Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 6 – Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana, 24. marec 2016
Šesti koncert Modrega abonmaja naše filharmonične hiše je na papirju obljubljal nemara največ od vseh koncertov še aktualne koncertne sezone SF. Izvedba legendarne Simfonije št. 2 v c-molu, ‘Simfonije vstajenja’, izpod peresa še bolj legendarnega Gustava Mahlerja pod vodstvom nikogar drugega kot novega starega šefa dirigenta SF Uroša Lajovica, ki je bil v tej vlogi že med 1978 in 1991, je namreč zvenela kot eden od koncertov sezone za glasbene sladokusce in ljubitelje, pa tudi za glasbenike, strokovno in kritiško javnost ter za vse ostale ljudi dobre volje, ki radi prisluhnejo tovrstnim koncertom. Monumentalno Mahlerjevo delo je namreč vselej povod za izjemne, nepozabne interpretacije tako dirigentov kot tudi instrumentalno-solistično-pevskega korpusa, ker pa govorimo o enem nemara najznamenitejših simfoničnih del vseh časov, je njegova izvedba še toliko bolj zahtevna, saj prostora za napake ni. Kako pa je bilo v Ljubljani?
Orkester, ki je za pričujoči koncert zasedel oder Gallusove dvorane, je bil zares ogromen. Seveda si je morala SF za Mahlerja “izposoditi” številne zunanje sodelavce, ki v orkestru sicer ne igrajo (klarinetisti Aljoša Deferri, Peter Kuder in Aljaž Beguš, hornista Franci Šuštar in Klever Felicio, trobentar Jernej Gantar, tolkalist Simon Klavžar in drugi), poleg tega pa so se – večinoma z igranjem z balkonov ali iz ozadja dvorane – s pomembnim prispevkom pridružili tudi člani Orkestra Slovenske vojske ter organistka. Združeni pevski zbor so sestavljali Zbor Slovenske filharmonije (bivši Slovenski komorni zbor z novim imenom; Martina Batič), Zbor Furlanije – Julijske krajine (Cristiano dell’Oste) ter Komorni zbor Megaron (Damijan Močnik). Solistični vlogi sta zasedli sopranistka Sabina Cvilak in mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko. Po pričakovanjih je bila glede na omenjene “adute” koncerta in njegovo terminsko umeščenost na veliki četrtek oz. petek vendarle dodobra napolnjena tudi dvorana.
Prvi stavek je ob sicer solidnem začetnem vtisu zaznamovalo kljub dirigentovemu zmernemu trudu preveč mlačno in zaspano sodelovanje orkestra – zmraziti bi vendarle morali že uvodni godalni takti. Spodrsljaji so se začeli nabirati že tu, s ponavljajočo se godalno frazo, nekakšnim leitmotivom prvega stavka, katerega izvedba ni bila vedno skupaj. Tutti deli in vrhunci stavka so bili nekoliko bolj impresivni, resnost in svečanost, ki ju stavku predpisuje Mahler (“z vseskozi resnim in svečanim izrazom”), pa še v boljših trenutkih večera zgolj na pol doseženi, med igranjem pogosto nekje v zaprašenem kotu pozabljeni kvaliteti.
Izvedba ländlerja, predhodnika dunajskega valčka, v drugem stavku je bila en svetlejših trenutkov večera, a kljub navodilu Nie eilen (“nikoli hiteti”) – kako ironično – prehitra. Dve epizodi v stavku sta bili ustrezno dramatičnejši, še naprej pa so se množili intonančni in ritmični kiksi. Židovska glasba tretjega stavka, ki spomni na prav takšno glasbo prav tako tretjega stavka skladateljeve prve simfonije, le da tokrat v ¾ taktu, je bila iskriva predvsem na račun barvitega igranja Francija Krevha s t.i. ruto (udarjalko iz snopa šib) po obodu velikega bobna.
Intimno Praluč (Urlicht) četrtega stavka je Drašček Rojkova izvedla suvereno in poglobljeno, nekam bolj intenzivno ji je prisluhnil celo za zunanje “dražljaje” dotedaj pretežno nezainteresirani orkester. Škoda, da stavek ni izvirno daljši. Zadnji stavek, ki je, kot je v koncertnem listu upravičeno zapisal Jernej Weiss, “takorekoč simfonična kantata za soliste, zbor in orkester”, je ravno vzlic velikopoteznosti in veličastnosti najbolj razočaral in najhuje točno takrat, ko bi se morali dvigniti vsi lasje in po licu morda celo spolzeti kakšna solza – ob Mahlerjevih ekstatičnih verzih Sterben werd’ ich, um zu leben! (“Umrl bom, da bom živel!”) in zu Gott wird es dich tragen (“te bo nosilo k Bogu”). Združeni zbori so se sicer trudili, na trenutke zazveneli tudi zares polno in mogočno, a veliki vrhunec in katarza sta izostala prav v ključnih trenutkih (izjema so bili tenkočutno izvedeni takti verzov Hör auf zu beben! Bereite dich zu Leben! (“Nikar ne trepetaj! Pripravi se na življenje!”). O glasbi kolosalnega zadnjega stavka je skladatelj pozneje zapisal: “Stopnjujoča se napetost, ki pripelje do sklepnega vrhunca, je tako silna, da zdaj, ko je vsega konec, še sam ne vem, kako sem jo lahko zapisal.”
Po svoje je žalostno in hudo, da je takšna “antiizvedba” Mahlerjeve Druge “uspela” prav sicer cenjenemu in uglednemu Urošu Lajovicu. Novopečenemu šefu dirigentu gre še bolj na škodo dejstvo, da sta Mahlerja rada, a slabo dirigirala tudi njegova predhodnika Emmanuel Villaume in Keri-Lynn Wilson. Ob zares vélikih izvedbah pričujoče skladbe izpod rok mojstrov, kot so Claudio Abbado, Mariss Jansons in Sir Simon Rattle ter npr. orkestrov Berlinske in Dunajske filharmonije in haaškega Concertgebouwa, je bila tokratna ljubljanska izvedba z redkimi svetlimi prebliski nemarkantna, nenavdihnjena in pusta, vstajenje pa je ostalo nekje daleč zadaj.