Iron Maiden – Piece Of Mind

Iron Maiden

Piece Of Mind

EMI, 1983

Sem človek albumov, človek stare šole. Glasba, ki jo poslušam, je zelo različna, nekaj pa je vsem ploščkom, ki jih imam, skupnega: so shramba čutenj, so notni zapis spominov. Kot otrok se nisem mogel načuditi odraslim, ki so ob poslušanju glasbe komentirali, da je ta ali oni album star dvajset ali celo več let. Pri osmih je dvajset let nepredstavljivo dolga doba, ki meji na večnost. Zdaj se mi dogaja, da imam v predvajalniku album, ki je star trideset in več let, pa se mi niti ne zdi tako zelo star. Spomnim se občutkov ob prvem poslušanju, tehtanja, kaj mi je všeč in kaj ne, z leti pa se je vse skupaj zmedilo v neko dobro občutje, z gosto usedlino.

Če se že moram, se sam najpogosteje opredelim za ostarelega metalca. Verjetno zato, ker sem v tistem obdobju odraščanja, ko je bilo pomembno, kaj poslušaš, poslušal metal. Potem ko sem izčrpal domačo zbirko plošč, kjer so bili največji razbijači Beatli, je bil prvi album, ki sem si ga kupil, Highway To Hell.

Kupovanje glasbe je bilo v zgodnjih osemdesetih precej drugačno, kot je danes. Internet in Youtube nista obstajala niti v glavah inženirjev, radijska hiša je bila ena, dotok glasbenih novic pa za otroka takorekoč nedostopen. Resnice, polresnice in miti so se širili od ust do ust.

V socializmu smo imeli občasno pomanjkanje bencina, olja, kave, sladkorja in agrumov, medtem ko so se »mainstream« plošče v glavnem dobile. V večjih trgovinah so obstajali glasbeni oddelki. Ena takšnih trgovin je bila na Cankarjevi v Ljubljani. V pritličju so kraljevali pralni stroji in drugi hišni aparati, v vedno mračnem prvem nadstropju, do katerega so vodile ozke, lesene stopnice, pa je bil nekoliko skrivnosten oddelek s ploščami. Imeli so nekaj gramofonov in slušalk, kjer je kupec lahko prisluhnil izbranemu albumu, ampak tisti dan, ko sem prišel po AC/DC, sem bil za kaj takšnega preodločen. Zanašal sem se na intuicijo. AC/DC so bili v mojih predstavah nekoliko bolj razbijaška različica Hotela California, ki se je na Radiu Ljubljana tu in tam predvajal in mi je hitro zlezel pod kožo. Pa ni bilo tako. Scottov vokal je bil za še ne dvanajstletnega mulca prehud zalogaj. Eno samo poslušanje je bilo dovolj. Vedel sem, da ta album ni tisto, kar iščem. Naslednji dan sem ploščo odnesel v šolo in jo za pol cene prodal sošolcu.

Potem je minilo še kakšno leto, preden sem na enak način tudi sam kupil ploščo. Sošolec (ne isti) je v šolo prinesel Piece Of Mind brez prve strani ovitka. Ploščo je kupil, ker mu je bil Eddie (maskota Iron Maiden) v prisilnem jopiču všeč in kot nalašč za na steno.

Od prvega trenutka, ko sem v dnevni sobi pognal gramofon, sem vedel, da je iskanja konec. Iron Maiden, Piece Of Mind. Še danes je ta album pri vrhu moje lestvice. Od leta 1983 se je zvrstilo neskončno poslušanj, ki ta album vežejo na vse mogoče trenutke v življenju. Iron Maiden v sklopu World Piece Tour tisto leto niso obiskali Ljubljane, pa tudi sicer me starši ne bi pustili na koncert. Priložnosti je bilo v naslednjih desetletjih več kot dovolj.

Piece Of Mind je bil eden prvih albumov, ki sem ga kasneje kupil na CDju. Še danes, po 37 letih, lahko rečem, da je to eden tistih albumov, kjer je vse na svojem mestu, vsak zvok, vsak glas. Nič ni preveč in nič premalo. Nicko McBrain je prav zaradi tega albuma meni eden ljubših bobnarjev, kamor sodijo Dave Lombardo, Mike Portnoy, Mike Terrana in Gene Hoglan. Basistove virtuoznosti na Toscinem gramofonu nisem slišal, je pa zato Steve Harris avtor večine skladb, ki me še vedno spremljajo.  

Dve leti kasneje so Helloween izdali svoj prvi album Walls Of Jericho, leto kasneje so Slayer izdali tretji in zame njihov najboljši album Reign In Blood. Naslednje leto so se pojavili Testament z odličnim albumom The Legacy. Moja metalska pot je bila dokončno tlakovana.

In danes? Vse je tako, kot je vedno bilo. Prihajajo vedno novi bendi, ki se kalijo po klubih in špelunkah ter sanjajo o velikih odrih in nabito polnih dvoranah. Tisti, ki so zares predani in izjemni, bodo z nekaj sreče živeli svoje sanje. Za njimi bodo ostali zvočni zapisi, ki bodo vsem, ki jim sledijo, ohranili spomine. Zato so dragoceni.

Sebastijan Pregelj je pisatelj, piše za odrasle in otroke.

foto: Matej Nahtigal
Share