Carolina Chocolate Drops so med 2006 in 2012 nanizali sedem albumov. Če jih še ne poznate, jih izbrskajte v YouTubu. “Old time string band”, kot jih opisujejo, vzdržuje tradicijo starih vodvilskih predstav. Rhiannon Giddens v zasedbi igra banjo, gosli in kazu, letos februarja pa je izdala svoj prvi samostojni album. Ne preseneča, da ravno pri Nonesuch Records, eni temeljnih založb za “americano”, zvrst, ki je dandanes že nekolikanj utrujena in izrabljena. Tudi produkcija T Bona Burnetta občasno preveč sterilizira stare obrazce, ki bi jih bilo smiselno pustiti v bolj lo-fi tehniki. Album Giddensove zveni po pričakovanjih. Že hiter prelet čez izbor glasbenice, ki je študirala operno petje, na trenutke da pomisliti na izročilo Odette in Giddensova bi lahko bila novodobna nosilka te folkovske bakle, vendar imamo kljub temu pomisleke.
Ko pravimo “folkovske”, mislimo s tem na vso mešanico zvrsti, ki smo jo že v šestdesetih imeli priložnost slišati v Greenwich Villagu, torej vse od tradicionalnih ljudskih melodij do popevk, bluesa in gospela. Kot avtorica se protagonistka pokaže samo v zaključni skladbi Angel City, sicer pa se dotakne skorajda celotnega spektra ameriškega izročila popularne glasbe, od neotradicionalističnega countryja (Don’t Let It Trouble Your Mind Dolly Parton) in nashvillskega zvoka šestdesetih (She’s Got You Patsy Cline) do barbershopovskega gospela (O Love Is Teasin’), folkovskega bluesa (Shake Sugaree Elizabeth Cotton), gospela (Up Above My Head Rosette Tharpe), ljudskih melodij (Round About The Mountain) in celo naslovnega šansona (Charlesa Aznavoura).
Pomisleki torej: albumu Giddensove pravzaprav ni česa očitati in izbrane pesmi so vse zelo prijetne za poslušanje, vendar, kot je pri podobnih ploščah v navadi, prav zato nekaj umanjka. Kot če poslušate Saro Carter in ob njo postavite Joan Baez. Aranžmaji so sicer zanimivo domišljeni, a izbor bi morda bolje funkcioniral zgolj ob spremljavi kakega bendža. Petje je lepo in tehnično brezhibno, a ravno to je tudi primankljaj. Plošča je nekako prazna, preveč tehnična in predvidljiva. Ravno to Giddensovo loči od Odettine silne čustvene vpletenosti v pesmi in moči/prepričljivosti njene interpretacije. Ne dvomim, da bo plošča v nekaterih krogih dosegla velik uspeh, tudi mi ji želimo srečno pot, vendar je vprašanje, kolikokrat si jo bomo dejansko zavrteli.
