v ciklu Mozartine 3 in 4
Kozinova dvorana Slovenske filharmonije v Ljubljani, 29. marec in 12. april 2026
Prvi koncert
Mozartine Simfoničnega orkestra RTV Slovenija imajo že več desetletij dolgo tradicijo priljubljenega cikla nedeljskih dopoldanskih koncertov (matinej). Cikel je zasnovan kot sproščeno glasbeno druženje, ki poteka v Slovenski filharmoniji in zaradi dopoldanskega termina ter izbora skladb velja za manj formalno od večernih abonmajskih koncertov, zato so Mozartine priljubljene pri širšem krogu poslušalcev. Čeprav ime neposredno namiguje na Mozarta, programi posameznih koncertov vključujejo širok nabor del od baroka in klasicizma do romantike in sodobn(ejš)ih skladb, od nekdaj pa so Mozartine – gre vendarle za orkester nacionalnega radia – tesno povezane s snemanji in prenosi. Tako so mnogi poslušalci Mozartine dolga leta spremljali (in jih še vedno) tudi preko valov programa Ars, dodobra pa je vselej napolnjena tudi Kozinova dvorana Slovenske filharmonije, kar je seveda vedno razveseljujoč prizor.
Predzadnjemu od štirih koncertov letošnjega cikla smo prisluhnili na cvetno nedeljo in temu primeren je bil tudi njegov spored. V koncertnem listu je Tina Ogrin zapisala: “Pomen tega dne presega liturgični okvir: vzpostavi umirjen ritem, zbranost in jasen občutek skupnosti. V ospredje stopajo ponavljanje, ritem in urejena skupna gesta – elementi, ki dajejo dnevu notranjo strukturo.” Uvodni “greatest hit” je bil Pachelbelov slavni Kanon v D-duru, ki ga najdemo na številnih “best of” kompilacijah in playlistah najbolj znanih in priljubljenih melodij klasične glasbe. Prav s tega vidika je bilo skladbo za spremembo dejansko zanimivo slišati v živo; izvedena je bila brez pripomb.
John Rutter, znameniti in zelo priljubljeni angleški skladatelj zborovske glasbe, je svojo Mašo otrok (izvirno Mass of the Children) napisal leta 2003 in jo posvetil svojemu mnogo prezgodaj umrlemu sinu (čeprav posvetilo ni zapisano niti v partituri ne kjerkoli drugje in je verjetno ostalo bolj v skladateljevi intimi; pomislili bi lahko, da je izkušnja izgube delo izoblikovala v poklon prehodu iz otroštva v odraslost). Orkestracija je na voljo v treh verzijah: za simfonični orkester, komorni ansambel in pihalni orkester; pevski korpus je pri vseh enak in ga sestavljajo otroški oziroma mladinski zbor, običajni odrasli mešani zbor ter dva solista, sopranistka in baritonist. V Ljubljani so se odločili za spremljavo komornega ansambla, v katerem so igrali flavta, klarinet, fagot, rog, kontrabas, harfa, trije tolkalci in orgle (Tomaž Sevšek kot gost), skupaj torej deset glasbenikov. Ob njih so nastopili Mladinski pevski zbor RTV Slovenija in Mešani komorni zbor Ljubljanski madrigalisti. Izvedba Rutterjeve zelo lepe in spevne maše (strožji Gramophonov kritik je sicer zapisal, da “v najboljših trenutkih zveni kot Fauré in v najslabših kot Lloyd Webber”) je bila načeloma zelo uspešna, a z nekaj pripombami.
Zbor je bil včasih pretih oziroma balans sploh v pianih glede na spremljevalni ansambel neoptimalen. Nasprotno sta bila solista Beti Bratina in Lovro Korošec nekajkrat dinamično premočna, sicer pa izvrstna in brez dvoma zelo kakovostna. Posamezni stavki Rutterjeve misse brevis so tako minevali kar prehitro: po sončnem Kyrie in živahni Glorii sledita idilično zasanjana Sanctus in Benedictus, nato pa že Agnus Dei (katerega prva polovica je za otroško mašo kar nepričakovano temačna in morda še najbolj neposredno odseva skladateljevo tragično izgubo, dokler pihala in rog ne razsvetlijo ozračja, ko se tudi jezik iz latinščine zamenja v angleščino). Mašo sklene Finale (Dona nobis pacem), ki sta ga predvsem Bratina in Korošec uvedla z izjemno lepima soloma (Korošec je pričujočo mašo odpel že pred dvema letoma v Italiji, tedaj dejansko pod vodstvom samega skladatelja). Vse skupaj je suvereno vodila dobro pripravljena zborovodkinja Madrigalistov, dirigentka Alenka Podpečan. Poslušali smo sicer vatikansko izgovarjavo latinščine s č-ji in dž-ji, a recimo, da nas, ker gre za neliturgično mašo, ki ima latinska besedila mešana z angleškimi, to ni vrglo iz tira. Še zanimivost: to je bila zelo verjetno prva in do sedaj edina izvedba te maše v Sloveniji. Odlično!
Posnetek koncerta v arhivu RTV 365: https://365.rtvslo.si/arhiv/mozartine/175210100
*****
Drugi koncert
Dva tedna pozneje je sledil še zadnji, četrti koncert Mozartin 2026, tokrat s klasicistično-(zgodnje)romantičnim sporedom. Celoten prvi del je namreč pripadel Carlu Marii von Webru, čigar instrumentalna glasba kaže na virtuoznost in čustveno barvitost, ki sta značilni za romantičnega duha. Njegova opera Oberon je skladateljevo zadnje veliko delo (le nekaj tednov po uspešni premieri v Londonu je Weber tam tudi umrl za jetiko) in na koncertu smo prisluhnili Uverturi k tej operi, J. 306. Simfoniki RTV Slovenija so tokrat nastopili pod taktirko enega vidnejših dirigentov mlajše generacije, Slavena Kulenovića (pri prof. Milivoju Šurbku je diplomiral istočasno z Marjanom Grdadolnikom, ki vodi Simfonični orkester Cantabile, in Tomažem Kmetičem, ki deluje v Orkestru Slovenske policije).
Priča smo bili tehtni, smeli in samozavestni izvedbi uverture, ki je že povedala marsikaj o dirigentovem pristopu, tako je bila skladba odličen uvod v koncertni dogodek in užitek za poslušanje. Edina pripomba: nekajkrat je bilo dogajanje na odru preglasno, kar pa je tudi stara in dobro znana hiba akustike Kozinove dvorane, kadar v njej nastopajo večje zasedbe. Po aplavzu pa smo z Webrom tudi nadaljevali.
Slišati fagot v solistično-koncertantni vlogi je (vsaj pri nas) velika redkost, zato je bilo toliko bolj razveseljujoče, da je orkester v program vključil tudi Webrov Koncert za fagot in orkester v F-duru, op. 75. Še sreča, da je bila že od samega začetka je bila ena glavnih idej Mozartin tudi to, da v ospredje stopijo člani orkestra. Namesto da bi se kot običajno “skrivali” v velikem ansamblu, so Mozartine postale priložnost in ponudile dobrodošli oder, kjer lahko glasbeniki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pokažejo svoje virtuozno znanje, bodisi kot solisti ali v manjših komornih skupinah. Z orkestrom se je tako tokrat predstavil njegov fagotist Aleksandar Ranisavljev, član že od leta 2004, ki svoje glasbene začetke in izbiro inštrumenta opiše takole: “Fagot sem začel igrati pri devetih letih, ker me je zelo spominjal na arquebus – zgodnjo prvotno puško in sem bil očaran nad njegovim izjemno osebnim zvokom, ki spominja na starodavne krike, vpitje in hrupe, ki prihajajo iz narave.”
Na solistični nastop je se Ranisavljev vsekakor izvrstno pripravil – nič manj ne bi pričakovali predvsem potem, ko smo lahko v koncertnem listu prebrali, da ga “Webrov koncert spremlja že od študentskih let in mi omogoča, da lahko fagot občinstvu predstavim kot bogat solistični inštrument z velikim izraznim razponom”. Tako je tudi storil – nalogi je bil kos v vseh pogledih: tehničnem, virtuoznem in nenazadnje interpretativnem. Tudi orkestrska spremljava je bila dobro domišljena in vse skupaj je rezultiralo v izjemno prijetnem koncer(tan)tnem doživetju. V izvedbi je namreč Ranisavljev dosegel in udejanil vse, kar je o koncertu povedal tudi sam: “od virtuoznih in igrivih pasaž do liričnih, skoraj opernih trenutkov”.
In za konec še Simfonija št. 1 v C-duru, op. 21 nikogar drugega kot Ludwiga van Beethovna. Tudi to je delo, ki ga na koncertnih odrih nikakor ne zasledimo pogosto, saj so prvo simfonijo legendarnega skladatelja že zdavnaj zasenčile vsaj tretja, peta, šesta in deveta. Zato tudi ta izbira priča o še dodatni komponenti dragocenosti prisostvovanja tokratni Mozartini. Že v prvem stavku je simfonija zazvenela natanko tako, kot je z optimističnim C-durom gotovo predvidel sam Beethoven: vedro, pozitivno, spomladansko, energično. Takšno razpoloženje se je nadaljevalo in še stopnjevalo tudi v preostalih treh stavkih. Kulenović je s svežino in spoštovanjem do tradicije razkril vse, kar simfonija že inherentno obljublja: duhovito igro med klasicistično eleganco in mladostno energijo, ki pa jo 30-letni skladatelj že tu odločno usmerja proti prihodnosti. Sklenemo lahko, da tokratna izvedba ni le spoštljivo oživila enega najčistejših in najbolj simpatičnih del mladega Beethovna, temveč je hkrati spominjala, zakaj ta simfonija še vedno zveni tako osvežujoče in vitalno – kot prava glasbena konstatacija ljubezni do življenja, pa tudi do glasbe same.
Jasno je torej, zakaj Mozartine še dandanes veljajo za enega najbolj priljubljenih in dostopnih ciklov klasične glasbe v Ljubljani, saj kljub “starosti” ohranjajo svežino s programi, ki niso omejeni le na klasicizem, ampak pogosto presenetijo s sodobnejšimi deli in zanimivimi gosti. Še na mnoga leta.
Posnetek koncerta v arhivu RTV 365: https://365.rtvslo.si/arhiv/mozartine/175213538
