Domnevamo, da je stari maček z duhovitim samoironičnim naslovom mislil zlasti na Paula McCartneyja. Pritiska sočasnikov se je znebil že davno, a vendar… Njegova solistična kariera ni rodila kakih zares prelomnih albumov, jo je pa zanimivo spremljati. Meni osebno zlasti leta 2004, ko je izšel album Brian Wilson Presents Smile (čeprav sem pravzaprav v resnici zares težko čakal na izid arhivske izdaje za sladokusce The Smile Sessions Beach Boysev (2011), ki ima veliko zgodovinsko vrednost), pa tudi njegove interpretacije Gershwina, na katerega je čisto mahnjen, je bilo zanimivo slišati leta 2010.
Zadnji studijski album Beach Boys That’s Why God Made The Radio (2012) takisto ni prinesel česa bistvenega. Zazdelo bi se celo, kot da Wilson (še vedno) preveč posluša Spectorja. Vendar je Wilson v šestdesetih Spectorja presegel, kar ni bilo težko. Legendarni producent se je vrtel v krogu, čeravno je pozneje, konec desetletja, še uspel narediti nekaj zanimivih produkcij. Govorim zlasti o delu z Beatli; pa tudi tisto se je včasih odbilo kot bumerang. Album s Cohenom leta 1977 tudi ni bil tako slab kot govorijo. Wilson pa je, kot rečeno, Spectorjeve najboljše trenutke oplemenitil z drznimi avtorskimi idejami, njegovi vokalni aranžmaji so bili sploh nepresežni in takšni ostajajo še dandanes. Vendar je to tudi to: dejansko ostajajo nepresežni tudi za lastnega očeta. Hudo je, če se spectorjevsko-wilsonovskega zvoka loti kdo drug, denimo Springsteen. Če mu je na albumu Born To Run “zvočni zid” še uspelo avtorsko osmisliti, se to zdaj žal ne dogaja več. Lep primer za tovrsten spodrsljaj je bil nesrečni album Working On A Dream (2009), ki je bil silno lep, a prazen z izjemo kakih dveh pesmi.
Novi solistični album Briana Wilsona odpira stara vprašanja in se navezuje na Springsteena: lepo, a prazno. Začne se imenitno in nakazuje, kako bi Wilson kot solist lahko konkuriral svojemu delu s slavnim bendom. Vendar je pesem This Beautiful Day, ki nekoliko celo spominja na zgodnjega Waitsa, kratka, besedilo pa generično, kar v glavnem velja tudi za preostanek albuma. Ne samo po besedilih, tudi po drugih formah je ne dosega nobena pesem več. Samo “lepo” in “milozvočno” je žal premalo. Idejo Wilson sicer tu pa tam še dobi. Pohvalno je, da po vsem, kar je preživel, še ustvarja novo glasbo in počne nove stvari, a v glavnem gre žal za ponavljanje obrazcev. Kar seveda ni nič slabega, album se lepo posluša, vendar stare tečnobe nekako upamo, da se geniji s tem ne bodo zadovoljili.
Ozadja albuma so zanimiva: vse od pajdaštva z Beckom do nadaljevanja dela z Beach Boys. Tudi na končni različici pričujoče plošče je kar nekaj gostov, ki pa jih zapišejo s sumljivim dodatkom “feat.”, kar po izkušnjah ponavadi ne vzbuja dobrega občutka. Gre bolj za prakso na zelo sredinskih pop ali plesnih albumih, ki so zgolj bleda senca tega, kar je sicer počel Wilson. Če se pojavita stara sodelavca Al Jardine in Blondie Chaplin, še nekako gre, Kacey Musgraves, She & Him in podobni pa… Tudi Joe Thomas, večinski sopisec pesmi, je v postbillyidolovskem obdobju zajadral v precej sredinske vode. Nič hudega sicer, a sterilna produkcija dandanes ni več dovolj. Ponavadi rodi sterilno glasbo. In sterilna besedila.
A hej! Dokler smo živi, je vse mogoče. Brian Wilson še dela. In nastopa. Težko bo dvigniti roke od njega.
