Pred skoraj tridesetimi leti sem imel najstniško srečo uloviti angleški postpunkovski bend Membranes v živo, na odru. In to kar na dveh zaporednih koncertih, na Humu v Goriških Brdih in večer kasneje v CRMK v Šempetru pri Gorici na rojstnodnevnem žuru Marjana Ogrinca. Kot predstavnike tedaj aktualne angleške postpunk scene smo jih dočakali odprtih rok in ušes, tudi zato, ker jih je angleški glasbeni tisk na krilih prodornega albuma Songs Of Love And Fury (1986) proglašal za najbolj vroče in izzivalno alter-ime tistega časa, skupaj z nizozemskimi The Ex in newyorškimi Sonic Youth. Z uprizorjenim, pokazanim in odigranim na teh dveh koncertih so se dobro usedli v moj spomin.
Če ne bi spoznal Membranes v njihovem prvem življenju, bi me danes, ko so po četrt stoletja izdali novo ploščo, verjetno spreletavala skepsa, mravljinci bi spraševali, kdo za hudiča so pa zdaj tile na novo zbrani možje iz ere postpunka 1980 let… Četudi še niste slišali za Membranes, dobro prisluhnite njihovemu povratniškemu albumu, ker so v zrelih letih ohranili najboljše atribute iz svojega prvega življenja, hkrati pa stopili z velikim korakom naprej od preračunljivega in golega oživljanja stare slave za vsako ceno, kar ploščo Dark Matter / Dark Energy postavlja ob bok povratniškim albumom The Pop Group in Pere Ubu.
Boljšega uvoda v ploščo si niso mogli izbrati kot so jo z mračno postpunkovsko litanijo The Universe Explodes into a Billion Photons of Pure White Light, ki se na koncu sprevrže v postrockovsko eksplozijo. Uvodna skladba dobro zaobjame oziroma napove vse, kar se zgodi v nadaljevanju te dvojne plošče, ki ima dve plati istega kovanca. Na eni so nasršeni in surovi komadi, ki meljejo punkovsko jezo z noiserockovskimi eskapadami, na drugi pa bolj poduhovljene in umirjene skladbe, ki v prepletu eksperimenta, improvizacije in repeticije zapeljejo v bolj psihedelične vode in se gibljejo med krautrockovskim tripom, drone ambientom in dubovskim žmohtom. Medsebojna uravnovešenost in pretočnost različnih motivov in čustvenih nabojev dela ploščo celovito in zaokroženo.
Tudi nepoznavajoč ozadja nastanka plošče že po parih komadih začnemo sklepati, da imamo opravka s konceptualnim albumom. Navdih zanj izhaja iz pogovorov frontmana Johna Robba z ameriškim psihiatrom Joeom Incandelo o univerzumu, življenju in smrti (Incandelovo izlaganje lahko slišimo v amientalni numeri Multiverse Suite). Med snemanjem plošče je preminil oče Johna Robba, kar ji je dolilo mračne karme (na duh pokojnega očeta med drugim naletimo tudi v pol-naslovnem instrumentalu plošče Dark Matter). Mračnost še posebej izstopi na plano v skladbi In The Graveyard, v kateri prepoznamo postpunkovski eho 1980 let in ne moremo mimo asociacij na darkersko reggae vibro, ki so jo zagodli Bauhaus, kot tudi mimo zakotnega in grotesknega vzdušja kakšnih Alien Sex Fiend ali Ausgang.
Nasploh Membranes ne skrivajo svojega porekla, vendar se nikakor ne držijo zgolj svojega prvega življenja, ampak dobro naposlušani vpeljujejo v svojo pestro glasbeno govorico tudi elemente, ki pripadajo generacijam “po Membranes”. V ostrih in napadalnih komadih radi sežejo po noiserockovskem simpatiziranju s punk bluesom v najboljši maniri londonskih Penthouse. V skladbi 21st Century Man nas kloftajo z nabrušenim basom in raztrganimi kitarskimi akordi, naravnost v faco pa se nam dere in pljuva pridigar prejšnjega in tega stoletja, medtem ko se surovost in nastopaškost Space Junk nadaljuje tudi v biblični If You Enter The Arena, Be Prepared to Deal with the Lions, ki se sprevrže v večvokalno bitko. Prvi hit na plošči Do the Supernova se pa prelevi v dramatično poskočnico, ko je pogo edina rešitev.
Celo ploščo odlikuje detaljno zgnetena zvočna slika angažiranega benda, ki ni le aranžersko domislil svojih komadov, ampak jih je s številnimi stranskimi detajli, domislicami, začimbami in križanji naredil večplastne, da še zdaleč niso na prvo žogo. Dark Matter / Dark Energy ni le album, ki je nastal tukaj in zdaj, ni le album, na katerega se bo treba spomniti konec leta ob inventuri letošnje glasbene bere, ampak v prvi vrsti album zrelih odpadnikov, ki navkljub jezi in razočaranosti nad svetom razbija apatičnost, nagovarja k streznitvi in samoočiščenju. Njene stare znance pa zagotovo najbolj navduši, da je tudi v novem življenju ostala tako odločna in neomajana kot je bila v prvem… očitno se svet vrti še naprej po starih tirih in slehernika mučijo podobni, če ne isti problemi in travme kot so rodove pred nami. Gre za življenje in smrt.
