Amy

Angleški režiser Asif Kapadia se je po filmu o Ayrtonu Senni lotil še ene tragične življenjske zgodbe in naredil še en dražljiv dokumentarec. Ne glede na to, da je razplet filma Amy – The Girl Behind The Name jasen že vnaprej, nas dve uri drži pokonci z zgodbo in godbo navzven (pre)drzne, navznoter pa krhke Amy Winehouse, ki jo je prezgodnja smrt vpisala v nesrečni “klub 27”. Mitičnemu poveličevanju se Kapadia elegantno izogne in nas brez zavor porine naravnost v življenje tega nesrečnega dekleta, ki še zdaleč ni bila še ena “wanna be”. Hotela je biti samo pevka, kar je bilo ne nazadnje tudi usodno zanjo.

Iskreno in strastno je pela o svojem življenju. Čeprav so jo premnogi slišali, so jo le redki razumeli. Njene koketne pesmi, ki so (bile) polne ljubezni, bolečine, travme in hrepenenja, tvorijo trdno okostje biografskega filma o njenih vzponih ter krutem in naglem padcu. Za časa njenega življenja so preroško bíle plat zvona pred sodnim dnevom. Sprotno izpisovanje njenih stihov skozi film pa danes ne piše samo njenega romana, ampak nam odstira vrzeli in krize, v katere pahnejo človeka in njegove bližnje blišč, slava, popularnost in žejen svet škandalov. Kapadia nas v prodornem prepletu z družinskim albumom slik in videoposnetkov in ostalega pestrega in obilnega arhivskega materiala – od televizijskih gostovanj, posnetkov klubskih in stadionskih koncertov, podelitev nagrad do amaterskih in zasebnih posnetkov z mobilniki in DV kamerami – odpelje v zakulisje življenja človeka, ki je iz nič postal/a zvezda. Čeprav se na trenutke zazdi, da smo sredi resničnostnega šova, je to film o resničnem življenju. Sploh ne čudi, da Amyin oče raztogoteno očita filmu zavajanje, saj s toplim, a bridkim človeškim dovtipom razgalja družinsko razsulo, ki je bilo le eden od usodnih nožev za Amyin konec. Bogat krog pričevalcev – od družine, najstniške prijateljice in drugih bližnjih prek menedžerjev in producentov, varnostnikov in sodelavcev, do njenih ljubimcev in idolov – nastopa v filmu le z glasom. Njihova izlaganja, spomine in pripovedi spremljajo posnetki, v katerih gledamo dotične v času in situacijah s še živo Amy Winehouse. S tem se film izogne zdolgočaseni šabloni dokumentarcev “govorečih glav”, sama pričevanja pa naredi mesnata in krvava oziroma filmična.

V zadnjih letih življenja se je Amy Winehouse preobrazila iz potencialne dive v črno račko z začetka 21. stoletja, v femme impossible. Bila je na naslovnicah ne le glasbenih, ampak tudi tabloidnih revij. Paparazzi so ji sledili na vsakem koraku, bila je med novicami številnih televizijskih mrež. “Bolečine so bile njene, a ona ni več pripadala sama sebi,” bi z besedami pisatelja Franza Werfela najbolje opisali njen osebni in intimni delirij, ki se je znašel v središču pozornosti in tudi posmeha in zgražanja. Njeni kolegi (in konkurenti?) so se šalili na račun njene zadetosti, televizijski voditelji so pred gledalci brili norce iz njene bulimije, alkoholizma, odvisnosti, odvajanja, neprilagojenosti…, ona pa si je v obupu kopala grob. Kapadia ne pokaže s prstom na krivca za tragični konec Amy Winehouse, ampak razpre pandorino skrinjico, gledalcu/ki pa prepušča osebno odločitev, da ulovi duha iz steklenice.

Danes ima zgodba Amy Winehouse povsem drugačno podobo kot (le) pred štirimi leti, ko nas je zapustila. Marsikdo, ki si jo je takrat ošabno privoščil, se (verjetno) danes ob/po gledanju tega filma posipa s pepelom. Če je niste vzljubili za časa njenega življenja, vas bo topla in tankočutna ekranizacija njene bridke (z)godbe prevzela in verjetno tudi pretresla. Ne zgolj zato, ker razkrije in nakaže številne povode in vzroke za propad te nadarjene pevke in avtorice, ampak ker nas sooči s hipokrizijo, brezobzirnostjo, pritlehnostjo, pohlepom in zavistjo gluhe razčlovečene moderne družbe, v kateri živimo. Prazen svet blišča in slave še zdaleč ni svet za iskrene in čustvene, kaj šele razrvane ljudi.

 

Film Amy je na sporedu ljubljanskega mestnega kina Kinodvor od 30. avgusta 2015.

Share