Kdor je v zadnjih letih ujel Lolito na delu, ve, da to ni več trio saksofona, električnega basa in bobna, ampak da imamo opravka s sekstetom. Z ustanovnima članoma, saksofonistom Primožem Simončičem in basistom Iztokom Vidmarjem, ter bobnarjem Urošem Srpčičem poje Neža Trobec in igrata Lado Jakša na saksofon, klarinet in klaviature ter violinist Matjaž Sekne. Fonogramski uvod v novo poglavje Lolite je koncertna plošča Arcnije iz Gromke, ki ga je kvartet Lolita (z Nežo Naglič na klaviaturah) posnel leta 2011 v omenjenem ljubljanskem klubu. Leto kasneje je že sekstet na celjskem koncertu posnel Black Tulip, kateremu je konec zadnjega decembra sledila še nova plošča. Z Uantauantauantanara kronajo zadnjih pet let.
Anekdota pravi, da si je Lolita zamislila posneti nov album v živo, na koncertu, kot arcnije in črni tulipan, pa do tega ni prišlo zaradi višjih sil. Zato je šla v studio, kjer se je držala starega pravila, da je najbolje posneti komade na prvo, v živo. Lolita je pač živa zasedba, njena glasba je živa in na studijskem albumu Uantauantauantanara pravzaprav poslušamo še en sešen Lolite.
Kdor je v zadnjih letih ujel Lolito na delu, ve, da se je izraznost skupine premaknila na nov teren. Vokalizacije in novi instrumenti so prinesli dodatnega poriva in svežega raziskovalnega duha. Razširila se je panorama. Celo ježo skozi odprte forme neutrudno vodi močna ritem sekcija, ki nemalokrat prevzame saksofonu ali vokalu tudi glavno besedo in takrat na plano stopi tista stara Lolita. Njen duh se pojavi tudi skozi samoparafraziranje lastnih citatov. A če je bila Lolita rock trio, ki je igral jazz, danes sekstet kuha fuzijo. Lolita nam razkriva, kako pomembna je samozavest, kako pomembno se je poslušati in odzivati, kako je za homogenost ustroja ob empatiji ključna tudi osebna svoboda in kako si jo lahko privoščimo le v sožitju z drugimi. V Lolitino izraznost so se vpeli novi koncepti, karakterji in hotenja, kar daje njeni aktualni glasbi drugačne barve in pisanosti. Na primer, zapade v newagersko kolobarjenje, seže po bolj klasičnih formah, ki jih prej nismo slišali, v skladbi Luna pa ne moremo preslišati petega besedila, kar je še eden od namigov plošče. Fluidno in eterično mešanje nikoli ne zapade v konflikt, kar je morda tudi slabost, vendar očitno je sekstet prav v tem našel lagodje in zato nas tako varno pelje na svoj trip brez turbulenc.
