Pred koncertom Boba Dylana v Stožicah 9. novembra 2026
Neskončna turneja, na kateri naj bi Bob Dylan preizpraševal svojo avtorsko in izvajalsko žilico vse tam od konca osemdesetih let, je seveda zgolj mit: Dylan je, kot je sam povedal, četudi nekoliko sarkstično, song and dance man, in to pravzaprav drži: njegov forte je pisati pesmi in jih v glasbeni podobi podajati na odru. Nikoli ni bil Fred Astaire, ki poje One For My Baby, tudi Sinatra ne, ki se znajde osamljen ob jutranjem svitu, pa tudi Byron ne, da bi se razhajal molče in v solzah, je pa lahko bil sinteza vseh treh, mož, ki ga moč besed ni nikoli zapustila, je pa prav dobro vedel, kakšno odgovornost prinaša s sabo kulturna dediščina, v katero je bil rojen. Morda so se zato nekateri zmrdovali, ko je v osemdesetih privzel podobo in opravo štadionskega rokerja, ko je še prej, konec šestdesetih, očrtaval nashvillsko panoramo in ko je konec sedemdesetih povedal, da mu je Jezus dejal, naj mu sledi. Vse to je bil in še vedno je del njegove persone, kot tudi medbesedilnost, pesniška lastnost, ki jo imajo za plagiatorstvo, gre pa v resnici za izvirno poubesedovanje zgodovine.
Dylan je pri nas bil že večkrat in njegovih nastopov se spominjamo na različne načine. Sam moram reči, da so me vselej pozitivno presenetili, razen prvič, ker nisem mogel iti. Spominjam se atmosferične energije na vseh njegovih naslednjih nastopih, ko je že ustvarjal niz svojih najzrelejših in vselej presunljivih avtorskih plošč od Time Out Of Mind pa do dandanašnjih dni. Veselilo me je, da tudi zdaj na nastopih prevladujejo novejše pesmi: Dylan ni za oldies-goldies, ne igra največjih uspehov, vedno znova in znova, pač pa je njegov nastop umetniška stvaritev, koncept, ki je za umetnika z njegovim stažem in poslanstvom najbrž edini možen: koncept uglasbene poezije z dobrim bendom in vsevdiljnimi preobrazbami. Nekaj takega nas sodeč po njegovih letošnjih koncertih čaka tudi v Stožicah: koncerte začenja bodisi s singlom Watching The River Flow iz 1971 bodisi z nashvillsko popevko To Be Alone With You, s čimer pokaže na intimno in brezkompromisnost svojega početja, nadaljuje pa z novim gradivom z novejših albumov in dobršen del je prav z zadnjega, My Rough And Rowdy Ways, ki je zdaj sicer star že šest let in nestrpno pričakujemo, kaj bo še nastalo. Vmes slišimo nekaj iz zgodovine, od repertoarja Jerryja Leeja Lewisa, Charlieja Richa, Bobbyja Blanda, Boja Diddleyja, Randyja Newmana, Guya Clarka, do kratkega izbora iz lastnih mojstrovin, s katerimi si je ustvaril ime.
V novembru prihaja med nas še ena Dylanova arhivska zbirka s proslule turneje Rolling Thunder Revue, o kateri bomo v Novi muski napisali več ob izidu. Dylan kot bard, popotnik, pesnik: v vsaki inkarnaciji je vedno znova zanimiv in tudi provokativen, obenem pa je v njegovem delu na odru in na ploščah vselej čutiti izjemno spoštovanje do korenin, do vseh, ki so prišli in odšli, in do svoje lastne zapuščine, ki je med drugim dobila tudi najvišjo svetovno nagrado za književnost. Dobrodošel torej, song and dance man; reka, ti pa ostani mirna!
BOB DYLAN IN NOVA MUSKA:
