Julius Hemphill : Dogon A.D. (Mbari Records, 1972)
Muzična druščina, zbrana okrog saksofonista, flavtista in skladatelja Juliusa Hemphilla, je ta album posnela februarja 1972 v St. Louisu v ameriški zvezni državi Missouri. Izšel je pri glasbenikovi lastni založbi Mbari, pozneje pa so ga ponovno izdali pri založbi Freedom.
Smo torej v začetku sedemdesetih let v ameriškem mestu, ki s prve ne zveni tako imenitno kot New York, Chicago ali Los Angeles, a je za razvoj kreativne godbe, ki uhaja jazzu in ga hkrati širi v napetem dialogu z drugimi glasbenimi formami, zgodovinsko pomemben kraj, ki se je prvič vpisal v zgodovino kot mesto klavirskega ragtimea in izjemnih manjših ansamblov, v katerih so prednjačili honky tonk pianisti, ubiralci tipk, blueserji, jazzovski zabavalci in druge pojave.
Izbor tega tedaj obskurnega in težko dostopnega albuma je tudi naše posebno posvetilo glasbi, po malem spregledanem delu in izjemno topli osebnosti. Julius Hemphill (1938 – 1995) je bil dragulj med črnskimi avantgardnimi jazzovskimi glasbeniki, ki je prezgodaj odšel zaradi hude bolezni, posledice težkega diabetesa.
Doma je bil iz Fort Wortha v Teksasu, kjer se je tudi glasbeno socializiral v družbi izjemnih glasbenikov. Iz tega teksaškega mesta sta bila tudi Ornette Coleman in klarinetist John Carter (še eden izjemen, po krivici spregledan kreativni glasbenik). Vsi so hodili na isto srednjo šolo. Druga, neformalna šola je bil trd milje klubov, bendov, ki so igrali blues, soul R&B, popevke. Hemphill je nekaj časa celo igral v bendu Ikea Turnerja, bil z njim na turnejah in pridobival vsakršne izkušnje najemne delovne sile v razburkanem komercialnem miljeju črnske godbe.
Po nekajletnem služenju vojske se je leta 1968 preselil v St. Louis, kjer je bil eden izmed ustanoviteljev črnskega umetniškega združenja (plesalcev, slikarjev, glasbenikov, pesnikov) Black Artists Group (BAG), ki so ga ustanovili po zgledu chicaškega združenja AACM in z njim tudi ves čas tesno sodelovali. Na primer, iz St. Louisa je bil član The Art Ensemble of Chicago Lester Bowie, njegov mlajši brat Joseph (šef benda Defunkt) se je kot mladenič pridružil BAG, kjer so združevali moči Hemphill, bobnar Charles Bobo Shaw (vodja R&B-funkovskega Human Arts Ensembla, iz katerega so v NY nastali punk-funk bendi kot Defunkt, Jump Up in Dizzazz), saksofonisti Oliver Lake, Hamiet Bluiett in Luther Thomas, trobentač Baikida Carroll.
Podobno kot člani AACM je večina prve glasbene korake naredila v srednješolskih orkestrih, toda resnični začetki creative music (kar so posebej poudarjali tudi v BAG in tako kot AACM ostro zavračali rasno zaznamovano etiketo jazz) in njenega učenja so temeljili na močni črnski tradiciji samoizobraževanja, ki je v učenju jazza in glasbe nasploh prevladovala vsaj do sedemdesetih let, ko so se v glasbene šole ob podpori državnih štipendij začeli vpisovati črnski glasbeniki iz delavskih družin.
Glasbeno samoizobraževanje in učenje je bilo del širše kolektivne zavesti med mlajšimi črnskimi glasbeniki. Tudi BAG je bil kolektivna, skupnostna strategija, kakršne so v ameriški družbi v 20. stoletju oblikovali številni črnski ustvarjalci, gledališčniki, plesalci in zlasti glasbeniki. Eden od ključnih ekonomskih motivov zanj je bil zaton komercialne jazzovske klubske mreže v črnskih predelih mest in iskanje možnosti za kolektivno vzpostavljanje lastne, avtonomne mreže in pogojev za ustvarjalni preboj.
BAG je bil prejemnik nekaj dotacij vladnih in zasebnih agencij v politično nemirnih časih in bojev za državljanske pravice, pozneje so jim jih nekateri privatni skladi (kar direktno, Rockefellerjev) zaradi angažiranosti, črnskega radikalizma in odkritega političnega delovanja, ki ni bilo »golo ukvarjanje z umetnostjo«, ukinili. Večina se je iz St. Louisa v sedemdesetih selila v New York, kjer je bil glasbeni trg, tudi Hemphill.
Album Dogon A.D. je nastal na vrhuncu BAG in je hkrati napoved konca organizacije. Je tudi napoved – močna, samozavestna, glasbeno močna in pretanjena – novega zvoka in kompozicijskih idej Juliusa Hemphilla, ki je morda eden najbolj posebnih, originalnih nadaljevalcev muziciranja v slogu Erica Dolphyja, melodij fantastično vulkanskih, a tudi kontemplativnih intervalov, bluesovskih emocij in graciozne abstraktnosti, ki jih je pozneje redno vnašal v svoje zasedbe, zlasti električni Jah Band (viden na jazz festivalu v Ljubljani), v svoj Sextet in tudi v prvi saksofonski kvartet med nekaj enakovrednimi na svetu, namreč v World Saxophone Quartet (spomnimo, v njem so muzicirali trije člani BAG – Hemphill, Lake, in Bluiett – in David Murray). Tudi WSQ smo videli zelo zgodaj na koncertu v Ljubljani (v menzi Študentskega naselja).
Ta album so posneli Hemphill (altsaksofon, flavta), Baikida Carrol (trobenta), Abdul Wadud (violončelo) in Philip Wilson (bobni, sicer član AACM). Na tem snemanju so med drugim odigrali tudi komad »Hard Blues«, ki je izšel pozneje na mnogo bolj znanem Hemphillovem albumu Coon Bidness (1975) in je postal vedno spremenljiva stalnica njegovih bendov in koncertov (slišali smo ga v Ljubljani, s sekstetom na festivalu v Saalfeldnu).
To je drugačna avantgardna in tradicionalna “črnska” muzika, ki zajema iz mnogih godb, a tudi iz družbene in ideološko zafrknjene situacije v ZDA. Hemphill je izjemen glasbenik, bend v dolgih komadih suveren, zrnat, vznemirljivo direkten in sofisticiran. K albumu pridajamo še »Hard Blues«. Je velik avtorski podpis, izkaz bluesovske zazrtosti v glasbeno prihodnost, ki je trdno na tleh, a izžareva neko utopijo. To je imenitni Julius Hemphill.
