Tindersticks

Pogovor z Davidom Boulterjem pred koncertom Tindersticks.

David Boulter


 

Običajno je za svež zagon potrebna neka zunanja sila, nekaj, kar zbudi in premakne čute. Še posebej, če govorimo občutljivih umetniških dušah, ki hitro zaznavajo zunanje dražljaje in jih prevajajo skozi svoje izrazno polje. Dokler so Stuart Staples, David Boulter in Dickon Hitchcliff delovali v Nottinghamu, se kot skupina Asphalt Ribbons niso kaj prida izkazali. Prelom se je zgodil leta 1992 z družnim odhodom v Londonom, s priključitvijo še treh podobnih mislečih glasbenikov in s spremembo imena – nastali so Tindersticks. Morda ravno zato, ker niso izšli iz središča glasbenega dogajanja na Otoku, je bil njihov zvok svetlobna leta oddaljen od tedaj trendovskega brit-popa. Ali katerekoli druge modne sapice. Prej bi jim našli primerjavo s starimi in preverjenimi trubadurji, od elegantno prefriganega Leonarda Cohena, preko sodobnega „croonerja“ Scotta Walkerja do pohujšljivega Leeja Hazlewooda. Če njihovo ponotranjeno pripoved ovijemo z okusno mešanico salonskega jazza, s pridihom filmske kulise, smo blizu. Kot nam bodo prišli ponovno blizu s koncertnim nastopom, 15.maja Tindersticks nastopijo v dvorani Kina Šiške.

Glavni povod bo predstavitev aktualnega albuma The Something Rain, ki je zabeležil enotne pozitivne odzive. Zagotovo ne bodo manjkale starejše skladbe, konec koncev se Tindersticks bistveno ne spreminjajo. Označuje jih zamolkel bariton Stuarta Staplesa, pa tudi brez njega, v instrumentalni podobi, Tindersticks nedvomno prepoznamo med stotimi drugih skupin. Za koga še lahko trdimo kaj podobnega?

 

O tem in onem, o plošči in stanju v skupini nasploh, sem povprašal klaviaturista Davida Boulterja. Zakaj bi bil vedno na udaru Stuart Staples? Resda je kot pevec v ospredju, a tudi ostali prispevajo dobršen delež prepoznavnosti in avtorstva. Prav David Boulter je prispeval na primer uvodno skladbo v album The Something Rain, dobrih 9 minut trajajočo pripoved Chocolate. Na spletu preberemo, da je to pravzaprav nadaljevanje njegove pripovedi My Sister, ki so jo Tindersticks objavili daljnega leta 1995 na svojem drugem, nenaslovljenem albumu. Je bilo vse skupaj načrtno? „Da in ne. Ne, niti ne. Ampak obe sem napisal jaz. In čutil sem to odrinjenost, ki jo čuti fant v My Sister, ko pripoveduje zgodbo o njej. Obe pesmi preveva občutek izgube. Ali občutek odrinjenosti.“ Vsekakor pa je pripoved zavita v instrumentalne vinjete, kakor so jih Tindersticks že znali prispevati za potrebe filmov francoske režiserke Claire Denis. Lani je založba Constellation zbrala vso to glasbo na petih CD ploščah z naslovom The Claire Denis Film Scores 1996-2009 in Tindersticks so izbor tega celo predstavili v živo. „Album The Something Rain smo že napol končali, ko smo imeli te žive nastope ob filmih, tako da je to verjetno nekako vplivalo. Ti „filmski“ nastopi so nam bili v veliko veselje. Naredili so nas močnejše in verjetno smo s tem dobili nov zagon za nadaljevanje dela na albumu.“ Ni pa vedno bilo tako. Ko so leta 2004 napovedali odmor, bi ta lahko pomenil tudi definitivni konec delovanja skupine. Vsake toliko je potreben razmislek, kako in če sploh naprej… „Po plošči Curtains, našem tretjemu albumu, se je naš položaj počasi slabšal. Morali bi se ustaviti po plošči Simple Pleasure, a nismo imeli tega poguma Težko se je ustaviti, če je še vedno prisotno toliko ljubezni in prijateljstva. Še vedno smo doživljali dobre trenutke in imeli dobre pesmi. Mogoče smo le izgubili tisto magijo. Mogoče smo jo sedaj spet našli?“ In res, po dveh solističnih ploščah Stuarta Staplesa so se Tindersticks spet našli skupaj, le da so ostali le trije izvirni člani, prišli so novi. Je to lahko razlog za preporod? „Smo srečna skupina. To je poživljajoče samo na sebi. Še vedno zaiskri, ko se zaveš, da delaš nekaj posebnega. V studiu, doma. Na odru ali na vaji. Zato še vedno delujemo.

Dodatni namig, da bi lahko bil tisti odmor kar definitiven, je bila selitev Stuarta Staplesa v Francijo. Ja, tako daleč pripelje zanimanje za francosko literaturo in film. A razdalje danes niso več ovira. „

Jaz živim v Pragi, Neil je v Belgiji, Earl je berlinčan, le Dan in Terry živita v Angliji. Seveda je vedno najbolje, če vsi sedimo v isti sobi. Internet je odličen za izmenjavo, ampak vse skupaj zares deluje le, če igramo skupaj. V tem je ves smisel igranja v skupini. Običajno se dobimo enkrat na mesec ali na mesec in pol“, odgovarja David na vprašanje, kako sploh funkcionira takole razpršena skupina.

Celosten vtis po poslušanju albuma The Something Rain je, da prevladujejo klaviature, ki jih večinoma prispeva David Boulter, manj je kitar in seveda manjka violina Dickona Hinchcliffa. „Zdi se mi, da smo na novi plošči našli dobro ravnotežje prispevkov vseh članov skupine. Jaz, na primer, sploh ne igram vseh klaviatur. V pesmi Come Inside klaviature igra Dan, dodal sem le zvonove. Kar me spomni na stare Tindersticks. Moram priznati, da je odhod violinista Dickona pustil veliko luknjo v našem zvoku in nova plošča je prva, kjer ga ne pogrešam.“ Večji naslon na zvok klaviatur, povrhu se blešči nekakšen elektronski sij, lahko zavede na misel, da je to korak v elektronsko prihodnost. „Ne, prej korak v preteklost“, mi oporeka David. „Rekel bi, nekje od marca 1978 do marca 1980, ampak samo podzavestno.

No, še vedno je to kasneje, kot večina glasbenih vplivov, ki jih vežemo na Tindersticks. Meje njihove senzibilnosti so najbolj razvidne skozi številne priredbe, ki so jih v prvem obdobju posejali predvsem po singih, in segajo od Johna Barryja, Townsa Van Zandta, Four Tops, Otisa Reddinga do najbolj modernih od vseh, Pavement. V nadaljevanju se manj opirajo na priredbe; potrebno je biti že malce ljubitelja, da bi posegli po vinilni različici singla Black Smoke in na hrbtni strani našli pesem Just Drifting še enega prevratnika – Genesisa P-Orridgea iz Psychic TV. „Pravzaprav smo tokrat posneli še eno priredbo, ampak je nismo uvrstili na ploščo. Mogoče bi morali posneti kar cel album priredb?“ Očitno za to ni poglavitnega razloga, namreč upad avtorske moči. Tudi po dvajsetih letih Tindersticks uspevajo objavljati redni album na dve leti, vmes so na turnejah in skladajo filmsko glasbo. Nekaj tega prinese tudi v nebo vpijoča kriza glasbene industrije, s katero se spopadajo praktično vsi. „Največjo izgubo imajo glasbene založbe, ki imajo še vedno največjo moč. Seveda je težje, kot je bilo. Delamo več in manj zaslužimo. Upam, da bo ta plošča kaj spremenila, čeprav nam na dolgi rok vse skupaj ne gre na roko.“ Na tem terenu so Tindersticks občutljivi, takoj so na primer ustanovili lastno glasbeno založbo Tippy Toe, kasneje še Lucky Dog, preko katere se pogajajo z založbami na drugih koncih sveta. Nazadnje so za ameriški trg podpisali pogodbo z kanadsko založbo Constellation, znano ne le po objavljeni glasbi, ampak po pregovornem zanesenjaštvu. „Res, ni drugega razloga. Prejšnje založbe se niso kaj prida brigale za nas in to je bilo dokaj frustrirajoče.

Tindersticks (2012), foto: Christophe Agou

 

Mogoče se zanje res pišejo boljši časi, vsaj kar se tiče prodaje nosilcev zvoka. Medtem ko CD plošče počasi odhajajo, se v ospredje vračajo vinili. Ki so kot izumljeni za poslušanje glasbe skupine Tindersticks. Zahtevajo pozornost, in merijo na brezčasnost izraza. Medtem ko bo večina današnje glasbe kmalu potonila v zasluženo pozabo, bodo Tindersticks preživeli. Ampak, ali je bilo tako tudi mišljeno? „Verjetno, ampak nisem si mislil, da bom tako dolgo živel! Iskreno, razmišljal sem, da bomo do sedaj že vsi milijonarji in živeli razkošno rock’n’roll življenje. Ali pasli ovce…“ Njihova podoba koga zavede. Odeti v natančno ukrojene obleke napeljujejo na artistično vzvišenost, a bolj podroben vpogled v besedila pokaže veliko naklonjenost osamelega posameznika, ki se na eni strani rad prepušča urbanemu vrvežu, a nazadnje najde uteho v domačem kotičku. Razkol med željo po širšemu sprejetju in odmikom v domači okoliš rešuje z angleškim črnim humorjem, ki je nekako skrit med vrstice, kot se tudi njihova dramaturgija glasbe in besede le redko sprosti v rock’n’roll ekstazi. Ta zadržek v izrazu še stopnjuje občutek nelagodja in Tindersticks se tu gibljejo po tanki črti; tako, ‘pristno’ prepuščanje bolečini v ušesih poslušalca zlahka zapade v ceneno sentimentalnost. Apelirajo na to, da je njihova igra več kot ‘igra’, razliko pa skrijejo v hudomušen nasmešek, ki jim sem in tja uide…

Resda so Tindersticks skupina bolj ali manj enakovrednih članov, a Stuart Staples je, kakor koli že obrnemo, njihov prvi glas. David Boulter je vedno nekje tu, kot klaviaturist, aranžer, besedilopisec, tudi kot vokalist. „Boril sem se, da bi bil v ospredju, ampak zunanji svet me je prikoval na realna tla. Težko je odriniti na stran glavnega pevca, pisca pesmi in se potem postavljati na način, ‘hej, glejte me’. Celo takrat, ko je dejansko to želel.“ Prav Stuart Staples mi je pred prvim nastopom Tindersticks v Ljubljani (leta 2003) priznal, da večina njihovih ljubezenskih pesmi govori o odnosih znotraj skupine. V vseh teh letih verjetno ni vladala le harmonija in razumevanje? „Skupaj sva 25 let. Moral bi napisati knjigo, da bi ti odgovor na vprašanje. In še vedno bi bilo to le polovica zgodbe,“ se izmakne David. Sicer pa iz Tindersticks ne izvlečemo ne zasebnih zgodb ne pojasnil besedil in glasbe. Kar največ prepustijo poslušalcu, njegovi domišljiji. In tudi silijo se ne radi, za kar plačujejo ceno manjše priljubljenosti kot bi jo lahko dosegli, če bi se udinjali zakonitostim glasbenega posla.

Tinderstcks, Staples Boulter, foto: Matjaž Pirš

 

Zato pa jim je uspelo ustvariti nekaj sodobnih ‘evergreenov’, ki bodo zeleneli še desetletja, in uspelo jim je okoli sebe zbrati trdno ljubiteljsko jedro, ki jih ceni. Nekaj tega velja tudi za naše kraje, saj sta bila oba dosedanja koncerta dobro obiskana in zakaj ne bi bilo tako tudi 15.maja v Kinu Šiška? Prijetni spomini so obojestranski. Tindersticksov ni prav nič zmotilo dekle, ki je med njihovim nastopom nenačrtovano priplesalo na oder Cankarjevega doma. Še več, David Boulter se kvečjemu sprašuje „zakaj ni več plesočih deklet na odru? Ljubljana je lepo mesto in vedno nam je v zadovoljstvo igrati pri vas. Komaj čakamo, da spet pridemo. In upamo na plesoča dekleta!

 

 

 

 

Share