Angels And Demons At Play je naslov ene zgodnejših plošč Sun Raja z njegovo intergalaktično združbo, Sun Ra And His Myth Science Orchestra, posneto 1956 in 1960 in izdano pri El Saturn Records. Njen naslov mi je ponudil iztočnico za današnje razmišljanje, ki se bo glasbeno vrtelo okrog Egipta skozi naslove plošč in skladb.
Za nekatere – zelo redke – ljudi rečemo, da so »angeli«, poosebljenje dobrote, plemenitosti, nesebičnosti in notranje (srčne) lepote. S temi pojmi opisujemo tisto pozitivno v ljudeh, človekove značajske lastnosti, na katere smo lahko ponosni, ki nas osrečujejo, notranje bogatijo in zaradi katerih imajo ljudje miren in spokojen spanec. A skorajda ni človeka, ki ne bi imel opravka tudi z demoni, nemirom in strahovi, ki motijo naš dušni mir in se invazivno širijo po poljanah naše podzavesti. Ni čudno, da demoni, ti negativci, sovražniki dobrega v nas, zaposlujejo in preganjajo tudi glasbenike. Ti se spopadajo z njimi na različne načine s pogosto nepredvidljivim izidom.
Demoni so neizogibni spremljevalci vsakokratne realnosti, zato jih srečamo tudi v zgodovini starodavnih civilizacij, ki so v fokusu zanimanja tistih, ki bi radi poznali in razumeli svet in ljudi. Zgodovina je silno zanimiva, a (teme »Stare civilizacije … za nove generacije«) je šolniki praviloma ne znajo predstaviti na privlačen način, zato mlade bolj odbija kot privlači. Ena od takih atraktivnih možnosti seznanjanja z njo bi lahko bila glasba, saj so številne avtorje poleg eksotičnih dežel pritegnile zlasti stare civilizacije, tuje religije, verovanja, miti in dejstva, preroki in mistiki, vladarji in vojskovodje, misleci in jasnovidci, puščavniki in mesije, božanstva in svetniki, junaki in grešniki.
Te teme pogosto srečamo tudi v glasbi. Redkeje opredeljujejo celoten opus ali usmeritev nekega glasbenika in njegovega kroga istomišljenikov, pogosteje jih zasledimo kot del korpusa, ko na neki točki odslikavajo obdobje umetnikovega razmišljanja, interese, obsesije, drugačnega zvočnega odziva na stvarnost in okolje, ki nas obdaja, in je praviloma v povsem drugi dimenziji od predstavljene na umetnikovi kreaciji. Kruto realnost kaotičnega bivanja tukaj in zdaj lahko umetnik izrazi na različne načine, z realističnim apostrofiranjem groze in bede v črno-beli odslikavi ali z iluzijo vesoljne harmonije in absolutne lepote v mnogoterih barvah in odtenkih.
Zanimivo je, da so angeli, svetniki in božanstva tema, ki jo le izjemoma srečamo v bluesu, saj je v miselnem svetu črnske populacije ameriškega juga obstajala kot britev ostra ločnica med bluesom in gospelom. Blues kot odslikava tuzemskega bivanja v vseh niansah je veljal za »devils music« in če si prodal dušo hudiču, ne boš našel miru in odrešitve, ko bo prišla ura slovesa in selitve tja gor. Zgovorna je reakcija matere teksaškega bluesmana Lightnin Hopkinsa, ki se ni hotela niti dotakniti (kužnega) denarja, ki ji ga je (uspešni in »bogati«) sin ob obisku domačije in sorodnikov želel stisniti v dlan, saj je bil denar »umazan«, zaslužen na nedostojen način, z igranjem kitare v alkoholni omami za zabavo brezbožnemu in razvratnemu hudiču. Kako močno zasidrano je bilo to prepričanje, priča primer odličnega kitarista Roberta Wilkinsa, ki je po spreobrnitvi v vero postal pridigar – častiti – in kot Reverend Robert Wilkins (Memphis Gospel Singer) tri desetletja igral izključno gospel. Ko so ga v času blues revivala na začetku 1960 let ponovno »odkrili« je imel v svojem repertoarju izključno cerkvene in nabožne teme, šele sčasoma je s težavo popustil in tu in tam zaigral kaj drugega. Takih primerov ni malo, a najbolj znana sta najboljši med gospel street singerji kitarist Blind Willie Johnson in drugi znani oznanjevalec vere Blind Gary Davis. Skratka, cerkev in nebesa kot obljubljena dežela so rezervirani le za prepričane vernike, za ostale pa »burning hell«. Droga ne dela razlike med vernimi in nevernimi (z izjemo tiste iz znanega reka »religija je opij za ljudstvo«), med bogatimi in revnimi, kot tudi ne med bluesom in jazzom, v katerem najpogosteje srečamo na enem mestu vse tisto, kar je bilo včasih drugje strogo ločeno.
Ne preseneča, da uvodoma našteta plejada zadev najde največ prostora v jazzu na polju duhovnosti, zaobjete v danes tako opevanem spiritualnem jazzu. To je aktualni trend, ki pa ni ravno nekaj povsem novega. Ker sem o predstavnikih te usmeritve že pisal v eni predhodnih kolumen o sodobnem spiritualnem jazzu, bom tokrat izpostavil še par starejših plošč, ki jim zob časa nikakor ne pride do živega, saj so tako dobre.
Če so nekatere plošče ciljale višje in širše k drugim planetom in civilizacijam (kot recimo Sun Rajevo intergalaktično popotovanje v celotnem opusu tega nadarjenega posebneža), se jih večina osredotoča na mitološka božanstva starih ljudstev in civilizacij. Alice Coltrane ima opraviti z enimi in drugimi. Njen prvi odmik v to smer je bila plošča Ptah, The El Daoud, ki izstopa z več razlogov. Eden je skladba Blue Nile, ki razkrije, da se je na svojem spiritualnem potovanju k Indiji najprej posvečala proučevanju staroegipčanske kulture. Če v skladbi Blue Nile osupne z izvirnostjo in harmoničnim bogastvom na harfi, pa je skladba Turiya And Ramakrishna primer pianistične briljance in glasbeničine izjemne senzibilitete ter povezanosti z »blue« tradicijo/koreninami. Na saksofonu in flavti sta Pharoah Sanders in Joe Henderson, s slednjim prvikrat sodelujeta na tej plošči iz leta 1970. Sanders je v naslednjih desetletjih postal »faraon« spiritualnega jazza, nemalo po zaslugi sodelovanja z Alice Coltrane. Njena skladba Blue Nile je postala ena od tistih, ki jo najpogosteje interpretirajo vsi, ki bi nas radi danes prepričali, da je v njihovi muziki nekaj več – občutljiva duša in k duhovnosti naravnana zavest.
Če smo že pri starem Egiptu, je to idealna priložnost za tokratno razodetje širši javnosti gotovo povsem neznane plošče, ki me je prijetno presenetila, ko sem pred leti naletel nanjo. Njen naslov je The Jazz Trio – Images Of Ancient Egypt. Saksofonist Raimonds Raubiško (1939 – 2000) je izstopajoče ime te zasedbe na vinilki, ki je izšla leta 1984 pri ruski gramofonski založbi Melodija. Le zakaj ne vemo za tega izjemnega glasbenika iz Latvije, čeprav je bil eno prvih in vodilnih imen v svoji domovini Latviji? (K sreči je posnetek dosegljiv na YouTubu.) Ob njem se spomnim tudi našega rojaka iz iste generacije Toneta Janše in pomislim, da bi si pravzaprav oba z Raimondsom Raubiškom zaslužila precej večjo mednarodno prepoznavnost. Takšni talentirani posamezniki prav v ničemer ne zaostajajo za glasbeniki z zahoda, ki jih tako radi nekritično malikujemo, čeprav ne dosegajo nivoja njihovega igranja. Ali samo zato, ker so iz bivših komunističnih držav? Ker prihaja nekaj najbolj vznemirljivih glasbenikov sodobnega jazza iz tega konca (glasbeno neupravičeno prezrtega) sveta, vzhodne Evrope, jim bom moral ob priliki nameniti kako kolumno, saj se mi zdi, da so vse premalo znani vesoljnemu jazz občestvu.
No, pa saj nismo slišali in seveda ne moremo do posnetkov še koga, ki sem ga med poslušanji množice najrazličnejših posnetkov povsem slučajno spoznal in ki izstopa kot odličen glasbenik. Eden takih, ki ga boste prav tako našli le na eni sami dosegljivi plošči (pod njegovim imenom), ki pa ga, žal, ne predstavi v najboljši luči, je nemški saksofonist Gustl May(e)r. V uho mi je padel nekoč ob poslušanju muzike nemškega kitarista Volkerja Kriegla. No, in zdaj se vprašam, kako naj kdo sploh izve za koga od njih, ko v času pretočnih platform dobite le zvok, umanjka pa »pakovanje«, t. j. ovitek s podatki kot osnovo za raziskovanje in nadaljnje spoznavanje glasbe in ustvarjalcev. Pa kdo se ima sploh še čas posvečati bolj temeljitemu poslušanju in konzumiranju dobrin v času masovne produkcije in nekritičnosti? Če me spomin ne vara, je njegovo briljantno igranje ohranjeno tudi na (video?) posnetku zasedbe Embryo (na YouTube), ko se jim je pridružil na nekem nastopu.
V vsem ni vedno treba iskati nekega globljega smisla in si domišljati, da si naletel na zlato žilo, če je kaj drugačno od vsega ostalega. Niso se ravno vsi glasbeniki poglobljeno ukvarjali z zgodovino starega Egipta in njihovimi piramidami, faraoni, kraljicami, svečeniki in številnimi mitološkimi figurami, simboli, pomeni, zgodbami, verovanji in izročili. Raubiškova plošča je namreč prišla do svojega po starem Egiptu »dišečega« naslova zgolj po spletu naključja, ko so se šalili okrog vzdevka njihovega kolega, ki je bil fonetično slišati podobno kot Egipt. V glavnem, iz čiste zezancije v studiu je nastala resna plošča. Ob tem mi spomin preskoči na studio Radia Študent sredi 1970 let na dan obiska maršala Tita v Litostroju, ko je po podobni formuli trenutnega navdiha iz čistega zezanja in provokacije nastal »resen« politični problem, zaradi katerega sta imela avtorja kar nekaj sitnosti. Ah, ti spomini na bolj ali manj resne in hecne stvari, pa na pogum, objestnost in še kaj, kar nas je »krasilo« v mladih letih.
Ne vem v kakšne globine je segalo poznavanje egiptologije tolkalca, ki ga poznamo pod imenom Mtume. A njegova najbolj znana skladba Sais nosi podnaslov Egypt. Izvajalo jo je več znanih jazzistov od pianista Lonnieja Listona Smitha (ki jo je posnel prvi, saj jo je njen avtor, kongoist James Mtume vključil na svoj album Rebirth Cycle šele leta 1977) in Sonnya Rollinsa do Chipa Wickhama iz sedanje generacije nadarjenih evropskih jazzistov. No … in ko prisluhnete izvedbi Mtumejeve zasedbe iz leta 1977 se lahko vprašate, zakaj že se komu danes zdi Kamasi Washington nekaj posebnega? Odgovor ni enoznačen, a potrjuje se tista o »deja vu« … kot pravzaprav mnogokrat. Nič slabega o tem, samo o izvirnosti pa res ni treba govoriti zraven.
Pianista Lonnieja Listona Smitha se spomnimo z najboljših plošč Gata Barbierija (npr. Bolivia), pa iz sodelovanja s Pharoah Sandersom na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Toplo pa priporočam njegovo ploščo z naslovom Astral Traveling.
Tauhid iz leta 1967 pa je Sandersova prva plošča za založbo Impulse! Records, na kateri je tudi celostranska skladba z naslovom Upper Egypt & Lower Egypt, ki je bila prav tako deležna številnih interpretacij. Ker je izvirnik le izvirnik, mu prisluhnimo … še zlasti zato, ker po šestdesetih letih še vedno zveni tako sveže in sodobno, kot da bi bil med preteklostjo in sedanjostjo vzpostavljen enačaj, ali most med njima, po katerem se prelivata/prenašata modrost (izkušnja) časa in (neminljiva) lepota večnosti.
