Crime & the City Solution
Just South of Heaven
Mute, 1985
Ker pišem to besedilo ravno na dan smrti Davida Bowieja, ki nedvomno predstavlja prvo (in tudi najpomembnejšo) formativno zarezo v oblikovanju mojega doživljanja in dojemanja glasbe, sem se le stežka uprla impulzu pisati o njem oz. o katerem od njegovih mnogih albumov, ki so še danes stalnica v mojem naboru dnevno poslušane glasbe. Vendar pa moje prvo srečanje z Bowiejevo glasbo ni bil album, ampak singel Space Oddity iz leta 1969 (ki mi ga je podaril stric, ko sem bila stara 8 let), zato sem se odločila izpostaviti občutno manj znan album in bend, ki sta v moje življenje vstopila leta 1985.
Takrat sem namreč na 3. avstrijskem nacionalnem radijskem programu Ö3 v oddaji Bitterer Reis (ki sem jo takrat zavzeto spremljala, ker je pokrivala t.i. alternativne vsebine – to je zelo pomenljivo, saj sem zaradi svoje »prepišne« geografske lokacije med tremi mejami vedno gravitirala bolj proti severu in vzhodu kot proti jugu in Ljubljani) slišala tri pesmi z mini albuma Just South of Heaven benda Crime & the City Solution: Rose Blue, The Coal Train in Five Stone Walls. Prav slednja je tista, ki je zadela neko zelo specifično nevralgično točko v meni. Naslovila je moj podtalno naraščajoči upor proti zidovom (v prostoru, v glavah), ki je bil organska reakcija na zadušljivo atmosfero, ki je zaznamovala prvo petletko po Titovi smrti. Opresija zidov oz. zidu me je itak prevzela že 1980 z albumom The Wall, ki je poleg benda Bauhaus dominiral moja zgodnja 80ta.
Ampak Crime & the City Solution so bili druge vrste upor proti zidu – po eni strani bolj subtilen, po drugi pa (vsaj kar se tiče vpliva name) veliko bolj koroziven. V dobrem smislu. Sprožili so mojo potrebo po gibanju v prostoru, ki je še zdaj zelo izrazita. Tudi zelo konkretno, saj sem v procesu spoznavanja benda dejansko začela intenzivno »slediti« glasbi v prostoru, beri: potovati velike razdalje na koncerte (npr. na koncert C&CS v Berlin leta 1987). In v končni fazi so zanetili tudi mojo željo po ustvarjanju glasbe.
Njihova posebna oblika upora se kaže v inkorporaciji in mutaciji bluesa v »gotsko/mračnjaško« (besede večine kritikov), post-punkovsko avstralsko različico, jaz bi rekla kar tradicijo, ki so jo C&SC (skupaj z drugim najvidnejšim predstavnikom, Hugom Race-om) sooblikovali. Močno evokativni, raskavi in s strani marsikaterega kritika nerazumljeni in podcenjeni vokal Simona Bonneyja ter eleganca besedil (pod katere sta večinoma podpisana Bonney in njegova partnerica Bronwyn Adams, kar ustvarja posebno »dvoglasje«, ki name še danes deluje liminalno in zato seveda zelo privlačno) združujejo ireverentno držo (post)punka z bluesovskimi tropi in visoko literaturo, a pri tem niso ne bohotna ne pretenciozna. To je eden izmed polov, ki tvorijo napetostni lok glasbe C&SC. Drugi pa je seveda neprimerljivi kitarski zvok (in način igranja) Rowlanda S. Howarda, minimalistična, včasih brahialna, včasih celo nežna in vedno zelo učinkovita ritem sekcija (Epic Soundtracks na bobnih in Harry Howard na basu) ter atmosferično »polnjenje« zvoka z dodatno kitaro, orglami in klavirjem (Mick Harvey). Ta lok se razteza tako skozi prostor kot skozi čas, med tradicijo in re-imaginacijo. In to je nekaj, kar me vedno nagovarja.
Just South of Heaven je bil moj uvod v t.i. avstralsko sceno, ki bi ji lahko rekli tudi avstralski val, saj je v obliki The Birthday Party pljusknila vse do Velike Britanije in kasneje do Berlina, kjer se je izoblikovala neke vrste avstralska »kolonija«, h kateri lahko prištejemo tudi Crime & the City Solution in Nick Cave-a z njegovimi The Bad Seeds. Zame je odprl kar nekaj avenij – tako v preteklost do The Birthday Party in The Boys Next Door kot v prihodnost do Rowlanda S. Howarda, ki je merodajno zaznamoval zvok londonske faze C&CS in postal moj ultimativni kitarski »heroj« ter eden mojih najljubših liricistov.
Opomba uredništva: Album v celoti ni dostopen na youtube, zato predvajamo v besedilu omenjeno Five Stone Walls.
Melanija Larisa Fabčič (Melée) je znana predvsem kot ustanoviteljica in vokalistka bendov Werefox in Psycho-Path, ki je hkrati tudi velika filmofilka, v »resničnem« življenju pa je doktorica germanističnega jezikoslovja in predava na Filozofski fakulteti v Mariboru.
foto: Nina Ferkolj
