Mitja Reichenberg
POSLUŠAJMO OSKARJE 2015
Tudi tokrat so filmske nagrade, imenovane Oskar, burile duhove. Vsakoletno podeljevanje tega prestižnega kipca pometi trenutek, ko je mnogo oči in ušes uprtih v televizijske zaslone. Kot najdaljša filmska noč se pojavlja tale show sedaj že 87 krat, napovedujejo pa, da bo stotica resnično veličastna in nekaj posebnega. Sicer je do tedaj še kar precej let, toda v svetu show-bussinesa je dobro desetletje tako rekoč malenkost. Morda pa imajo res prav in je najboljše, da se kar pripravimo. Najboljši film tega leta je Birdman ali Nepričakovana vrlina nevednosti (Birdman or The Unexpected Virtue of Ignorance, Alejandro González Iñárritu, 2013) in prav gotovo velja za enega bolj privlačnih – tako s kinematografskega kakor tudi umetniškega stališča.
Kar se pa filmskega zvoka in glasbe tiče, imajo v skladišči z oskarji kar nekaj nagrad, s katerimi opozorijo na to, da se filmi tudi poslušajo. Gre za montažo zvoka (sound editing), mešanje zvoka (sound mixing), originalno pesem (original song) in seveda originalno partituro (original score). Slednje je tisto, kar pač pomeni filmsko glasbo, song pa je tisto, kar pomeni v nekem trenutku najbolj prodajan album, pesem. Vse ostalo pa je skoraj tehnična vrlina, toda ne smemo pozabiti, da je miksanje in montiranje (editing) v marsičem odvisno od dobrega ušesa in velikega smisla za zvok.
Sound editing – zvočna montaža / nominacije so bile kar precej izenačene, moramo pa se zavedati, da pri montaži ne gre le za ćisti tehničen postopek, temveč tudi za tisto nekaj, kar je nekakšna dodana vrednost: imenujmo to ‘prava mera’ za zvok. Filmi so bili resnično dobro izbrani: Ostrostrelec (American Sniper, Alan Robert Murray in Bub Asman), čeprav se lahko strinjamo, da tega filma nebi bilo potrebno sploh posneti, pa izjemen Birdman ali Nepričakovana vrlina nevednosti (Birdman or The Unexpected Virtue of Ignorance, Martin Hernández in Aaron Glascock), potem zvočno spektakularen Hobit: Bitka petih vojska (The Hobbit: The Battle of the Five Armies, Brent Burge in Jason Canovas), sledil je prepričljiv Medzvezdje (Interstellar, Richard King) ter dramsko dodelan Neuklonljiv (Unbroken, Becky Sullican in Andrew DeCristofano). Nagrado za najboljšo zvočno montažo je prejel film Ostrostrelec, kar je morda bolj poteza ameriške politične drže, kakor pa odlične zvočne montaže. Film so pač morali z nečim nagraditi in strinjamo se lahko, da je tale oskar še najmanj moteč. Vendar je izredno škoda, da se s samim pogledom na zvok niso raje osredotočili kam drugam, kakor pa na film o tekmovanju v streljanju ljudi. Nekoliko bizarno za današnji čas, mar ne?
Sound mixing – mešanje zvoka / lahko bi pomislili, da je ta nagrada zelo blizu zvočni montaži, vendar ni tako. Pri mešanju zvoka se opazuje marsikaj več, kot le montiranje. Mešanje pomeni natančno in precej premišljeno postprodukcijsko disciplino, s katero pridobi sam film na plastičnosti, zvočnosti in vsekakor verizmu. Med tokratnimi naslovi so bili filmi Ostrostrelec (American Sniper, John Reitz, Gregg Rudloff in Walt Martin), nato Birdman ali Nepričakovana vrlina nevednosti (Birdman or The Unexpected Virtue of Ignorance, Jon Taylor, Frank A. Montano in Thomas Varga), po pričakovanju Interstellar (Gary A. Rizzo, Gregg landaker in Mark Weingarten), nista pa manjkala še Neuklonljiv (Unbroken, Jon Taylor, Frank A. Mantano in David Lee) ter izrazito glasbeni film Ritem norosti (Whiplash, Craig Mann, Ben Wilkins in Thomas Curley). Seveda je oskarja za najboljše mešanje zvoka prejel film Ritem norosti, film poln različnih zvočnih struktur in prehodov. Lahko rečemo, da je nagrada v dobrih rokah, vendar se upravičeno lahko vprašamo, kaj je bilo tisti, kar je komisijo prepričalo. Gre namreč za izredno tanko linijo med razumevanjem zvoka kot dodatnega filmskega elementa ali pa tistega, ki film oblikuje in ga tudi prezentira. Pri oskarju za zvočno mešanje bi bilo potrebno upoštevati prav vse, občutek pa nam vendar pravi, da je bila tukaj upoštevana bolj njegova dialoško-glasbena plat. No, kakorkoli – letos je pač tako.
Original song – originalna pesem / to je nagrada, ki požene dejansko video industrijo do meja neba. Največkrat se namreč pojavi ob filmu še videospot, ki predstavlja na eni strani izvajalca/izvajalko, na drugi pa film. Oboje je odlična tržna niša in se prodaja na vse možne načine. Med nominiranci so tokrat bili Everything Is Awesome iz sodobne animacije Lego film (The Lego Movie, glasba in besedilo Shawn Patterson), nato precej pričakovana pesem Glory iz filma Selma (glasba in besedilo John Stephens in Lonnie Lynn), manj prepričljiva Gateful iz filma Beyond the Lights (glasba in besedilo Diane Warren) in I’m Not Gonna Miss You iz filma Glen Campbell … I’ll Be Me (glasba in besedilo Gled Campbell in Julian Raymond), za konec pa še pesem Lost Stars iz filma Begin Again (glasba in besedilo Gregg Alexander in Danielle Brisebois). Oskarja je tokrat prejela pesem z naslovom Glory iz filma Selma. Strinjamo se lahko, da je pesem izredno izpovedna, nadvse pomembna za razumevanje današnjega časa in tega večnega črno-belega pogleda na svet. Morda ni toliko važno, koliko nam je po glasbeni plati blizu ali pa tudi ne, v tem primeru gre zagotovo za njeno sporočilo. In to je brez dvoma v nekem času in prostoru zelo pomembno. Glasba je pomembna – njeno besedilo pa tudi. Velja ga premisliti: One day, when the glory comes, it will be ours; one day, when the war is won, we will be sure.
Original score – originalna partitura / zagotovo pa je to najbolj prestižna nagrada, ki jo akademija podeljuje za kompozicijske dosežke na področju filmske glasbe. Zanjo se potegujejo komponisti mlajše in zrelejše generacije, med njimi pa je včasih prav težko ločiti, kateri bi bilo lahko tisti najboljši. Industrija na tem področju zahteva določene standarde in prav lahko se zgodi, da si postanejo filmi prav zaradi nekega glasbenega ‘standarda’ izredno podobni, saj poznamo sedaj že tipične prijeme, ki jih uporabljajo določeni skladatelji, da prepričajo komisije. In ti prijemi zlahka postanejo šablone, po katerih posegajo tudi drugi – samo, da bi prišli do ušes svojih oboževalcev. No, kakorkoli – med tokratnimi nominiranci so bili stari znanci in novi mački: Alexandre Desplat kar za dva filma in sicer Grand Budapest hotel (The Grand Budapest Hotel) in Igra imitacije (The Imitation Game), nato vsem dobro znani Hans Zimmer za svojo partituro v filmu Medzvezdje (Interstellar), pa Gary Yershon za originalno glasbo pri filmu Gospod Turner (Mr. Turner) ter za konec še Jóhann Jóhannsson za svojo partituro pri filmu Teorija vsega (The Theory of Everything). Ne moremo reči, da ni bilo pričakovano – oskarja je dobil skladatelj Alexandre Desplat, kar pa predstavlja tudi njegovega prvega zlatega oskarja. Toda ne za filmsko dramo Igra imitacije, temveč za komično dramo Grand Budapest hotel. Čeprav je bilo prvo bolj pričakovano pa lahko zapišemo, da tudi drugo ni bilo nepričakovano.
Desplat je bil že večkrat precej blizu temu, da stopi na zmagovalni oder in pove nekaj besed, vendar ga je vsakokrat kdo prehitel. Njegova nominacija za film Philomena (Stephen Frears, 2013) je bila leta 2014 preslišana, saj je zmagal film Gravitacija (Gravity, Alfonso Ciarón, 2013) in skladatelj Steven Price. Leta 2013 je bil nominiran za partituro za film Argo (Ben Affleck, 2012), zmagal pa je Pijevo življenje (Life of Pi, Ang Lee, 2012) in komponist Mychael Dann. Tudi dve leti pred tem, torej 2011 ni imel sreče, saj je s svojo partituro za film Kraljevi govor (The King’s Speech, Tom Hooper, 2010) kotiral izredno visoko, a bil preglasovan s filmom Umetnik (The Artist, Michel Hazanavicius, 2011) in odlično glasbo, ki jo je bil tedaj ustvaril Ludovic Bource. Prav tako se mu je zgodilo leta 2010, ko je bil nominiran za film Fantastični gospod Fox (Fantastic Mr. Fox, Wes Anderson, 2009), oskarja za filmsko glasbo pa je prejel Avatar (James Cameron, 2009) in komponist James Horn. Tudi leto poprej (2009) je bil nominiran za odlično partituro za film Nenaveden primer Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button, David Fincher, 2008), vendar je ušesa komisije prepričal film Revni milijonar (Slumdog Millionaire, Danny Boyle 2008) in glasba, ki jo je podpisal A. R. Rahman. Prvo leto svoje nominacije (2007) je doživel s filmom Kraljica (The Queen, Stephen Frears, 2006), a ga je premagala glasba za film Babilon (Babel, Alejandro González Iñárritu, 2006), ki jo je skomponiral odličen Gustavo Santaolalla. Toda po osmih letih mu je vendarle uspelo osvojiti kipec, ki predstavlja prav zanimiv korak v svetu filmske glasbe.
