Pogojni refleks me je napeljal k primerjavi. Saj ne, da bi morali vedno nekaj primerjati, ampak če gre za večini neznano skupino, ki jo je zatorej potrebno na začetku vsaj opisati, preden jo vrednotimo, potem naj bo. Za imenom Television Personalities stoji le en stalni član, pisec večine pesmi, pevec in kitarist Daniel Treacy. In na kaj me njegova nova zbirka spomni? Na podobno neuklonljivega, zadirčnega, samovoljnega Marka E. Smitha iz The Fall. Še izšla sta iz podobnega okolja in časa. Da, Television Personalities so nastali v burnih punkovskih časih, leta 1977 v Londonu. A vsekakor niso bili pravoverna punkovska skupina. Dan Treacy in kompanjoni so resda izkoristili možnosti, ki jih je odprlo punk gibanje, a vendarle so na dogajanje vedno gledali nekje od zunaj. S skepso. Kdaj angleško cinično, kdaj dobrohotno posmehljivo. Dve uspešnejši zgodnji pesmi povesta dovolj; Part-Time Punks je bil posmeh »nedeljskim« pankerjem, I Know Where Syd Barrett Lives odziv na nek drug mit.
Vmes je minilo 30 let. Z več padci kot vzponi. Saj jih je vrtel John Peel, nanje je opozarjal Kurt Cobain, nazadnje so se Treacyju posvetili MGMT. A ko so pesem Song For Dan Treacy napovedali na koncertu s pretežno mlajših občinstvom, se je nad avditorijem izrisal le en velik vprašaj. Nazadnje se Treacy lahko zanese le na peščico zvestih, starejših poslušalcev. Malo, zanesljivo elito, ki jim ni mar za izpiljeno izvedbo in popolno produkcijo. Ker Television Personalities še kar vztrajajo na začetnih pozicijah. Kot Mark E. Smith.
A Memory Is Better Than Nothing je napol kompilacija singlov, objavljenih pri različnih založbah v zadnjih treh letih. Tudi to nekaj pove. Skupina je stalno na robu razpada. A v redu je, da so te pesmi zbrane na enem mestu. Zaokrožujejo početje skupine, kažejo na njen razpon sporočil in obenem na držo, na etiko delovanja. Televison Personalities dajo nekaj nase predvsem zaradi sebe. Po vseh teh letih jim je menda jasno, da nimajo možnosti za širši preboj. Morda so jim ostali res le spomini, potem pač počnejo tisto, kar jim leži na duši.
Pesmi na albumu so dokaj raznolike. Veže jih najprej nepokvarjen londonski naglas Dana Treacyja, medtem ko se večina otoških pevcev trudi z »mednarodno« angleščino. Potem je tu naivnost, preproščina v izvedbi, ki si je Treacy ne pusti vzeti. Zdi se, da pesmi pravzaprav niso dobile končne oblike, da gre za poskusne posnetke, ki jih je potrebno še dodelati. To so pač Television Personalities. Prav zaradi te nedolžnosti, avtentičnosti (kolikor je je v popularni glasbi sploh še ostalo in obenem niso v domeni karaok in drugih kvazi-cirkuških točk), jih je imel v čislih Kurt Cobain in kasneje Pavement. Ampak, če pazljivo prisluhnemo uvodni in naslovni pesmi, lahko ugotovimo, da Treacy mojstrsko izpelje melodijo, ki gre hitro v uho in tam tudi ostane. Lahko jo malenkostno spreminja, vsakič drugače intonira, a pesem stoji. Če je A Memory Is Better Than Nothing še v okviru kitarskega novovalovskega popa, je na primer She’s My Yoko (še en odmev fascinacije nad pop kulturnimi fenomeni) že bližje sredinskemu zvoku, a ga ravno zaradi nerodne izvedbe nikoli ne doseže. Tudi tokrat se skupina ne more izogniti vplivu The Velvet Underground, posega po tistih skoraj otroških pesmicah (People Think That We’re Strange) ali izkorišča repeticijo za svobodne kitarske eskapade (My New Tattoo). Še dodatni dokaz, da tokrat Treacyju ne gre za širši odziv, je večinska vsebina plošče: je trpka, osebna, z vse redkejšimi odzivi na družbeno stvarnost.
Plošča A Memory Is Better Than Nothing verjetno ne bo pustila globljih sledi. Ampak po vseh preproduciranih in visokoletečih projektih današnje glasbene mineštre še kako paše.
Spletna stran založbe Rocket Girl
