Ne vem
od kod cvetoče drevo
toda, ta vonj!
Matsuo Bašō, veliki japonski pesnik
(1644 – 1694)
Ko so vrhovi gora še vedno prekriti s snežno belino, ne tako daleč vstran ob njihovem vznožju narava ozeleni in se odene v pomladanska oblačila, ozaljšana s cvetovi rož in dreves. Tako je pod Kamniško Savinjskimi Alpami in tako je tudi na Japonskem. Slovenci radi poistovetimo našo identiteto s prepoznavno podobo očaka Triglava in lipovega lista, tako kot Japonci z nezgrešljivo konico vulkanske gore Fuji in cvetočih dreves japonske češnje, imenovane Sakura. In prav opojnost lepote češenj v razcvetu je bila navdih eni najbolj znanih japonskih skladb s pomenljivim naslovom Sakura Sakura.
Podobe urejenih in negovanih japonskih vrtov, potočkov in rek, asketsko estetskih bivališč in templjev, bonsajev, narave z gorami in razburkanim divjanjem morja, so pogost motiv na ploščah z Japonske. Tako naslikana podoba te oddaljene dežele z izjemno bogato zgodovino in kulturo se najbolj prilega ploščam z njihovo tradicionalno glasbo. Med najbolj znanimi tradicionalnimi instrumenti izstopata shakuhachi in koto – Flute & Koto Du Japon je zgovoren naslov odlične plošče, ki predstavi svet te prav posebne glasbe. Danes se bom sicer posvetil temi jazza in Japonske, za uvod pa se vendarle ne morem (in ne želim) povsem izogniti etno zvokom od tam. Ker je moja afiniteta že več desetletij raziskovanje medsebojnih vplivov in prepletanja različnih glasbenih kultur in žanrov, naj navedem en tak primer skladbe Sakura Sakura z istoimenske plošče v izvedbi jazzistov v lepi družbi deklet na kotu zasedbe Hideo Shiraki Quintet & 3 Koto Girls, posnete leta 1965 v Berlinu in izdane pri nemški založbi SABA Records.
Daljni vzhod je res daleč in nam je najbrž tudi (ali celo predvsem) zato ostal dolgo časa precejšna neznanka. Še bolj zaradi drugačnosti in nerazumevanja, ki ni samo posledica geografske oddaljenosti, temveč zlasti kulturne in duhovne. Te dimenzije razumevanja sem izpostavil v treh kolumnah o etno glasbi na »svilni cesti« (glej: Svilna cesta – citre in etno; Indija… in njena klasična glasba; Islam… in njegova muzika).
Segment japonskega jazza (t. i. »J jazza«) je zato zadnjih deset let polje odkrivanja skritih zakladov, na katerega nekaj specializiranih gramofonskih znamk popelje zahodne konzumente jazza, da se prebijajo skozi džunglo množice posnetkov japonskih glasbenikov, ki so igrali jazz. Pozornost je osredotočena zlasti na obdobje med leti 1965 in 1985, ko so nekateri japonski jazzisti postali znani tudi na zahodu. A ti so bili le vrh ledene gore, kar lahko spoznamo, ko se zakopljemo v poslušanje raznih kompilacij, ki ponudijo res širok spekter ustvarjalnosti umetnikov, za katere večinoma nismo še niti slišali. In če smo japonski film začeli spoznavati preko velikega Akire Kurosawe, japonski jazz pa preko Terumasa Hina in Sadao Watanabeja, in pri tem tudi ostali – zaradi preobilice dobre glasbe, ki je nastajala od šestdesetih do osemdesetih let na zahodu – nas čaka res veliko presenečenj. Tokratna kolumna je zato neke vrste degustacija japonskih jazzistov, kot nam jo nudijo za pokušino ob prvem srečanju različne specializirane gramofonske družbe na kompilacijah.
Zahodnjakom se ob »srečanju« s samuraji in kamikazami, fanatičnostjo in askezo, tišino in suspenzom zadržanega diha, miselno in telesno osredotočenostjo ter zunanjo manifestacijo moči, eksplozijo čustev in krika pred samožrtvovanjem, zdi, da gre za res poseben svet in ljudi. A gre za različne svetove v istem prostoru, med podeželjem in mestom, med prvinskostjo in trkom z visoko tehnološko znanostjo, agrarno tradicijo in industrijo, zamaknjenostjo menihov in dekadenco ter kriminalom tolp v velemestih, načetih z imperializmom »razvitega« zahoda. Ja, prav tega, ki pod krinko demokracije in svobode kar naprej napada (in nato »osvobaja«) druge države in narode; Japonce ob koncu druge svetovne vojne tako, da so Američani na njih odvrgli prve atomske bombe. A »čudo neviđeno«, prav preživeli Japonci in njihovi potomci so kmalu postali največji oboževalci glasbe, ki je prišla iz Amerike k njim z ameriškimi vojaki, ki so bivali v oporiščih na ozemlju premaganega sovražnika.
Paradoksi sodobnega sveta pač, ko ne veš več, kaj je naredilo komu drugemu več škode, ali tisti, ki so osvobajali s puškami in tanki, ali ti, ki so si podjarmljali druge s kulturo in potrošništvom – surovi in agresivni imperializem kot tak, ali preko bolj sofisticiranega kulturnega imperializma, ki je počasi, a vztrajno gnetel in preoblikoval druge po svoji podobi in vrednotah. Ameriškim vojakom, poslovnežem in podjetnikom na tujem je ameriška vlada vedno nudila »podporo«, dvigala moralo in jih zabavala tudi z izvozom kulture, z obiski filmskih igralcev in koncerti v zaledju bojišč. V mirnodobnih razmerah pa so takšna politično podprta dejanja namenjena animiranju domačinov in pridobivanju naklonjenosti do velesile preko državno-nadzorovanih misij v okviru npr. USIC-ov (Ameriških /kulturno!/ informacijskih centrov), pa potujočih »Mini Newport jazz festivalov« in turnej ameriških glasbenikov po raznih deželah širom sveta. O prikritem vohunjenju v tem okviru ne bomo razglabljali, pozitiven učinek pa je bil, da smo se lahko bolje seznanili tudi s kulturnim ustvarjanjem tam čez.
Tako je jazz pljusknil tudi na japonsko otočje, pravzaprav je bil to pravi tsunami, čigar posledice so se pokazale v vseh razsežnostih zlasti od začetka 1960 let naprej, obdobja, ki je danes v fokusu svetovne jazzovske javnosti. Diskografski trg so preplavile številne plošče s posnetki iz arhivov japonskih gramofonskih družb, za katere so snemali tamkajšni in tudi zahodni jazzovski glasbeniki, ki so nastopali v deželi vzhajajočega sonca. Japonska je s 125 milijoni prebivalcev velikansko tržišče za glasbo, hkrati pa velik bazen talentov. Oboje zaznamo iz edicij, ki jih bom v nadaljevanju izpostavil in ponudil za začetno spoznavanje z J jazzom. Gotovo se bo našlo na njih za vsakogar nekaj, a prepuščam odločitev vašemu okusu. Ker moj okus ni nujno enak vašemu, se bom z izjemo par redkih izjem, izognil poimenskemu izpostavljanju kvalitetnih glasbenikov. Potrebno si bo vzeti čas, preposlušati vsebino vsaj spodaj naštetih plošč, najti za vas zanimive muskontarje in potem začeti raziskovati naprej. Malce zamudno, a se splača. V pomoč in v izogib izgubi časa in obupavanju nad iskanjem česa dobrega med siceršnjo množico podobnih albumov pripenjam povezave, ki vodijo v pravo smer.
Osmi volumen odlične kolekcije Spiritual Jazz založbe Jazzman Records nosi naslov Japan : Parts I & II in na dveh CD-jih predstavi pisano paleto japonskih izvajalcev, ki so snemali za razne japonske založbe. Vključen je tudi posnetek z naslovom Sacrament iz izjemno redke plošče zasedbe Tohru Aizawa, ki je izdala en sam album – in to kak! Ker gre za po krivici spregledano zadevo, ga bom pozneje podrobneje predstavil.
Nippon Columbia kot japonska podružnica danes Sony/Columbie ter King Records, Toshiba in Trio so bolj znane gramofonske založbe, med manj znane, a zato nič manj pomembne pa sodi etiketa Three Blind Mice, katere plošče odlikuje izjemno kvalitetno posnet zvok (referenca za avdiofilske navdušence) bolj ali manj znanih glasbenikov, ki so snemali za njih. Na krožniku mojega gramofona se pogosto vrti plošča trobentača Terumasa Hina, posneta v živo, izdana prav pod to etiketo. Toplo priporočam tri CD-je pod skupnim naslovom The Famous Sound Of Three Blind Mice s pregledno ponudbo te založbe. Prav za njo je posnel svoje najboljše plošče izjemni pianist Tsuyoshi Yamamoto.
Scenery Of Japanese Jazz na dveh CD-jih je naslednja toplo priporočljiva zbirka posnetkov, ki jih v okviru serije Nippon Jazz Spirits ponuja založba Solid Records.
Zanimivo je, da se na sicer številnih kompilacijah le poredko srečamo z istimi skladbami, čeprav se imena izvajalcev podvajajo. To je pohvalno, ker omogoči boljši uvid v raznoliko ustvarjalnost teh glasbenikov. Imajo pa nekatere od teh zbirk kar čudne in dolge naslove, pri katerih ne veš, ali bi zagrizel v poslušanje teh ploščkov. Takšni sta deloma tudi plošči pod sledečim naslovom: Japanese Jazz Spectacle (Deep, Heavy And Beautiful Jazz From Japan). K prvi s posnetki iz obdobja med leti 1968 in 1984 so dodali pripis The Nippon Columbia Masters, k drugi iz obdobja med 1962 in 1985 pa The King Records Masters.
Najambiciozneje zastavljen projekt predstavitve japonskih mojstrov jazza pa je serija zelo hvaljenih (do sedaj štirih) dvojnih albumov s preprostim, a zgovornim naslovom J Jazz : Deep Modern Jazz From Japan. Angleška diskografska založba BBE Records se je res zelo potrudila in zato žanje številne pohvale z vseh koncev. Jaz sem jim sicer najbolj hvaležen za to, da so po skoraj pol stoletja izdali album kvarteta Tohru Aizawa z naslovom Tachibana iz leta 1975.
Zakaj ob množici drugih plošč izpostavljam prav to. Ker zanjo niste nikoli slišali, saj velja za eno največjih raritet japonskega jazza. Ker vsebuje odlično muziko in ker je bil vinil izdan v majhni nakladi in nikoli ponovno izdan. In ker ima plošča svojo prav posebno, zelo zanimivo zgodbo. V enem od lokalov japonskega podjetnika, ki se je pisal Tachibana, so dobili priložnost za nastopanje prijatelji, ki jih je v študentskih letih združila ljubezen do jazza. Lastnika so tako navdušili, da jim je omogočil posneti ploščo, ki jo je nato večinoma razdelil poslovnim partnerjem in gostom namesto posetnic. Fantje so se po končanem študiju posvetili svojim poklicem in na žalost opustili igranje. Brez dvoma je bila to za jazz in za nas, ki ga ljubimo, slaba odločitev, še posebej, ker sem prepričan, da bi jim muziciranje na tako visoki ravni, kot je na tem albumu, zagotovilo dostojno eksistenco in mednarodno slavo. Par desetletij sem čakal, da sem se dokopal do teh posnetkov, ki jih zdaj z veseljem delim še z vami. Sedanja CD in vinilna reizdaja poskuša popraviti vtis, da gre za po krivici zapostavljen in spregledan dragulj.
In če smo začeli s češnjevimi cvetovi v naslovu ene najbolj popularnih japonskih skladb, pa še končajmo v znamenju lirične lepote in prefinjene elegance, ki jih prikliče ta melodija. Tokrat bo slišati skladbo Sakura Sakura v izvedbi pianista Mal Waldrona s plošče My Dear Family.
In tukaj bi lahko začel že drugo zgodbo v zvezi z Japonsko. In sicer o gostovanjih ameriških jazzistov na Japonskem, od Johna Coltrana, Keitha Jarretta, Mala Waldrona in množice drugih, ki pokaže še drugo (pravzaprav prvo, naslovno) stran istega zlatnika. Ker bi bilo preobsežno za to kolumno, o tem kdaj drugič.
