor pač je in ostaja to, kdo in kako vihti taktirko. Rajna je »izpit« v dvorani Union opravil zelo dobro, a si vendarle pustil nekaj prostora tudi za izboljšave, za nemara najboljšo izvedbo Beethovnove Pete pa bo še naprej obveljal legendarni posnetek Carlosa Kleiberja in Dunajskih filharmonikov iz leta 1975, katerega intenziteta in virtuoznost v prav vsakem taktu sta še dandanes vir neskončnega navdušenja in občudovanja.
