Damien Rice
My Favourite Faded Fantasy
Damien Rice Music/Vector Recordings, 2014
Na Damiena Ricea sem prvič naletela pred slabim desetletjem. Nekaj časa sem ga poslušala, potem sem pa nanj pozabila.
Mogoče bi morala najprej povedati, da o glasbi res malo vem. Sin mi večkrat reče, da sem glede tega (in še marsičesa drugega) ostala v osemdesetih, v najboljšem primeru v devetdesetih. Pa še takrat je bilo, roko na srce, moje poznavanje glasbe sramotno pod povprečjem. Plošč (a se sploh še tako reče?) ne kupujem, to si bom privoščila, ko bom dobila ta pravo službo ali vsaj preživela na trgu. Tako pač na glasbo naletim slučajno. Na kaki predstavi ali že kje slišim kak komad, si zapomnim refren ali stavek, poguglam in potem, seveda, youtube. Če se prav zelo angažiram, si naredim seznam predvajanja sama. Dokler mi pač na kaki vaji ali že kje nekdo ne omeni kakega drugega komada.
Ko je Damien Rice na kaki kavi ali že kje pritegnil mojo pozornost, je bil njegov prvi val že zdavnaj mimo. Nekaj časa sem ga poslušala, potem pa sem na kakem koncertu ali že kje naletela na kaj drugega. Minilo je kar nekaj let, preden je prišel moj drugi val Damiena Ricea. Ne vem, ob kateri priložnosti se je zgodilo, da sem si zaželela njegove glasbe. Imela sem samo en problem. Vmes sem pozabila, kako mu je ime in nisem se mogla spomniti niti enega naslova njegovih pesmi. Tudi spomin je, vse bolj kaže, ostal v prejšnjem stoletju. Sicer sem natančno vedela, katero glasbo si želim, nikakor ji pa nisem mogla nadeti niti obraza niti imena, še narodnosti ne. V brskalnik sem vnašala različne podatke, napačne naslove, napačne narodnosti. Ko to ni delovalo, sem poskušala sem z opisi glasbe, še in še besed. Tako in drugače sem se trudila zapisati, kakšno glasbo bi rada poslušala, ampak google me nikakor ni hotel razumeti. Kako naj opišem glasbo? Naletela sem na en kup moških vokalov, ki jih še nisem poznala, ampak noben ni bil pravi. Po nekaj dneh sem obupala.
Ampak mi ni dalo miru in sem se čez teden ali dva spet spravila k raziskovanju. Po nekem čudežu sem le zaslišala, kar sem hotela. Spomin tu ni zatajil, ta del možganov (ali pa morda kar celo telo?) ni ostal v cajtih lesenih žlic. Potrebno je bilo samo par taktov, da sem vedela, da je to tisto, kar iščem. Glasba je dobila obraz, naslov, narodnost. Tedne sem poslušala samo to, vsepovsod. Posebej sem se navdušila nad besedili, verjetno je to stvar profesionalne deformacije. Ko že misliš, da veš, o čem pesem govori, pride na koncu preobrat, dvom, ali povsem nekaj drugega, če ti je všeč ali pa ne. Nizanje metafor, dvoumnosti, zajedljivosti. Vulgarnosti. Sentimentov. Seksizmov, ki bi jih načeloma ne odpustila. Ne premalo, ne preveč besed. Vse na mestu, vse štima.
Katarina me je povabila k pisanju tega sestavka ravno, ko sem bila na vrhuncu tega svojega drugega vala Damiena Rica. Ni bilo možnosti, da bi pisala o kom drugem. Ampak kateri album? Saj sploh ne poznam njegovih albumov. Youtubu napišem, naj mi da Damien Rice mix in to potem poslušam. Če mi je katera od pesmi manj všeč, jo zbrišem s seznama. Zaradi tega sestavka sem se bila primorana podučiti. Ugotovila sem, da so mi najbolj všeč posamični komadi iz prvega, O, ali drugega, 9, albuma. Ampak kateri album konkretno? Nisem se mogla odločiti. Nekajkrat sem preposlušala prvega in drugega in potem sem vseeno poskusila še s tretjim, My Favourite Faded Fantasy. Na tem pravzaprav ni niti ene pesmi, ki bi si jo dala na ponavljanje. Tako v prvem kot v drugem albumu pa so. In zakaj potem ta album?
Zdi se mi, da prvi in drugi album pripadata nekemu drugemu času. Nekemu drugemu mojemu času. Tu pa tam se spomnim, ali, natančneje, se moje telo spomni, tistega drugega časa, sonca in dežja v njem. Zato si lahko dam nekaj komadov s prvih dveh albumov na ponavljanje. Skoznje podoživim sebe v tistem času, ko še nisem vedela, da Damien Rice obstaja. Zdaj mi je pa bližji zadnji album. Ne vem, če lahko spravim v besede, ne da bi prehudo poenostavila. Tista druga jaz, iz tistega drugega časa, se je utapljala v dežju, se je grela na soncu, eno ali drugo je bilo otipljivo. Jasno je bilo, kdaj je dež in kdaj je sonce. In Damienove pesmi s prvih dveh albumov obujajo moja tedanja deževja. In sonca, ki so jim sledila. Saj pravim, neka druga jaz, tik po času lesenih žlic.
My Favourite Faded Fantasy je album mojega danes. Peresa so odpadla s kril, sanje so postale neuporabne, škatle so vedno bolj očitne. Med soncem in deževjem ni več jasne meje, eno se znajde v drugem. Moje najljubše fantazije venijo.
Drugi val Damiena Rica je vmes že pojenjal. Zdaj bi poslušala kaj drugega. Čakam tisto kavo ali vajo ali predstavo ali koncert ali že kaj, da naletim na kaj novega. Ali starega. Vmes sem začela reševati križanke, menda so dobre za spomin. Da se mi ne zgodi spet tista blamaža z opisovanjem glasbe.
Simona Semenič je piska in gledališka ustvarjalka.
