London Grammar
If You Wait
Metal & Dust Recordings/Ministry of Sound, 2013
Poletje 2018. Leeuwarden, Frizija, Nizozemska, pesniška rezidenca. Sedim v sobi, ki sem jo celo razštelala, da lahko med delom izza pisalne mize vidim skozi okno, in četudi vidim le eno drevo, kos neba in sosedovo streho, ki je tudi terasa, na kateri je samo en plastičen oranžen stol, je to več kot dovolj. Sosedi so skvot, folk se nonstop menjava, vsak dan mi s terase mahajo nove roke in se smejejo novi obrazi. Vsak dan druge roke vrtijo drugo muziko. Vsak dan vročinski val. Vročinski val na Nizozemskem, jaz pa sem mislila, da pobegnem na sever in se izognem vročini. Spodaj na vrtu zorijo robide kot nore in vse puhti.
In potem končno en dan prši, tisti severni dež, ki razhladi. Okna so popolnoma rosna in vse, kar vidim skozi, je zamegljeno. Neki nenavadni brenclji iščejo zatočišče pod robom balkonske ograje. Na sosedovi ravni strehi se delajo veliki mehurčki, ki se vozijo sem ter tja in jih občasno poči kakšna večja kaplja. Takrat da nekdo gor eno plato in po enem ali dveh komadih me prilima k oknu, da bi slišala čim bolje skozi dež. Ta vokal, nekam znan, ampak sprva nimam pojma, kateri band bi to lahko bil. In potem me prešine, da se je med aprilsko pesniško turnejo po Madžarski nekaj podobnega vrtelo eno noč, ko so že povsod drugod vsi komadi izzveneli, mi pa smo še hoteli nekaj muzike. Kot sem jih tisto noč v Budimpešti spoznala, sem jih tudi pozabila. Takrat. Zdaj nemudoma guglam. London Grammar.
Ne spomnim se več, s katerim komadom so tisti dan začeli v sosednji hiši. Jaz sem v glavnem še isti dan nabavila plato If You Wait in od takrat so z mano. Skladbe, ki puščajo izjemno veliko prostora za poslušalce, da lahko vsrkajo vase vse detajle. V središču navdušuje vokal Hannah Reid, ki plavajoče bdi nad vsem z vso nežnostjo, melanholijo in ranljivostjo, ki jo premore, in ki me mestoma spominja na zgodnjo Joni Mitchell. Zven zasedbe morda malce spominja tudi na Portishead ali kakšne druge podobne zasedbe, ampak kljub temu preseneti z neko hudo svežino in širino, najbrž tudi zaradi pretirane uporabe reverba, ki pa še kako sede in pomaga, da te še bolj odnese. Ves čas lebdimo med prelepim prepletom akustičnih instrumentov in elektroniko, v melanholičnih baladah, ki se mešajo z nekakšnimi intimnimi groovi in ritmi, in potem je vse še nadgrajeno z izvrstno produkcijo.
If You Wait … in polotijo se me hrepenenja, po nečem, kar je bilo že od zdavnaj izgubljeno. Wasting My Young Years … in v meni se pretakajo nostalgije, ki so zmeraj se. In spet se na vse možne načine izkaže moč pevkinega vokala. Tisto pravo zadrževanje, ko te spravi skoraj čez, a tega nikoli zares ne stori. Na tej točki celotna zasedba nudi slastno stopnjevanje, ko te občasno pripeljejo celo do fantastičnega plesnega momenta, ampak te takoj spet z njega spustijo in zadovoljijo s tem, da ti niso dali pričakovanega. Podobno se zgodi v komadu Metal & Dust. Ali pa v Flickers. Ali v Nightcall.
Lahko bi pisala o toliko drugih platah, ki so me gotovo zaznamovale bolj kot ta. Ampak to je bil enostavno tak moment. Morda je bilo tisto poletje. Morda tisti dež. Morda je odprlo prave rane. Morda je bila ravno tista zaljubljenost.
Kristina Kočan je pesnica in prevajalka ter doktorica angleške in ameriške književnosti.
