Objavljeno v tiskani Muski št. 3 leta 1996.
Minneapolis je glavno mesto Minesotte, severnoameriške zvezne države, ki ji pravijo tudi “ameriški hladilnik“. Svet showbiznisa in glasbena industrija še nista slišala zanj. Mesto je pretežno belsko, črncev in hispanitov je komaj za odstotek. Piše se sedmi junij devetnajstooseminpetdesetega leta. Od tega dne naprej ne bo nič več tako, kot je bilo. Nič več.
Mattie Shaw na ta dan rodi Johnu L. Nelsonu sina. Ob rojstvu je prisotnih veliko angelov, ki malčku v življenju namenijo posebno vlogo. Čeprav je v stalnem stiku s svetim, se – kakor bo kasneje sam izpovedal – z njim poglobljeno sreča še trikrat. Na vsake kvatre mu najvišja sila poda smernice za njegov osebni razvoj in delovanje. Otrok dobi ime po očetovem umetniškem vzdevku Prince. Oče John je jazzovski pianist in vodja ansambla Prince Rogers Band. Bratov in sester malemu Princeu ne manjka. Družbo mu že ob rojstvu dela kar sedem polbratov in polsester, produktov maminih prejšnjih zakonov, kasneje pa se mu pridruži še sestra Tyka, ki jo tako kot sebe imenuje “napaka”. Že v rani mladosti se – Kalimero: majhen, črn in nerazumljen – počuti v rojstnem mestu kot tujec. Vase zaprt in plašen svoje otroštvo preživlja sam.
Pri petih letih prvič vidi očetov nastop. Zvoki in podobe ga tako prevzamejo, da se med naslednjo očetovo odsotnostjo iz mesta – oče namreč ni želel imeti sina glasbenika – začne sam učiti igranja na njegovem klavirju. Najprej po posluhu igra glasbene teme TV nadaljevank Batman in Man from U.N.C.L.E.. Uči se igranja kitare, in čeprav se kasneje nauči igrati tudi na boben in bas, se ima za kitarista. Udeležuje se prireditev tipa “pokaži kaj znaš”, tekmovanj mladih talentov in začne pisati lastne skladbe. Je samouk, ki igra po posluhu, in ne uporablja notnega črtovja. S spolnostjo se sreča zelo zgodaj. Že pri osmih letih si pri mami, ki je velik konzument cenene pornografije in seksualnih pripomočkov, skrivaj sposoja študijsko literaturo. Njegovi prvi prijatelji postanejo nagci in nagice s fotografij, zato mu kasneje “spolnost predstavlja manjšo zadrego kot pogovori o domačih ali smislu življenja”. Po ločitvi staršev in mamini novi poroki odide od doma. Najprej si ga podajajo sorodniki, na koncu pa pristane v kletni sobi prijatelja Andréa Cymona. Andréev oče igra bas v očetovi skupini Prince Rogers Band, André v njegovi skupini, mamo Bernadette Anderson pa vzame za svojo in jo obdaruje za vsak materinski dan. Dneve preživlja sam s svojo glasbo in sanjami. Osvobojen domačih problemov zloži celo skladovnico pesmi, v katerih neredko nastopajo tudi osebe iz pornografske literature, ki ga navdihuje. Veliko noči prebije v majhnem snemalnem studiu glasbenika Chrisa Moona ter se uči studijskega dela. Pri sedemnajstih ima za sabo že pet let dela kot profesionalni glasbenik. V newyorškem studiu, kjer se udinja, si v zameno za zborovske aranžmaje izposluje studijske ure in posname prve resne demo posnetke. Odbije nekaj ponudb založnikov, ki bi ga stale glasbene svobode – laže se sprijazni z revščino, ki je je vajen – ter se samozavesten vrne v svojo kletno sobo v Minneapollisu.
VELIKO KRALJESTVO MALEGA PRINCA
Leta 1977 podpiše pogodbo z Warner Bros., ki mu daje popolno umetniško svobodo pri snemanju in produkciji treh plošč. Pogodba je nekaj nezaslišanega za glasbeni svet, saj do takrat še nobenemu tako mlademu in neznanemu glasbeniku ni uspelo doseči takih pogojev za sodelovanje z veliko založbo. Prvi dve plošči, Soft and Wet (’78) in Prince (’79) ga lansirata kot dober poldrugi meter visokega princa libida. Pesmi so prave uglasbene mokre sanje. Oguljena pihala in trobila R&B-ja nadomesti s sintetizatorji in ustvari svojevrsten funk pop z elementi soula. Minimalistični sintetični zvoki in dosledno petje v falcetu, ki spominja na zvezdo Motowna Smokeyja Robinsona, pritegnejo črno poslušalstvo. V tekstih se ukvarja s problemi mladostne ljubezni. Na obe plošči kot tudi na vse kasnejše se podpiše kot skladatelj, pisec aranžmajev, izvajalec in producent. Po vzoru prijateljev iz pornografskih revij se redno pojavlja pomanjkljivo oblečen. Na vprašanje, zakaj se rad razkazuje, odgovarja, da ne želi, da bi ga ljudje sodili po obleki.
Poleg splošno znane obsedenosti s seksom ima – ker je v življenju vedno sam – tudi strašno željo po tem, da bi komu pripadal. Ker v realnem svetu taka združba ne obstaja, si ustvari domišljijski svet po svoji meri, ki ga kasneje poimenuje Uptown. Uptown je rasno in jezikovno mešan prostor izven vseh družbenih norm, kjer vlada osebna svoboda izražanja, podkrepljena z glasbo in izdatno mero spolnosti. Obseden z rasnim mešanjem v prvih intervjujih pripoveduje, da je otrok iz mešanega zakona, čeprav sta oba njegova starša črna.
Gradivo za tretjo ploščo Dirty Mind (’80) ima grobo produciran zvok in je bilo prvotno mišljeno kot material za demo posnetke. Plošča predstavlja njegov prvi glasbeni rasni hibrid, stilsko mešanje črnih in belih glasbenih vplivov pa postane njegov zaščitni znak. Dirty Mind je funkoidno-novovalovski izlet po umazanih mislih njegovega visočanstva in bi si v današnjih razmerah takoj prislužil nalepko za eksplicitno liriko. Na naslovnici je slika Princea, ki – pripravljen, da zadovolji – stoji v bikiniju pred vzmetnico. Idejo Uptowna predstavi v istoimenski pesmi, njen prvi meseni videz pa na notranjem ovitku, tako da rasno in spolno mešan spremljevalni ansambel obleče “po svoji meri”. Šefom iz Warnerja glasba in predvsem besedila niso povšeči, a morajo ploščo – ta se zaradi sočnih besedil skoraj ne bo predvajala po radiu, njena prodaja pa bo slaba – na Prinčevo željo zaradi obvezujoče pogodbe vseeno izdati. Prince tedaj producira tudi številne glasbene skupine, ki naj bi udejanjale njegov koncept Uptowna. Eden izmed njegovih producentov bo zato kasneje o njem dejal: “Najbolj se boji tega, da bi bil normalen.”
Oktobra 1981 ga Rolling Stones povabijo, da skupaj z Georgeom Thorogoodom ogreje občinstvo na njihovem koncertu v Los Angelesu. Glasba Stonesov in Thorogooda izhaja iz globokih izvirov črne ameriške glasbene zapuščine bluesa in soula, tako da je udeležba na tem koncertu za Princea hkrati tudi priznanje skupnih korenin in ne samo njegovega ustvarjanja. Prince nastopi v standardni opravi, bikiniju in visokih petah. Z ravno toliko plesnimi koraki kot James Brown in s Hendriksovskimi izbruhi kitarske energije napade nič hudega slutečo publiko. V herojskih pozah paradira po odru, izvaja kitarske masturbacije, doživi vokalni orgazem, vmes pa pleše kot obseden… To je v času, ko rockerji ne plešejo in ples velja za disco, čista obscenost. Publika najprej samo debelo gleda, potem pa ga z enoglasnim “BUUUUUUUUU…” in raznoraznimi projektili nažene z odra. Beli fani Stonesov ne razumejo njegovega navdušenja nad spolnostjo. Resnični Uptown je manjši in bolj črn, kot si ga je predstavljal.
Nekaj mesecev po katastrofi v Los Angelesu izda ploščo Controversy (’81), na katero spravi vso spornost, ki jo takrat premore. Istočasno preneha dajati intervjuje, vsi sodelavci pa morajo podpisati pogodbo, da v času sodelovanja z njim ne bodo dajali intervjujev ali govorili o njem. Glasba na plošči je bolj funky kot kdaj koli prej, v besedilih pa ugotavlja, da potrebujemo novo človeško raso, ki ne bo poznala barve kože, denarja, oblek, zakonov… Vse, kar ta nova rasa potrebuje, sta ljubezen in seks. Sebe predstavi kot preroka in voditelja. Controversy predstavlja ideološko nadgradnjo Uptowna na nacionalno raven, saj se tokrat v besedilih poleg ljubezni in spolnosti pojavi tudi politika. V tekstih začne uporabljati črko “U” namesto besede “you”, kar postane njegov zaščitni znak. Kasneje “U”-ju doda še “4” za “for”, z uporabo slike očesa za osebni zaimek “I” pa začne razvijati lastno simbolno pisavo, ki ob njegovem “vstajenju” kulminira v zapisu njegovega novega imena. Belske radijske postaje tudi to ploščo ignorirajo. Ker je Prince v isti sapi sposoben peti hvalnice in slavospeve bogu ter pozivati k promiskuiteti in incestu, se krščanski fundamentalisti spotaknejo ob njegov svoboden odnos do boga in mu napovejo sveto vojno.
Pravi vzpon začne z dvojnim albumom 1999 (’82), na katerem predstavi nov revolucionaren zvok, pravi talilni lonec različnih stilov. Glavno sporočilo plošče je, da je treba plesati, se zabavati in razbrzdano seksati, saj prihaja z letom 1999 apokalipsa. Njegovo glasbo prvič predvajajo tudi na domačih radijskih postajah v Minneapollisu, ker se kar treh hitov na Top 10 pač ne da ignorirati. Na turneji s spremljevalnim bandom Revolution, ki sledi, Prince žalostno ugotovi, da njegova publika ostaja ista, kot je bila z njim že na samem začetku. Rasno mešani Uptown obstaja še vedno samo v njegovi glavi.
Imeti samo črno publiko pomeni v glasbenem show bussinesu biti tretjerazreden. “Najboljši sin Minesotte” postane zbegan, zato pride čas za visok obisk iz nebes, po katerem spozna, da lahko sodeluje tudi z drugimi. Posname najbolj rockersko (belsko) ploščo Purple Rain (’84) – naslovna pesem je prva, ki jo podpiše skupaj z Revolution – z besedili, ki se v nasprotju s prejšnjimi ne ukvarjajo s seksom, ter zamenja bikini za spodobnejše hlače. Za predstavitev njegove dotedaj najbolj kitarsko obarvane plošče si oblikuje tudi falično kitaro, ki jo poimenuje Cloud guitar (kitara-oblak). Ker je sanjskemu svetu Uptowna najbližji film, ploščo podpre s filmsko emocionalno avtobiografijo, v kateri nastopi s svojimi privrženci. Film je zgodba o mladem, genialnem, nerazumljenem, nevrotičnem rockovskem glasbeniku, ki na koncu osvoji srca in priznanje vseh. V filmu, ki nosi katarzičen naslov Vijolični dež (vijolična, barva sončnega vzhoda, predstavlja nov začetek; dež pa je element očiščenja), pokaže, kako rasno mešana publika iz Minneapollisa evforično sprejema njegovo glasbo. Šele ko se prepoznajo v filmu, belci ugotovijo, da so fani njegovega pankovsko divjega polsvilenega satenskega glamurja. Uptown ni bil še nikoli videti tako dobro, zato se po orjaškem svetovnem uspehu plošče in filma začnejo v Minneapollis priseljevati črnske rockovske zasedbe, navdušene nad filmsko podobo nočnega klubskega življenja. Nobena ne ostane dolgo, ker je v Mineapollisu še vedno samo za odstotek temnejših meščanov, Uptown pa Prinčeva virtualna realnost. Popolni uspeh Princea še bolj osami, obenem pa je vsaka njegova naslednja plošča radikalno drugačna od prejšnjih.
Svet mu naenkrat postane premajhen, zato posname ploščo Around the World in a Day (’85), kjer si – namesto da bi ostal v varnih rockerskih vodah – raje privošči psihedeličen pop izlet, na katerem se poigra tudi s folk glasbo. Že v mladosti, v svojem prvem intervjuju za šolsko glasilo, je Prince potarnal nad slabimi možnostmi snemanja in izdajanja glasbe v Mineapollisu, zato sedaj – odrasel in poln denarja – postavi Paisley Park, ki obsega tri glasbene snemalne studie, koncertno dvorano in filmski studio. Ta postane njegovo oporišče.
Črni umetniki od časov Josephine Baker do Grace Jones že po tradiciji romajo v Francijo, da bi si tam ublažili rasne frustracije, prinešene iz Amerike, obenem pa jim je Francija ob vrnitvi domov vedno dvignila ceno. Tako tudi Prince svoj drugi filmski projekt Under the Cherry Moon posname v Franciji. Tokrat poleg glavne vloge, glasbe in scenarija prevzame tudi režisersko delo. Filmska zgodba pripoveduje o dveh bratih žigolih, ki po mediteranu preganjata bogate turistke, dokler eden od njiju ne doživi nesrečne ljubezni. Čeprav je film posnet v barvah, kinematografe ugleda kot črnobel. Spremljevalni album Parade je še bolj eksperimentalen kot prejšnji, saj vsebuje v funk zavite godalne klasične in pihalne jazzovske aranžmaje. Parade je tudi zadnji album, narejen z zasedbo Revolution.
Dvojni album Sign ‘O’ the Times (’87), ki sledi, velja med poznavalci za njegov najboljši izdelek. Na njem Prince glasbeno rekapitulira vse dotedanje delo in ga dopolni z gospelom ter zrelejšimi besedili. Na plošči lahko v podlagi pesmi Its Gonna Be A Beautiful Night slišimo motiv, ki ga prepeva straža pred gradom hudobne Zahodne vešče v filmu Čarovnik iz Oza. Njegovo navdušenje nad tem filmom ne preseneča, saj je njegova podobnost z majhnim možem izza zavese očitna, Uptown pa je Oz.
Zaradi očitkov dela kritikov, da je izgubil ostrino, posname Black Album (’88). Glasbeno in tekstualno mračen, negativističen album, ki predstavi Prinčev gangsta funk, je namenjen izdaji brez promocije. Zaradi vnovičnega obiska angelcev, ki Princea navdahnejo s pozitivno energijo, ga čez noč zamenja s ploščo Lovesexy (’88). Usoda črnega albuma se kljub temu zapiše med zvezde. Posnetki pridejo v roke glasbenih piratov, ki album izdajo v vsaj devetih različnih verzijah. Ocenjujejo, da so prodali okrog 5 milijonov takšnih primerkov. Neka nemška skupina posname celo cover celotne plošče. Black Album postane najbolj slaven bootleg vseh časov.
Njegova uradna zamenjava Lovesexy postane zaradi obiska sile božje najbolj duhovno orientirana plošča, na kateri Prince predstavi občutek enosti z bogom, duševno in fizično harmonijo, ki jo poimenuje s skovanko Lovesexy. V besedilih reši tudi problem razmerja ljubezen/seks, ki je bil prisoten na vseh prejšnjih ploščah. Naslovnica ponazarja njegovo ponovno rojstvo, zato plošče – zaradi golote – v nekaterih trgovinah nočejo prodajati. Na CD formatu je vsa plošča posneta kot ena pesem, ker Prince hoče, da se jo doživi celostno, kot duhovno izkušnjo.
Mladostni oboževalec Batmana posname leta 1989 glasbo za film, na kateri uglasbi borbo med dobrim in zlim. Vešče rutinsko narejena plošča poleti zaradi uspeha filma na Batmanovih krilih. Batman postane njegova najbolj komercialno uspešna plošča po Purple Rain.
Posname nadaljevanje filma Purple Rain Graffiti Bridge z istoimenskim dvojnim albumom za glasbeno podlago. Tudi tokrat je scenarist, režiser, nosilec glavne vloge in skladatelj. Pri filmu in plošči mu pomagajo njegovi protežiranci The Time, George Clinton, Mavis Staples in Candy Dulfer. Film prikazuje rivalstvo med dvema glasbenikoma, ki tekmujeta pri pisanju pesmi, da bi osvojila srce fatalnega dekleta. Če se nekateri fani pri kritiziranju Under the Cherry Moon še obotavljajo, potem so si v oceni Graffiti Bridge enotni: film žali inteligenco gledalca.
Premiera v domačem mestu je sinhronizirana z odprtjem Glam Slama, ki je kopija fiktivnega kluba iz filma Purple Rain. Glam Slam predstavlja svetišče za fane, nostalgično materializacijo filmskih sanj in zakoličenje Uptowna v realnem prostoru. Klubi Glam Slam postanejo s svojim načinom zabave pravi Disneylandi nočnega življenja; postavijo jih tudi v Yokohami, Los Angelesu in Miamiju.
Na naslednji plošči, Diamonds and Pearls (’91), se Prince vrne nazaj k črnemu zvoku. K jazzy in gospel vzdušju pripomore tudi Rosie Gaines, črna primadona mogočnega stasa in temu primernega glasu. Besedila se po mnogih sušnih letih spet ukvarjajo z vročimi in vlažnimi temami, novo pa je tudi sporočilo Live 4 Love kot osnova pozitivnega mišljenja. Na plošči ga spremlja zasedba New Power Generation, najbolj raznovrsten in talentiran bend, kar je kdaj koli igral pod njegovo taktirko. Izraz New Power Generation (v nadaljevanju NPG) pa predstavlja tudi ime za njegove fane z vsega sveta – prebivalce globalnega Uptowna, katerim nameni verigo istoimenskih trgovin z izdelki zanje.
V nasprotju z glasbeniki, ki so uspevali pri svojem poslu dalj časa, ni Prince nikoli – z redkimi izjemami – dlje časa zadržal sodelavcev. Njegov odnos do ljudi je aroganten in muhast, od drugih pa zahteva slepo pokorščino. Ker že od mladosti čuti, da mu je prepovedano govoriti in se sme izražati samo z glasbo, v komunikaciji s svetom uporablja enozložnice. Čeprav vsi glasbeniki trdijo, da se na koncertih ne da mešati zvoka z odra, je samovolja in želja po obvladovanju pri Princeu močnejša. Mešalno mizo postavi na oder, zvok, ki ga ustvari, pa je vseeno odličen.
O(+> (’92), kriptičen naslov naslednje plošče, najprej povzroči zmedo pri njenem poimenovanju, kasneje pa se v javnosti zanjo ustali ime Androgyny. Po zvoku je bolj agresivna in robata od prejšnje, vsebuje pa tudi veliko ritmične govorice. Osnova plošče je zgodba o arabski princesi, ki ji ubijejo očeta, Prince pa ji pomaga najti tri magične zlate verižice in kaznovati morilce. Plesalka Mayte Garcia, izvedenka v arabskih plesih in nova okrepitev New Power Generation, odigra vlogo princese v videu in na koncertih.
Po tretjem poglobljenem srečanju z Bogom, Prince ubije v sebi večino svojih alter egov, njegova osebnost pa preraste okvire kakršnega koli izgovorljivega imena. Prince umre na svoj rojstni dan, sedmega junija tisočdevetstotriindevetdeset.
DOBA SIMBOLA
“Simbol je najboljša možna predstavitev nečesa, kar nam ne bo nikoli povsem znano,” je pred leti zapisal Carl Gustav Jung. Simbolična smrt Princea porodi O(+>, ki pritegne pozornost. Računalniškim tipkovnicam v Paisley Parku dodajo tipko s simbolom, Warner pa razpošlje časopisom in revijam nove fonte za pravilno zapisovanje tega imena. Na internetu se udomači standard zapisovanja O(+>. Ko se pojavi publicitete željni umetnik iz Kanade, ki se – ker meni, da je ime predobro za odmet – poimenuje Prince, ga Warnerjevi odvetniki ekspresno obdelajo.
Kmalu zatem Warner lansira zbirko Prinčevih hitov na treh ploščah 2x The Hits in B-Sides (’93), ki poleg uspešnic predstavi tudi pet neizdanih pesmi. Ta zbirka, kakršne ne bi Prince za življenja nikoli izdal, saj je imel “na lagerju” vedno preveč novih pesmi, in naslednja plošča Come (’94) z napisom Prince 1958-1993, prepričajo fane, da je Prince resnično mrtev. Leta 1994 spravi O(+> na svetlo O(+> Interactive CD-ROM, prek katerega lahko vsakdo stopi v njegov svet.
Že v osemdesetih takratnega Princea na sodišče spravijo trije tipi: Cavallo, Ruffallo in Fargnoli. Ne, to ni kakšen mafijski klan, špagetna trojka so njegovi odslovljeni managerji. Princeu so očitali, da jih je v osemdesetih s preveliko produkcijo plošč spravil ob del zaslužka, ker ni upošteval njihovih priporočil. Kasneje kot O(+> pa hoče izdajati po štiri plošče letno, čeprav je v glasbenem poslu za maksimalno prodajo, ki jo želijo založbe, najugodneje, da umetnik izda ploščo na dve do tri leta. Po pogodbi izgubi lastninske pravice nad pesmimi, ki jih prodaja Warner. O(+> bi želel biti z novim materialom neodvisen, Warnerju pa bi v objavo dajal še neizdane pesmi Princea. Verjame, da je glasba duhovna energija in ne lastnina, zato mora biti njen lastnik avtor. Meni, da se ga pogodba, ki jo je Prince podpisal z Warnerjem, ne tiče. Ko pa uvidi, da je pravno še vedno vezan, se odloči, da bo na turneji do izteka pogodbe. Ta bo trajala štiri leta, za njen zaključek leta 1998 pa že rezervira Madison Square Garden. Na njej igra samo nove pesmi, ki jih noče izdati pri Warnerju. Koncerti so že od nekdaj tisto, zaradi česar se je sploh začel ukvarjati z glasbo. Njegovi nastopi so nekaj posebnega: vrata dvoran da odpreti že zgodaj, tako da ga lahko publika spremlja tudi med enourno tonsko vajo, ki ji sledi neumoren, poltretjo uro dolg koncert. Zadeva se ponavadi zaključi v poznih jutranjih urah z nastopom v kakšnem klubu.
Ker sodišča v sporih z založbo ne razsojajo v dobro umetnikov, če so s podpisom pogodbe obogateli, se odloči za medijsko vojno proti Warnerju. Iz Paisley Parka začnejo širiti letake, ki pozivajo ljudi, naj pišejo Warnerju, da osvobodi njihovega junaka, O(+> pa po novem manično daje intervjuje časopisom, za katere misli, da so mu naklonjeni in se – tudi po novem – udeležuje pomembnejših manifestacij. Njegovi intervjuji so svojevrstni, saj potekajo brez sredstev za zapisovanje ali snemanje. Trajajo dvajset minut, prepovedani besedi sta “intervju” in “Prince”. Novinarjem v zameno za medijsko podporo obljublja hiše. Na UK Brit Awards, kjer prejme nagrado za najboljšega tujega moškega umetnika, se pojavi z napisom “SLAVE” na bradi in z minimalističnim govorom izzove salvo smeha. Dave Rowntree iz benda Blur si napiše na brado “DAVE” in se naslednji dan namesto njega pojavi na naslovnih straneh časopisov. Zadnja pogodba z Warnerjem naj bi bila težka kar 100 milijonov dolarjev. Tako postane O(+> najbogatejši suženj v zgodovini človeštva.
Postavi se na čelo borbe proti založbam: glasbenike poziva, naj se v pogodbah ne odrečejo lastništvu svoje glasbe in si izborijo umetniške pravice. Meni, da bi morala biti glasba dostopna kot zrak, in napoveduje, da bo razvoj interneta omogočil prost pretok glasbe, ki bo sprožil zlom glasbene industrije.
Po dolgotrajnih pogajanjih z Warnerjem doseže sprejemljiv kompromis in prekine svojo maratonsko turnejo. Warnerju dovoli izdati Princeov fantomski Black Album (’94) in tri nove plošče. Na prvi v seriji – Gold (’95) – predstavi življenje in ljubezen v vseh oblikah, vključno s sovraštvom in ljubosumjem. Gold je prva plošča pod novim imenom, vsebuje zelo čist zvok in zaključuje serijo plošč od leta 1982 naprej, na katerih se je Prince na ovitkih poslavljal s stavkom “I Wish U see The Dawn”, (dawn = zora; o. p.). Sporočilo Gold se glasi: “Welcome to the Dawn.” Singel The most beautiful girl in the world postane s čisto pop strukturo velika uspešnica.
Za film Spika Leeja z naslovom Girl 6 naredi istoimenski soundtrack, na katerem uporabi v glavnem stare pesmi, naslovno temo pa napišejo NPG.
Februarja 1996 se O(+> poroči s članico NPG, ekshibicionistično Mayte Garcia, ki je na turnejah skrbela za erekcijo moškega dela publike. Z ekvilibristko z mečem na glavi in tremi kovanci v popku se O(+> tako ujame, da “čuti do nje kot do svoje sestre”. Prepričan je, da sta bila v prejšnjem življenju oba ena in ista oseba. Poroka poteka – da bi imeli angeli dovolj prostora – v prazni cerkvi, par pa zaživi skupno življenje v Minneapolisu, kjer “hlad odganja slabe ljudi iz mesta”. Za poročni dar ji napiše simfonijo z naslovom Kamasutra. Zaplodi ji prestolonaslednika. Za seboj pusti vojsko deklet, v katere je prodrl, in “vdovo” pokojnega Princea Susannah Melvoine, sestro kitaristke Wendy iz Revolution. Tudi za njegovega izvenzakonskega otroka se O(+> ne zmeni.
Chaos And Disorder (’96) – zadnji dolg Warnerju – nosi na ovitku sporočilo, da je bil material prvotno namenjen osebni uporabi. Najbolj kitarska plošča po Purple Rain se ne obdrži dolgo na lestvicah, ker O(+> že po štirih mesecih lansira svojo prvo “svobodno” trojno ploščo Emancipation (’96). 19. november – dan, na katerega Emancipation ugleda luč sveta – proglasi za dan emancipacije in ga začini s koncertnim slavjem v Paisley Parku. Dogajanje se neposredno prenaša tudi po internetu. Album založi njegova založba NPG Records, za enkratno distribucijo plošče pa podpiše pogodbo z EMI.
Trgovine z NPG artikli začne preseljevati v kibernetični prostor na internetu, kjer si postavi tudi homepage, prek katerega komunicira s publiko: zanima ga, koliko so pripravljeni plačati za njegovo glasbo in v kakšni količini naj jo izdaja; sprašuje, kateri projekti so smiselni, in zbira denar za dobrodelne namene. Od tehno-frika !!!!!, proizvajalca glasbenih strojev prihodnosti, kupi stol s senzorji, ki pretvarjajo elektromagnetna valovanja v zvok. Stol namerava uporabiti na svoji bližajoči se turneji. Don‘t miss the show!
IDOLMAKER
Pod psevdonimom Jamie Starr začne po vzoru enega svojih najljubših filmov Idolmaker (Taylor Hackford, 1980) izdelovati glasbene atrakcije. Najprej vzame pod drobnogled lokalni R&B band, imenovan Flyte Time, ga na novo obleče, odpusti pevko in na njeno mesto postavi bobnarja. Čeprav jih hoče najprej poimenovati The Hookers (Kurbirji), se premisli in jih imenuje The Time. Napiše jim večino pesmi in producira plošče. Skladba Cool v izvedbi The Time postane njegov dotedaj največji hit, šestčlanska zasedba z gangsterskim imidžem pa prava funk atrakcija. Če polizani funksterji predstavljo enega njegovih moških alter egov, potem skupina Vanity 6 poskrbi za ženski del. Šefica ženskega trojca Vanity je pred začetkom glasbene kariere reklamni model za polirno pasto za beljenje zob. Vanity 6 so videti kot porno zvezde: nastopajo v spodnjem perilu in prepevajo pesmi o vibratorjih in seksu. Po prepiru z Vanity na avdiciji med 700 mladenkami izbere novo zvezdo in jo s preostankom tria reformira v Apollonia 6. Podobno naredi iz jazz tolkalke Sheile Escovedo vročo pop atrakcijo. Podobno ustvari še Sheeno Easton, The Family, MadHouse, Carmen Electra… Skupine igrajo pred njegovimi nastopi in ustvarjajo vtis, da gre za pravo glasbeno gibanje.
ZAPUŠČNA
Prince slovi po tem da ima vedno na zalogi vsaj 500 dokončanih pesmi, zato nikoli ne izda plošče z živimi posnetki. Po količini bootlegov se lahko primerja z Beatlesi. Med fani krožijo njegovi nedokončani in neizdani posnetki, ki datirajo od prvih snemanj v Moonovem studiju do njegove smrti. Marsikateri poznavalec je mnenja, da ravno ti posnetki predstavljajo njegova najboljša dela.
Več kot 180 pesmi napiše posebej za druge glasbenike: Paulo Abdul, The Bangles (Manic Monday), Milesa Davisa (Amandla), Raya Charlesa, Joea Cockerja, Martiko, Kennyja Rogersa, Georgea Clintona in mnoge druge. Znane so tudi priredbe njegovih pesmi v izvedbi Tine Turner, Cindy Lauper, Living Colour, Simple Minds, Soul Asylum TLC… Pesem Nothing Compares 2 U, ki jo napiše za “svojo” skupino The Family, postane superuspešnica šele v izvedbi obritoglave Sinead O’ Connor, ki pa je po obisku pri Princeu noče več prepevati. V istem letu jo drugi priredijo vsaj še devetkrat. Samplala pa ga je vsa raperska srenja od Public Enemy, Digital Underground, MC Solaarja do Arrested Development (Tennessee),pa tudi Consolidated, Grace Jones, Boy George in drugi.
O(+>: EMANCIPATION
V sušnih časih, ko novopečene zvezde glasbene estrade izgubijo sijaj že po nekaj ploščah, se je umetniška kreativnost O(+> šele dobro “snela s ketne”. Devetdeseta bodo precej naporna za njegove častilce, saj si je za začetek dal duška s kar triurnim izdelkom. Od treh tlačenk, dolgih po uro, dobite zaradi praznika emancipacije (19. november) eno v dar.
Pri poslušanju se postavlja vprašanje, kako sploh poslušati tako dolgo zadevo. Vse naenkrat? Vsako ploščo kot celoto? Oboje! Prva plošča je nekaj srednjega, druga mirnejša, tretja pa najbolj dinamična in eksperimentalna. Zaradi nekaj zaporednih preveč uspavanih pesmih pri naenkratnem konzumiranju na drugem disku tek nekoliko zastane, vendar se v nadaljevanju redosled pesmi razvije, tako da je zbranost poslušanja na koncu primerljiva z začetno. O(+> je zaljubljen in končno svoboden, to se močno pozna na njegovi glasbi in zvoku, ki je blažen ter na trenutke osladen. Po stilu petja je bližje zgodnjim prinčevskim ploščam, iz katerih je vel optimističen in veder, skoraj naiven duh. Pri prvem poslušanju gre v ušesa večina od 36 pesmi, z večkratnim poslušanjem pa čar ne izgine. Glasbeno je ta komplet omaž celotni tradiciji črne glasbe, saj na plošči najdemo tako gospel kot afro-kubanski son, jazz, funk ali hip-hop. O(+> se tokrat začuda ne izogne priredbam, ki jih je kar nekaj. Najbolj v ušesa bijoča je One of us, s katero si je Joan Osborne prislužila grammyja. Njegova izvedba pošlje Joan nazaj v šolske klopi, refren “What if God was one of us…” pa je odpet tako histerično, kakor da hoče poslušalce prepričati v to, da je prav on tisti, po katerem sprašuje refren.
Pri projektu je sodelovala vsa družina. Mayte poje back vokale, v času snemanja nerojeni otrok pa mu je posodil srčni utrip za ritem pesmi Sex in the Summer. Pesem Joint 2 joint ima stepovski solo, vokal Kate Bush pa učinkovito ustvari ozadje pri My computer. Scrappy D, MC, odgovoren za ritmični govor, je izbran gobcač, tako da je Da, da, da pravi G-funk a la New Funk. Skrb za trobila in pihala je tudi tokrat prepuščena Ericu Leedsu, ki z malim vijoličnim sodeluje že od plošče Parade iz leta 1986 dalje. Tematsko se pesmi ukvarjajo z zvezdnikovim (aktualnim) položajem. Velik del jih je posvečen ljubezni, svobodi in delanju otrok, manjši del pa njegovim “vzporednim dejavnostim”: računalnikom, internetu, endorfinom… Ravno tako O(+> ne pozabi s polnimi usti povedati, da je Captain Crunch (najljubša žitarica) najokusnejši. Kjub množini materiala so mi zdramili prst, ki pritiska gumb za naprej, samo trije, štirje komadi. Emancipation je izdelek, ki kaže na to, da je O(+> šele začel, in to na mestu, kjer so drugi že odnehali.
