Pred gostovanjem The Fall na Sajeti v petek, 15. julija 2016, objavljamo članek o Marku E. Smithu in The Fall iz tiskane Muske št. 3-4, leta 2004.
Kaj bi mi brez The Fall? Skupine, ki se z vztrajnostjo, nebrzdano ustvarjalnostjo, doslednostjo in s prezirom do zvezdniškega postavljanja upira kalupom popularne glasbe. The Fall so to, kar so, samo zato, ker jih vodi trda roka idejnega, nespornega vodje in edinega stalnega člana zasedbe, Marka E. Smitha.
www.facebook.com/thefallmusic
Kar je neizbežno za Marka E. Smitha, je naporna izkušnja za vse okoli njega. Težko sklepa kompromise. Njegove, mnogokrat skrajne odločitve, so odvisne tudi od trenutnega razpoloženja ali psihofizičnega stanja – že najmanjša malenkost, majhna neskladnost med člani zasedbe običajno pripelje do hitrega slovesa. Že številke povedo dovolj o njegovem karakterju: skozi The Fall se je (od 1977 do 2004, op.) sprehodilo več kot 40 glasbenikov, ki so sestavljali 10 tako različnih zasedb, da bi vsakič zlahka zamenjali ime. Seveda, če jih ne bi na kratko držal Mark E. Smith, jim vcepil lastno vizijo, ali kot se zna pohvaliti sam, jim preprosto opral možgane. Igrajo pod njegovo taktirko – ali pač ne morejo biti člani skupine.
The Fall nastanejo ob pravem času, če ne celo pred njim. Namreč, že pred punkovsko detonacijo, ki je junija leta 1977 dosegla tudi Manchester, z znamenitim koncertom Sex Pistols v tamkajšnji dvorani Lesser Free Trade Hall. Pred tem so bili rockovski koncerti rezervirani le za tehnično verzirane, samopoveličane in glamurozne zvezde, ki jih je mularija z ulice gledala kvečjemu s strahospoštovanjem. Ob drugem gostovanju Sex Pistols čez dober mesec jih ogrevajo Buzzcocks, ki obvladajo le nekaj akordov na kitari in osnovni, a dovolj energičen tričetrtinski ritem na bobnih. Hej, če to lahko počnejo Buzzcocks, lahko tudi mi, so si rekli ne le The Fall, ampak vsa nadobudna mladež, ki je tisti večer stala pod odrom. Kmalu so sami nastopali v malih manchesterskih klubih.
Mark E. Smith je bil že od malih nog neprilagojen. Trda starševska vzgoja je nanj vplivala kvečjemu negativno. Oče je želel, da tako kot on postane vodovodar, mladi Mark pa je raje bral, in to avtorje, ki mu tudi v šoli niso dosti pomagali. HP Lovecraft, Philip K. Dick in Albert Camus – po zgodbi slednjega The Fall dobijo tudi ime – so še vedno nekje na dosegu roke. Za študij doma ni bilo ne denarja, ne pravega razumevanja, tako se Mark pri osemnajstih letih zaposli v pristanišču, kjer spozna pravo delavsko življenje. Čeprav je tu le kratek čas, ga ta izkušnja pomembno zaznamuje, usmeri ga v prepričanje, da karkoli bo že počel, bo vedno pripadal delavstvu. Težko pa čemerkoli drugemu.
Kajti kmalu po prvih nastopih The Fall in istočasnem povečanem zanimanju za novi val in punk v Angliji so Mark E. Smith in druščina dobili ponudbe organizacij Rock Against Racism in Rock Against Fascism za nastope na levičarskih festivalih. The Fall, vedno pripravljeni vskočiti za pravo stvar, so kmalu spoznali, da bo treba biti previden. Namreč, na enem od teh nastopov so jim v roke potisnili transparente, s katerimi naj bi mahali na odru. The Fall sicer lahko simpatizirajo, ne bodo pa v službi nobenega političnega prepričanja, nobenega glasbenega gibanja, kaj šele trenda ali mode. The Fall so samo The Fall.
Kot je razvidno že iz glasbe same, še bolj pa iz nergavega bevskanja samega Marka E. Smitha, se mu med besedili večkrat utrne vzklik: “We are The Fall!” Ta postane parola, trditev brez možnosti ugovora, in končno zaščitni znak. Je neizpodbitno prepričanje in odgovor vsem, ki bi vsaj enkrat želeli spevno melodijo. Ne, tega od The Fall ne boste dočakali. “Nikoli ne bomo imeli uspešnice,” je Mark zatrdil že ob prvih kritiških priznanjih. The Fall ne delujejo zato, da bi zadovoljili množice, so neprilagodljivi, zato pa vedno lahko računajo na tisto manjšino, ki zna ceniti njihovo doslednost. Čeprav jo je znal mnogokrat upravičiti le Mark E. Smith.
Javna podoba Marka E. Smitha je podoba pikrega in večno nezadovoljnega možakarja, ki v kotu krčme brunda sebi v brk, kako je svet krivičen in kako ima le on pravo rešitev za vse. A ga je mogoče ujeti v dobrem razpoloženju in takrat je pripravljen na morda presenetljiva sodelovanja. Edinič, ko je nastopil v razvpiti televizijski oddaji Top Of The Pops, je bilo z Inspiral Carpets. Za pesem I Want You je prispeval nekaj značilnih medklicev. Verjetno so se mu Inspiral Carpets prikupili zaradi retro klaviatur, resda britpopovsko ujetih v razpotegnjene melodije glavnega pevca, a vendarle. Kajti izvorni rockabilly, rock’n’roll in garažni rock šestdesetih let so tista osnova, iz katere se je Mark vedno znal napajati.
Po drugi strani so ekshibicije v The Fall na črni listi. Vsak egoistični posameznik, ki bi se povzpel čez strogo začrtane meje skupinske izkušnje, bi bil zatrt v kali, z vztrajanjem pri individualni masturbaciji pa obsojen na hiter odhod iz skupine. Pomembna je notranja dinamika skupine, zgrajena na trdni, izraziti basovski liniji, okoli katere se pletejo preprosti vzorci klaviatur in novovalovski rezi kitar. Ko se skupina ujame in skozi repeticijo najde enoten groove, se vmes požene Mark E. Smith z genialno sposobnostjo nezavednega toka metafor. V preziru do “normalne prezentacije” je šel tako daleč, da je znal ves nastop izpeljati obrnjen s hrbtom proti občinstvu.
Čeprav je na videz trd in neizprosen, mora biti v njem tudi nekaj pohlevne pripadnosti. Če je že kdo razen Smitha pomembno trasiral poti in stranpoti v The Fall, so bile to – ženske. Prva klaviaturistka Uni Barnes je z izpostavljeno feministično držo prinesla brezkompromisni angažma, ki se ga je navzel tudi Mark E. Smith. Potem je vstopila na mesto menedžerke in kasneje v privatno življenje Marka Smitha Kay Carroll. Postavila je stroga pravila obnašanja, določila vloge, tudi navzven poskrbela, da so The Fall postali ljubljenčki razvajenih otoških kritikov. In to navkljub aroganci, če ne kar pregovorni osornosti Marka E. Smitha v tistih redkih razgovorih, v katere so ga nekako prepričali. Če so ga povprašali, kaj pomenijo The Fall in kaj predstavljajo, kakšni so njihovi nameni, samo na kratko odvrne (z obveznimi psovkami), da je to pač novinarski posel, naj sami ugotovijo in ovrednotijo. Morda je bil že čas – ali pa je nekaj romance v skupino res prinesla kitaristka Brix, ki se je srečala s Smithom kot ljubiteljica po koncertu v Chicagu. Pesmi, ki jih je začel pisati Smith z Brix ali ob njej, so izgubile nekdanjo ostrino, zajedljivost, med besedila so začela pronicati melanholična občutja. Še glasba se je omehčala. Če bi te pesmi Smith zapel z nekaj več občutka za melodijo, uspeh ne bi izostal. Ampak potem to ne bi bil več on.
Ker s prodajo plošč ni bilo niti za preživetje, so bili The Fall stalno na turnejah. Snemanja plošč so za Marka le potrata časa, predvsem zgodnji albumi so zahtevali le en, morda dva snemalna dneva. Zvok na ploščah ni najpomembnejša kategorija, zadošča že, da se posnetki dobro slišijo na prenosnem kasetofonu. Tako ali tako Smith svoje plošče posluša le enkrat.
The Fall so se kot po pravilu ustalili v rednem letnem ciklusu snemanja plošč in nastopanja. Že tempo izdajanja albuma na leto je skregan z logiko glasbenega posla, kaj šele dejstvo, da je Smith redno “prehiteval” objave plošč. Namreč, v času od snemanja albuma do začetka turneje se mu je že nabralo toliko novih pesmi, da je na turneji raje predstavljal te, kakor da bi se vračal k pesmim z “novega” albuma. The Fall so postavili tudi rekord v gostovanjih pri najslavnejšem angleškem radijskem didžeju Johnu Peelu – na njegovo željo so zanj v studiu BBC snemali natanko 27-krat (vsaj do sklepa tega teksta). Peel nikoli ni skrival navdušenja. “So skupina, po kateri v naši hiši sodimo vse druge,” je utegnil reči.
Tudi Brix je s Smithom zdržala le nekaj let. Sploh je bilo leto 1989 leto ločitev, saj ni pustil za seboj le prve zakonske zveze (od treh), ampak se je odrekel zanesljivemu založniškemu varstvu Beggars Banquet. Ne zato, ker bi bil nezadovoljen s poslovanjem te založbe, temveč zaradi spremembe same. Presenetljivo je podpisal z veliko Fontano, ob glasnem negodovanju zvestih ljubiteljev, ki so kričali “razprodaja”. Smith le mrko odgovarja, da biti neodvisen ne pomeni, da moraš snemati za neodvisno založbo, ampak da so take odločitve skupine. Resnici na ljubo se je Smith ponujal mnogim od mlajših, majhnih nadobudnih založb, a povsem vzrojil, ko je dobil odgovor, naj jim pošlje posnetke. The Fall, z dobrih deset let neprestanega dokazovanja, naj mlečnozobim lastnikom založb pošiljajo demo posnetke! Smith je raje ustanovil lastno založniško hišo Cog Sinister, kot izpostavo za izdajanje koncertnih plošč in takih s težko dostopnimi posnetki, ki jih velika založba vseeno ne bi mogla prebaviti.
Kot so se The Fall izstrelili na krilih punk rocka v Angliji, se niso izognili plesni maniji s konca 1980 in začetka 1990 let. Prve plošče za Fontano so bile plesno poudarjene, kakor so bili tega sploh sposobni, ob precejšnji pomoči producentov Adriana Sherwooda in otoških tehno pionirjev Coldcut. The Fall so bili na dobri poti, da jih sprejme najširše poslušalstvo, če jim tega ne bi preprečil prav glavni protagonist z enako nergavim petjem. V vseh teh letih se ni prav nič poboljšal. Še vedno poje v le “severnjakom” razumljivem narečju, pači besede, sporočila skriva v metafore v obliki parol. In vsak verz na koncu preseka s poudarjenim zlogom, polnim negodovanja in sploh prezira.
Besedil ni nikdar tiskal na ovitke plošč, naj jih poslušalec dešifrira sam. Obenem jih stalno spreminja, kot se lahko med turnejo povsem spremenita struktura pesmi in aranžma. Na primer, ko so The Fall pripravili pesmi za baletno predstavo I Am Courious Orange Michaela Clarka (plesal je tudi pri nas na glasbo Laibacha), so se jih pred dejansko “uprizoritvijo” morali naučiti še enkrat. V nekaj mesecih turneje so se namreč povsem spremenile, in Clark, ki je vadil ples na originalne posnetke, bi imel z novimi izvedbami veliko težav.
Ko so The Fall na začetku devetdesetih let dosegli nekakšen komercialni vrhunec, tega trmasti Smith ni želel izkoristiti. Ponudbe za sodelovanje so deževale, predvsem tiste iz Londona je zavrnil že iz principa (Jagger, Bowie …). Kot zaprisežen lokalpatriot bi se lahko odzval vsaj povabilu Tonyja Wilsona, naj The Fall nastopijo na proslavi ob desetletnici kluba Hacienda kot eden ključnih akterjev t.i. manchestrske scene. Smith je gladko zavrnil, češ da Wilson na ta način poskuša le obuditi nekaj, kar ne obstaja več. Čez nekaj mesecev je Hacienda v resnici zaprla vrata (Marka E. Smitha pa vseeno vidimo v vrsti čakajočih pred Haciendo v filmu 24 urni žurerji).
Praktično vsak izvajalec se z leti upeha, vzame vsaj premor. Ustvarjalnega toka Marka E. Smitha ne zmoti nobena od neštetih neprilik, nobena nenadna menjava članstva. Med avstralsko turnejo je na hitro odpustil basista in kitarista, to ga ni oviralo, da ne bi nadaljeval. Ali leta 1997 v New Yorku, ko se je kar med nastopom stepel z drugimi člani skupine. Vsi razen klaviaturistke Julije Nagle so ga dokončno zapustili, a vseeno ni odpovedal čez nekaj dni napovedanega koncerta v Londonu. Spremljala ga je le Julia, vskočil je še plesalec Michael Clark s kitaro, čeprav ni natanko vedel, kaj naj z njo počne. In to so bili še vedno The Fall.
Še taki nasprotniki diktature v rockovskem bendu bodo Marku E. Smithu morali priznati sposobnost realizacije: nihče od glasbenikov, ki so se sprehodili skozi The Fall, ni ne prej, ne kasneje glasbeno dosegel odmevnejše kariere – a trudili so se mnogi. Brez Marka so bili izgubljeni v praznem … Zgodilo se je, da nov, potencialni član z The Fall sploh ni vadil, ampak je nekaj dni pred prvim nastopom dobil le kaseto s posnetki novih pesmi in spisek, kaj naj bi na turneji igrali. Šok je bil popoln, ker se je Smith le redko držal takega dogovora, a novopečeni član se je moral znajti v vsaki situaciji. Sicer…
Zaradi nepredvidljivih menjav članov se je spreminjala zvočna zasnova The Fall, a slogovno ostajajo isti. Mark E. Smith se pač ne spreminja, lahko pa nastane poudarek na posameznih glasbilih; nekaj časa so imeli v zasedbi dva bobnarja (na primer na prvem nastopu pri nas, daljnega leta 1982), po pravilu so v zasedbi klaviaturistke, samouke ali take s klasično šolsko izobrazbo, še najteže je Mark shajal s kitaristi in bobnarji, saj se ti najraje razkazujejo.
Čeprav je strogo načelen, je obenem odprt do sodobnosti – na opazke, da skreči, elektronski efekti, zanke in digitalni rezi nimajo kaj početi v njihovi godbi, odgovarja jedko kot vedno: The Fall niso ostali v letu 1977, in nikakor niso v nedogled ponavljajoča se kopija Sex Pistols.
Zdi se, da The Fall poganjajo konflikti. Eden teh je botroval nenavadno dolgemu premoru med najavo izida svežega albuma in dejanskim izidom. Album Country On The Click bi se moral pojaviti že pred letom dni, a je Mark, nezadovoljen s končnim miksom, odpustil odgovorne (molči o imenih, saj jim ne želi delati niti negativne promocije), vzel stvari v svoje roke in še enkrat ustvaril mojstrovino. Po vseh standardih The Fall. Le naslov plošče je spremenil v The Real New Fall LP, da ne bi prišlo do nesporazuma.
Relativno omejen glasbeni okvir, v katerem se gibljejo The Fall, je lahko tudi okvir, v katerega Mark E. Smith lovi zmedo sveta. Nič ne kaže, da bo v tem kdaj uspel. Vsakič mu uspe razgrniti široko paleto občutkov, kontroverznih mnenj in strogih stališč. Zato se tudi ni bati, da bi ga že po enem albumu ali koncertu pod ravnijo siceršnje sposobnosti odpisali. Treba je le malce počakati in The Fall se zagotovo vrnejo v polnem sijaju.
Tistega, ki bi se rad podrobneje spoznal z zapuščino The Fall, čaka podobno naporno zbiranje posnetkov kot v primeru Boba Dylana, Franka Zappe ali Grateful Dead. Kolekcija je skoraj nepregledna. Le v dveh letih, med 2002 in 2004, je izšlo osem kompilacij in koncertnih albumov, tri knjige in DVD … V teku so tudi ponatisi zgodnjih albumov v razširjeni obliki. Za popoln pregled svetujem obisk spletne strani The Fall online, ki streže tudi z besedili.
