Anohni
Hopelessness
Secretly Canadian/Rough Trade /Hostess, 2016
Maja 2016, ko je izšel album Hopelessness, sem ga neštetokrat preposlušala in ga navdušeno promovirala svojim bližnjim »Ej, to moraš slišat! Pa besedila preberi!« Po klubih sem tisti čas najraje nastopala kot warmup act prav zato, da sem lahko v svoj set neobremenjeno vmiksavala skladbe glasbenice Anohni.
Avgusta 2016 sva se z Nino z avtomobilom zgodaj zjutraj odpravili v več kot 1000 kilometrov oddaljene Katowice, kjer je na Off festivalu nastopala Anohni. Ob prihodu na vhod prizorišča naju je, na najino veliko razočaranje, pričakal listek, na katerem je bilo z debelim flumastrom napisano “Koncert Anohni zaradi bolezni odpade”. Od razočaranja smo s prijateljema, s katerima smo prišli na koncert, spili liter lokalne Zubrówke in se naslednje jutro vrnili proti Ljubljani. Še do danes nisem uspela ujeti njenega koncerta v živo.
Anohni je prva transspolna umetnica – izvajalka, ki je bila nominirana za oskarja, a se podelitve po razmisleku ni udeležila, saj kot edina nominirana ni bila povabljena k nastopu. Anohni, kot pravi, ni želela participirati v sistemu socialnega zatiranja in zmanjšanih možnosti za trans osebe, s katerimi kapitalizem v ZDA, katerega senca je tudi podelitev oskarjev, zatira sanje in ubija kolektivni duh trans skupnosti.
Plošča Hopelessness je nastala v sodelovanju s producentoma Hudson Mohawke in Oneohtrix Point Never. Je mešanica elektronike, popa, klasičnih instrumentov in vokala, kar mi je zelo blizu, saj zajema več zvrsti in pristopov, ki jih tudi sama so-ustvarjam ali poustvarjam, kot flavtistka, vokalistka ali djka/producentka.
Ko album poslušaš prvič, nepripravljen na srečanje z bolečimi temami in neposrednimi besedili, potrebuješ nekaj časa, da predelaš vsa nakopičena čustva jeze, besa in žalosti, ki jih stimulira ta intenzivna glasbena izkušnja.
Anohni postavlja težka vprašanja, na katera marsikdo ne upa niti pomisliti, kaj šele odgovoriti. To ni album za tiste, ki se bojijo resnice in bežijo v svet fantazije, kar marsikatera glasba tudi ponuja, to je protestni, brutalno zastrašujoč album. Pomembno se mi zdi, da umetnost zna opozarjati na probleme, išče rešitve, se ne distancira od ustvarjanja drzne, sporočilne glasbe in išče resnico, golo, brez olepševanj. Umetnik_ca se ne more iztrgati iz oklepa umetnosti, ki jo ustvarja, zato si poleg golega notnega zaporedja kot poslušalka želim slišati tudi kritično misel, stališča in vrednote, saj samo s poglobljenim prisluhom v delo in misli umetnika_ce lahko glasbo zares (za)slišim.
Nina Kodrič (NinaBelle) je akademska glasbenica, flavtistka, producentka in djka. Z Nino Hudej ustvarjata v skupnem elektronskem projektu Warrego Valles.
