David Bowie
The Singles Collection (1969-1993)
EMI/Rykodisc, 1993
Ko sem prvič poslušala o njem, me je izstrelilo. Še nikoli nisem slišala kaj podobnega. Bila sem v gimnaziji in nekega večera na obisku pri sošolki na balkonu zaslišim signale z gramofona ob uvodnem kitarskem crescendu … nato bas …in že lebdim … Vedno znova me oplazi, ko si jo zavrtim, Bowiejevo odisejo v vesolju. Nato prebereš, da je zvočna kulisa za Space Oddity že na takratni sceni veljala za nekaj izvirnega, še ne slišanega; z izjemo Bowiejevega producenta in prijatelja Tonyja Viscontija, ki singla ni maral in ga je označil za cenen poskus unovčenja pristanka na luni. Drži, galaktično balado so izdali nekaj dni pred zgodovinskim dogodkom, a navdih zanjo je tlel že leto dni prej, po večkratnem ogledu Kubrickove Odiseje 2001. Četudi je bila pesem podlaga za britansko televizijsko poročanje o »malem koraku za človeka, a velikem za človeštvo«, njegov Tom še vedno biva nekje tam zgoraj. »Ko sem pisal o Tomu, sem verjel v ameriške sanje, v tehnološki napredek, ki je omogočil človeku izstrelitev v vesolje. A ko enkrat prispe, ne ve prav dobro, zakaj. In prav tam sem ga pustil,« je pojasnil.
Nato je prispel Ziggy, moj najljubši. Nad službeno mizo imam plakat z reprodukcijo naslovke za album The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars. Na kompilaciji me komadi s tega albuma najbolj podžgejo. A gre za več kot glam rock, ki izvablja ritmične gibe, ki me je vedno znova »gnal« na plesišče.
Bowie je prek likov, ki jih je ustvaril, pripovedoval; gesamtkunswerk, zato je zame glasbeni Wagner. In po drugi strani – ko v popolni temi zgolj poslušam njegovo Heroes, pronica zgodba. Glam ni več potreben. Bowie je obvladal oboje.
Kot predstavnica MTV-generacije sem občudovala njegovo predrznost in neponovljivost. Pa glas. In javno okrcanje te glasbene postaje, češ da ne zastopa dovolj afroameriških glasbenikov. Nikoli ni bil tiho. In tako je šokiral že s priznanjem, da je biseksualec, kmalu po nastopu na sceni. Zaljubila sem se v njegovo neposrednost, priznam. In ga gledala kot božanstvo pod odrom hale Tivoli. Nato še na Dunaju. V srednješolki je vzbudil željo po izražanju lastne norosti, z »vizualnimi deli« pa po večni kreativnosti. Sound & Vision – zvok in slika, poje Bowie. Kar nekaj njegovih albumov imam v zbirki. A ta izbor je nekaj posebnega. Dobesedno lahko začutiš njegove metamorfoze. Več kot 35 frizur, več kot 50 outfitov.
Kadarkoli si vzamem nekaj ur zanj, se ob poslušanju preselim na tisti balkon in že slišim… and I’m floating in a most peculiar way /and the stars look very different today. Včasih polna misli, spet drugič brez ene same.
Ko si v prisotnosti največjih, to začutiš, čeprav prek gramofona, kasetofona in naposled CD-predvajalnika. Zato me je ob poročanju o presenetljivi smrti najmanj presenetil način odhoda – v spotu za zadnji album Blackstar je astronavt mrtev. Tisti petek je album izšel, čez dva dni pa je svet dojel pomen videnega. Bowie je svoj opus začel in končal – v vesolju. Tako odidejo največji. Lastno smrt nevede reflektirajo kot umetniški objekt. In sklenijo krog.
Pop-zvezdnik, ki je postavil na glavo teorijo frankurtske šole, češ da je moč popularne kulture le v njeni standardizaciji. Umetnik, ki je prek alteregov preigraval Jungovo teorijo o kolektivnem nezavednem. Posameznik, ki je želel biti pisatelj. Izolacija, tesnoba in strah so prežemali britansko družbo sedemdesetih; optimizem dekade prej in s tem pojava Beatlesov je zbledel. In na Zemljo je padel David Bowie. Dobesedno.
Špela Kožar je novinarka za področje kulture in kulturne politike na RTV Slovenija. Sicer pa je strastna filmoljubka in glasnogovorka.
