2227 – No Brains No Tumors

2227

No Brains No Tumors

Strip Core/Forum Ljubljana, 1995

16.11.1991 so imeli Nirvana koncert v Miljah. Na tem koncertu se je Krist Novoselic s publiko pošalil in ji zabrusil: »Dobro veće, mi smo Bijelo dugme!«. Ni me bilo na tem koncertu. Istega večera so v šempeterskem CRMK-ju igrali 2227 iz Ljubljane. Bil sem med publiko. Sonični udarec, ki sem ga doživel, je bil zame precej nenavaden, čeprav sem imel že takrat kar našpičena ušesa in kljub rosnim letom precejšnjo koncertno kilometrino. Ujeli so me nepripravljenega in me pustili prijetno osuplega. Zdelo se je, kot bi imeli Victims Family in Polska malca otroka. Ta je prihrumel na oder, razdejal vse in se poslovil. A veliko bolj kot ta zvočna izravnava ter osuplost nad slišanim, me je takrat presunila podoba lasatega krdela spetega v drede, prešvedranih senc ter neobičajnih gobčkov. Kot bi ravnokar izstopili iz meni neznanega stripa in ta strip me je neznansko očaral, pustil je sled. Leta kasneje sem izvedel, da je bil to njihov prvi nastop.

Album No Brains No Tumors je njihov drugi studijski izdelek. Ime je dobil po grafitu, ki je krasil steno koprskega MKC-ja. Je vratolomen izlet v glasbeno zakladnico bivše države (Jugoslavije) ter širše. Brezsramno jemlje od povsod, v želji po predrugačenju mu ni nič sveto, rovari po vseh mogočih glasbenih odvodih, da bi našel svoj glas. Je nekaj, kar se je lahko zgodilo le na prepihu Ljubljane, na presečišču dveh svetov, ko se je eden na novo vzpostavljal in drugi za vedno poslavljal. Je skupek živahne glasbene scene iz osemdesetih, brezkompromisen pljunek iz podtalja in skrbno stkan izdelek, ki je produkcijsko brezhiben. Na albumu ni pesmi, ki bi štrlela ven, kompakten je kot granitna kocka in skupina zveni kot hudičevo uigrana celota – ansambel. Album je zame edini polnokrvni naslednik albuma Pljuni istini v oči skupne Buldožer. Besedila so polna ironije ter istočasno pikra, večjezična, zbadljiva, pregibna in vzklična kot je glasba sama. S časovne distance se zdi album nekakšen labodji spev bivši državi, ki so jo pogoltnili plameni bratomorne vojne. Preteklost se vedno opredmeti v prihodnosti, z zamikom, v nasledstvu, na nićiji zemlji. Kaže nam kako kompleksen in prepleten je bil kulturni prostor bivše države, kako kontrasten in žilav ter stalno brbotajoč. Zdi se, kot bi čefurska nebesa telebnila v slovenski pekel ali pa je ravno obratno, kot bi vlakec smrti iztiril, salto mortale, vse je na prekuc, reši-se-kdor-se-more. Mar ni vodilo vsake prave umetnosti, da te vrže iz tečajev? Ta album je zame umetnina, ki kljubuje v času.

Po spletu »romanesknih naključij« sem pristal v četrtem štuku na Kersnikovi. Pristal sem v nedrju kolektiva Stripcore, ki je v sebi združeval strip, glasbo, fotografijo, grafite … tod so imeli fantje iz skupine 2227 vaje. Znašel sem se v pisanem svetu nasprotnih mnenj, ekscentričnih posameznikov različnih narodnosti, potrpežljivih in vzkipljivih, v gnezdih, kjer so vznikala protislovja na kvadrat. Nekakšen rodeo, na katerem je težko zmagati, a še težje ga je ukrotiti. Vsepovsod kreativni metki, ki samo čakajo, da se jih izstreli in če ne gre drugače, nastopi samoizstrelitev. Zame je bil to Diznilend z napako, na trenutke mučen, ker je bil tako nov in neznan in spet drugič privlačen ter domač, počutil sem se varnega, v tem kaotičnem odklonu ustvarjalnosti sem našel zavetje. Bil sem med sebi enakimi. Nekaj nevzdržno magičnega je v človeški želji po pripadanju. Posvojili so me in me vlačili s seboj na koncerte, da sem lahko od blizu spoznal še drugo stvarnost glasbe – ne samo romantično – koncertiranje, vožnje na prizorišča, mučne tonske probe, kikse na odru, neskonča pokoncertna razglabljanja na poti domov ter nošenje opreme ob najbolj nemogočih jutranjih urah nazaj v plac za vaje v četrti štuk na Kersnikovi.

Vstopnica v ves ta žmohten hokus-pokus je bil Jani Mujić, basist benda. Bila sva sodelavca v Kudu Franceta Prešerna, združila naju je skupna glasbena podstat. Ovohavanju je sledila ljubezen, ljubezni mučna in trnova pot skupnega sodelovanja, polna ostrih ovinkov in prečutih noči. Naučil me je ogromno o glasbi, o vsem tistem, kar se mora zgoditi, preden stopiš na oder. Nikoli ne bom pozabil njegove prve učne ure, ki je trajala le nekaj sekund. Takole mi je enkrat sredi vaje zabrusil, ko je poštekal, da mi ni jasno, kje imam rit in kje glavo: »Če ti kaj ni jasno, posluši!«. Dojel sem, da sem do takrat glasbo le doživljal, od takrat naprej pa mi je postalo jasno, da če se hočem z glasbo pečati, se jo moram naučiti poslušati.

Tomislav Vrečar alias Soma Arsen, je pesnik in performer.

foto: Nina Golob

Share