Mudhoney

Pred koncertom Mudhoney v Kinu Šiška , kjer bodo nastopili v sredo, 3. avgusta 2016, skupaj z Dežurnimi krivci, vlečemo iz arhiva tiskane Muske portret skupine, ki je bil objavljen leta 1998 ob 10. obletnici delovanja tega seattelskega kvarteta, ter intervju z Markom Armom in Steveom Turnerjem iz leta 2004.

DARILO ZA DESETI ROJSTNI DAN

objavljeno v Muski št. 11, 1998, avtor: BIGor

Le redke glasbene skupine ostanejo na svoji poti v nespremenjeni postavi, tako nezamenljivi, da postane njihov gonilni motor. Ena takšnih redkih, zato izstopajočih, je zasedba Mudhoney iz Seattla, ki je januarja 1998 prestopila desetletnico delovanja in je septembra istega leta po treh letih zatišja poslala ušesom novi album Tomorrow Hit Today, peti po vrsti. Zanj je doslej potratila največ časa in tudi denarja. Ne gre samo za izreden studijski izdelek, ampak za produkt, s katerim je skupina, polna ustvarjalne in energične domišljije, zaokrožila desetletnico delovanja.

Leta 1989 so na album prvenec na predzadnje mesto odtisnili kratko, umirjeno in skoraj neopazno skladbo When Tomorrow Hits, ki je iz sekunde v sekundo rasla in se končala tik pred eksplozijo. Njeno potencialno eksplozijo so Mudhoney uprizorili šele devet let kasneje. Četudi so že v prvem letu delovanja, leta 1988, poslali iz domače garaže (še vedno) najodmevnejši hit Touch Me I’m Sick na singlu, ki ga je založba Sub Pop še istega leta kar dvakrat ponatisnila, so Mudhoney, ki so si nadeli ime po istoimenskem filmu iz šestdesetih kultnega režiserja Russa Meyerja, ostali bolj ob strani medijskega grunge trušča. Dobra štiri leta so ostali zvesti matični založbi Sub Pop, ki kot večina neodvisnih založb ni imela dovolj denarja za močno svetovno promocijo. Celo Mudhoney so ji z dobičkom od vsakega izdelka pomagali preživeti odliv skupin. Preskoke kolegov k velikim hišam so Mudhoney leta 1991 posredno pokomentirali z naslovom drugega albuma – Every Good Boy Deserves Fudge. Tako so še pred Nirvaninim preskokom k založbi Geffen, od katere je Sub Pop dobila visoko odkupnino, bistveno prispevali k ohranitvi te seattlske založbe na glasbenem prizorišču. Ne oziraje se na veliko zanimanje publike in medijev za seattlsko sceno, so Mudhoney ostali realistični in predvsem punkovsko uporniški, kot da bi se zavedali, da se vsaka evforija ohladi. Nikoli niso presegli lastnih, kaj šele finančnih zmogljivosti založnika, in se kontinuirano zatekali k nizkoproračunskim projektom s producentoma Jackom Endinom in Conradom Unom. Majhni, 8-kanalni studii so bistveno prispevali k ohranitvi surovega, neposrednega zvoka, v katerem še danes kraljujeta zvočna radodarnost in glasbena širina kvarteta. Ko pa je matična, takrat še 100% neodvisna založba vložila ogromno zelencev v visokoproračunski projekt zasedbe Afghan Whigs, ne da bi prej pokrila druge dolgove, so se pevec in kitarist Mark Arm, kitarist Steve Turner, bobnar Dan Peters in basist Matt Lukin enoglasno odločili za odhod s Sub Popa. Zatočišče so našli pri Warnerjevi podružnici Reprise.

Kaj pa preteklost?

Še danes nekateri trdijo, da Mudhoney niso znali izkoristiti trenutka na začetku devetdesetih, ko je v Seattlu eksplodiral grunge. Vendar: kje so danes Nirvana, Mother Love Bone in Soundgarden? Mudhoney so še vedno aktivni in živi, so v enaki postavi kot na samem začetku, ta nezamenljivost pa jih tudi dela tako prepričljive in odločne v kontinuiteti. Vendar nekje v ozadju stoji groteskna resnica, ki se je skupina sploh ne otepa: “Ko se bo kdo odločil končati delo v Mudhoney, ne bomo iskali zamenjave. Mudhoney ne bo več!” To silno resno izjavo je dal letos tik pred izidom Tomorrow Hit Today novinarju časopisa The Rocket basist Lukin, največji hudomušnež med štirimi hudomušneži.

Samo površen prelet dela vseh štirih glasbenikov, polnih entuziazma in odprtih ušes, pušča vtis, da nimamo opravka s štirimi homo sapiensi, ampak s homo telepatis musicalis. Pevec in kitarist Mark Arm in glavni kitarist Steve Turner sta kot rit in srajca. Skupaj sta od tistega dne, ko sta se srečala na koncertu hardkorovskih TSOL. V samem začetku osemdesetih sta bila skupaj v neznanih Spluii Numa in Mr. Epp (slednji so doživeli ponovno izdajo pri Turnerjevi založbi Super Electro). Potem sta leta 1984 ustanovila zloglasne Green River, pri katerih se niso kalili le bodoči člani Mother Love Bone in Pearl Jam, ampak tudi zagon glasbene seattlske akcije. Po dveh letih mukotrpnega združevanja punk rockovske drže, začinjene s hard rockom, je skupino zapustil punku večno predani Turner, ki pa je ostal v stiku z Markom v stranskem eksperimentalno hrupnem projektu Thrown-Ups. Na dan, ko so razpadli Green River, je Dan Peters v stranišču nekega seattlskega kluba naletel na razburjenega Arma, ki je ponavljal in hropel: Green River so pravkar razpadli!” In se potem še izbruhal. Sledil je telefonski klic prvemu basistu botrov grunga Melvins, Mattu Lukinu, in nastala je skupina Mudhoney.

Prvemu singlu Touch Me I’m Sick sta še istega leta sledila snemanje prvega mini albuma, enega pomembnejših nosilcev zvoka v zadnjih desetih letih, Superfuzz Bigmuff, ki ga je posnel Jack Endino, in prvi obisk evropskih odrov. Ujeli so še zadnje trenutke vznesene hardkorovsko-punkovske internacionale, tik preden jo je povozil vlak oportunistične funky-shitty transverzale. H glavnemu preboju Mudhoney na sam vrh seattlske znamke ni prispevala le brezkompromisna mešanica punkovske enostavnosti, prepojene s hardrockovskimi rifi, ki so zapeljevali s hudičevo psihedeličnostjo, ampak predvsem zelo cenjena polpreteklost članov. Za mednaroden sloves so poskrbeli Sonic Youth s ponudbo, da jih spremljajo na evropski turneji. Nastal je tudi split singel, na katerem so izmenično obdelali po eno skladbo: Mudhoney so izbrali Halloween, Sonic Youth pa kaj drugega kot Touch Me I’m Sick. K temu singlu moramo prišteti še številne druge, ki so v Ameriki izhajali pri Sub Popu, v Evropi pa pri nemški Glitterhouse. Vse je bilo nared za album prvenec, ki so ga posneli in tudi izdali leta 1989. Še pred njim so se pojavile številne bootleg piratske izdaje, med katerimi izstopa singel Grunge’r’es iz leta 1989 s koncertnimi posnetki komadov Hate The Police (priredbe teksaških punkerjev The Dicks), You Got It (Keep It Outta My Face) in In’n’Out Of Grace z evropske turneje v letu 1989; še danes se ne ve, ali je ploščo res založila jugoslovanska založba Jugoton. Do danes so različne bootleg izdaje presegle zgovorno številko 100! Kljub uspešnemu začetku se skupina ni predajala apetitom po uspehu in visokih nakladah, raje se je prepuščala zabavi ali pa ostrila glasbeni izraz, ki je vse do danes eden najrazpoznavnejših in še vedno svež kot tistega davnega leta 1988.

Bolj počasi!

Leto po drugem albumu so se Mudhoney odločili za snemanje tretjega, kot da bi hoteli zavreči vse tiste govorice o najbolj leni skupini iz Seattla. K odločitvi jih je prisilila pogodba z založbo Reprise, pri kateri so torej leta 1992 izdali tretji album Piece Of Cake. Med pričakovanjem se je veliko šušmarilo o hudih pritiskih založniškega direktorata na studijsko delo Mudhoney, a to se je po izidu dokončno izkazalo le za novo floskulo medijev. Podarili so iskren rockovski izdelek, z njim so se stalnim spremljevalcem še bolj zažrli pod kožo, če so le preživeli uvodni šok. Iz zvočnikov je udaril tehno v izvedbi Mudhoney, kajti skupina se je s producentom Conradom Unom odločila za poseben poskus. Vsak izmed članov je imel na razpolago 45 minut, da spiše, zaigra, posname in tudi producira kratek intermezzo. Uvodni Techno pripada Marku Armu; naslednji, hardkorovsko diletantski Snippet (snip it), s prstom kaže na Matta Lukina, kalečega se v Melvins; tretji, Wooden legged cowboy buck, je odsev Turnerjeve country podzavesti in četrti, The Fortez, je z mračnjaštvom izdal Dana Petersa. To je bilo še eno tistih snemanj, ki ga je skupina želela imeti čim hitreje za sabo. Odzivi niso bili le dobri, Piece Of Cake še danes velja za najbolje prodajani album Mudhoney, vendar kaj, ko se je skupina do danes popolnoma konsolidirala, da gre morda za najšibkejši album v njihovi karieri. Samo leto kasneje so udarili z genialnim mini albumom Five Dollar Bob’s Mock Cooter Stew, na katerem so še bolj združili bluesovske in countryjevske vplive s punkrockovsko ostrino ter ohranili vso razpoznavnost. Še en hitro narejen izdelek, saj na njem najdemo dve skladbi, posneti med snemanjem Piece Of Cake, in pet, ki so bile posnete v slabih 45 minutah.

https://www.youtube.com/watch?v=Jd0Zqloa3xM

Vsi štirje so sklenili, da se jim vendarle ne mudi z novim albumom. Nekoliko so umirili konje in se leta 1994 spustili v projekt, katerega posledice je čutiti še danes. Z Jimom Dalom Gilmorjem so pri Sub Popu izdali split izdajo po že znanem kopitu s Sonic Youth. Gilmore je izbral skladbo Blinding Sun s Piece Of Cake in jo predelal v countryjevski maniri, Mudhoney so predelali njegovo Tonight I Think I’m Gonna Go Downtown – ter celotno sodelovanje zapečatili s skupno obdelavo Buckskin Stallion Blues Townesa Van Zandta. S tem projektom so Mudhoney med prvimi v devetdesetih neposredno pokazali s prstom na zapostavljenost countryja nasproti bluesu pri omenjanju vpliva na punk rockovske viže.

V stranskih projektih so člani Mudhoney še bolj gojili notranjo kohezivnost in mir. Arm in Turner sta postala bolj dejavna v priseljeni avstralski skupini Bloodloss, na katero sta naletela med delom z Martinom Blandom v projektu Monkeywrench na začetku devetdesetih. Turner se je obenem še bolj ogrel za delo s šestdesetimi obarvanimi Fall-Outs ter v varstvu Sub Popa ustanovil založbo Super Electro. Bobnar Dan je občasno nastopal kot posebni gost na nekaterih ploščah, medtem ko se je Lukin ‘s pivcem za živce’ pripravljal na nove podvige matične skupine. Trenutek je nastopil leta 1995, ki so ga oznanili z istoimenskim komadom, več kot očitno navdihnjenim s skladbo 1969 The Stooges. K sodelovanju so povabili prijatelja Jacka Endina in izrazili željo, da naj bi album My Brother The Cow zvenel podobno kot Funhouse, drugi album Stooges. Ne ravno zadetek v črno je rodil še en razpoznaven izdelek Mudhoney, s katerim so se cinično posmehnili zatonu grunge evforije in se hudomušno sklicevali, da je to zadnji Mohikanec grunga.

Zdaj pa zares!

Po treh letih dela v stranskih projektih ali pa samo poležavanja so se Mudhoney konec leta 1997 le odločili, da gredo naprej, ne oziraje se na prevladujoče glasbene tokove. S prvič trdno izoblikovanim načrtom so zakorakali v enajsto leto dela. Sumničavega zastopnika pri Reprise so prepričali, da jim je priskrbel denar za zahtevno načrtovan album. K sodelovanju je bil prvič povabljen tako imenovani pravi producent, Jim Dickinson, v to je člane skupine prepričal predvsem njihov manager – peti, nevidni član Mudhoney Bob Whittaker, ki je imel dobre izkušnje z Dickinsonom med snemanjem zadnjega, lanskega albuma skupine Clawhammer. Hudomušneži se niso zresnili le zato, ker so prvič vzeli denar Reprise, ampak predvsem, ker Dickinsona niso osebno poznali. Porojevali so se jim strahovi in pomisleki, da ne bo znal ujeti njihove razpoznavne neposredne ostrine in da se ne bodo ujeli s tem legendarnim producentom, znanim klaviaturistom, ki ima za sabo delo z Diddleyjem, Rolling Stones, Bobom Dylanom, Replacements ter z založbo Stax. Vendar so se Mudhoney prvič v karieri odpravili na snemanje z grmado komadov, med katerimi so bile tudi priredbe Editions Of You Roxy Music, Ghost skupine Cheater Slicks, tradicionalne Talkin’ Randy Tate’s Spectre Blues in War In Peace Skipa Spencea, z namenom, da bodo na koncu za album izbrali najboljše. Prvi korak se je zgodil v začetku januarja v seattlskem studiu Litho, ki je v lasti Stona Gossarda iz Pearl Jam, februarja so se preselili v Memphis, da bi dokončali (na)snema(va)nja, kamor je bil po Dickinsonovem vztrajanju povabljen k sodelovanju stari maček Roland Janes, kitarist Jerryja Leeja Lewisa. Gospod Janes, ki je popolnoma prevzel Turnerja, mu je tudi odgriznil nekaj glavnih kitarskih delov. Z miksi in produkcijo ter zabavnimi zgodbami iz preteklosti o Boju Diddleyju, Bobu Dylanu in še kom je Dickinson popeljal Mudhoney v Los Angeles, kjer so v studiu Royal Tone vso zadevo zaokrožili. Za iztočnico gradnje zvoka za Tomorrow Hit Today je Dickinson vzel zgodnje posnetke, predvsem single, ter se tako naslonil na osnovno jedro Mudhoney. Novinarju The Rocket je zaupal: “Te zadeve gorijo bolj kot marsikateri njihov dosedanji album, ujel sem jih. Naredil sem tri ali štiri radikalno drugačne vrste skladb. Ne gre za enobarven album, to je gotovo.”

Masten in še vedno mudhoneyjevski album je pred nami. Na to nas je še pred izidom na spletni strani opozarjal njihov dolgoletni prijatelj in kolega Jack Endino, ki je popolnoma navdušen nad albumom. Uspelo jim je ohraniti neposrednost, ostrino z veliko zvočnega prostora, v katerem godba popolnoma svobodno diha in se giblje ter zopet psihedelično zapeljuje. V času, ko je rock and roll pod pritiskom, ali naj se preda novim tehnološkim pristopom ali naj asimilira žanrsko konfuznost devetdesetih, so Mudhoney pod taktirko Dickinsona na enem mestu združili vso dosedanjo samosvojo razpoznavnost in zanemarili trenutek. Tomorrow Hit Today je namreč izven časa! Od skoraj dvajsetih posnetih skladb so se odločili le za dvanajst ter jim dodali še Poisoned Water, posneto pred tremi leti v času nastanka My Brother The Cow, ki jo je podzavestno navdihnila Cobainova smrt. Tokratna inspiracija se skriva v deseti obletnici delovanja. Brez pretvarjana se je skupina prevetrila in razpoznavno izraznost izostrila do konca. Populistično mikavno obdelavo Roxy Music je nadomestila s priredbo Cheater Slicks, in se tako neposredno poklonila rockerskim vztrajnežem devetdesetih, pa naj to zveni še tako marginalno in nemoderno. Mudhoney se niso nikoli podzavestno identificirali z grunge evforijo, zato so tudi obstali. Desetletniki pa se predstavljajo kot zreli otroci rockovske dediščine brez fundamentalističnega občutja, a s trdno zavestjo ustvarjalne neprilagodljivosti vetrovom glasbene industrije. Pred skoraj desetimi leti so se hudomušno spraševali, kje je jutrišnji hit. Odgovora še nis(m)o dobili, saj nas je že Einstein podučil, da je vse relativno. Mudhoney so danes še vedno hudomušni, zato so si poklonili osebno in več kot samo super darilo za deseti rojstni dan!

ČE BOSTE DOVOLJ DOLGO VISELI NA SCENI, BOSTE POSTALI LEGENDE!

objavljeno v Muski št. 9-10, 2004

z Markom Armom in Steveom Turnerjem sta se pogovarjala Tina Lenasi in Jure Pirš

 

Skladiščnik, vrtnar, varuška in medicinski brat, ki je zamenjal tesarja, se v novih življenjskih vlogah očitno odlično znajdejo. Vsaj tako je bilo soditi po pogovoru z Markom Armom in Stevom Turnerjem, ki smo ga naredili maja 2004 pred njihovim koncertom v Londonu. Nastopili so na še vročem odru, kakršnega so jim prejšnji večer zapustili odlični Fantômas, in nestrpno smo čakali na to, kako se bodo odrezali seattelski veterani in zastavonoše nekoč razvpite in tako zelo “in”, sedaj pa pozabljene in pokopane grunge scene. In vsekakor je bilo vredno počakati ! Čeprav so si že zdavnaj postrigli čupe in pokrpali hlače ter vmes postali očetje, so Mudhoney na odru boljši kot kadarkoli. V razprodani dvorani Astoria so zavrteli čas nazaj za 10 let ter skupaj s Country Teasers in Holly Golightly navdušili prisotne.

Kako to, da imate letos v Evropi samo tri koncerte?

Mark Arm: Ne moremo biti veliko zdoma, ker je Dan varuška. Njegova žena je zaposlena in tako mora on med tednom paziti na otroka. Zato navadno igramo čez vikende.

Steve Turner: Guy je polno zaposlen kot medicinski brat, zato tudi on ne more hoditi veliko po koncertih. V bistvu imamo vsi službe in opravke …

Povezane z glasbo?

Mark Arm: Ne, sploh ne.

Po 15 letih torej še vedno igrate za konec tedna?

Mark Arm: No, ni “še vedno”. Včasih smo bili stalno po turnejah, potem pa smo malo ustavili vse skupaj in se ustalili z družinami.

Steve Turner: Dolgo časa smo živeli od glasbe, nato smo zmanjšali tempo.

In kaj torej počneta za preživetje?

Mark Arm: Jaz sem skladiščnik.

Steve Turner: Vrtnar.

Zafrkavata! Ampak saj ste prodali pol milijona plošč!

Mark Arm in Steve Turner: Ne, ne toliko.

Ali ni bila samo Piece of Cake prodana v nakladi več kot 200 tisoč izvodov?

Mark Arm: Mogoče po vsem svetu, do sedaj. Ob izidu je bila prodana v približno 150 tisoč izvodih.

Steve Turner: Od prodaje plošč se ne zasluži veliko denarja, razen če jih ne prodajaš v milijonih. Dobro smo zaslužili od turnej. Pa tudi filmsko glasbo smo delali nekaj časa.

Današnji koncert je razprodan, prišlo bo več kot 1500 ljudi. Kar dobro, kajne ?

Mark Arm: Ja, super. Ampak če bi igrali tukaj vsak mesec, gotovo ne bi bilo tako.

Steve Turner: To je največji koncert, kar smo jih imeli tukaj v dolgih letih. Igrali smo leta 1998 in nismo razprodali niti kluba Garage, ki sprejme približno 500 obiskovalcev. Lani (2003) smo igrali v Electric Ballroom pred približno tisoč ljudmi.

Pa vas moti, ko igrate v manjših klubih?

Mark Arm in Steve Turner: Ne.

Mark Arm: V bistvu smo imeli nekaj najboljših koncertov prav v majhnih klubih. V Seattlu je na primer klub z imenom The Sunset, kamor gre vsega skupaj 150 ljudi. Tam zares uživamo na odru!

V Sloveniji imamo majhne klube. Lahko bi prišli na kakšen koncert! In vaš prijatelj Chris Eckman živi v Sloveniji.

Mark Arm: Res? Včasih naletimo na Carlo iz The Walkabouts, ampak Chrisa pa zares že dolgo nisem videl.

Zato ker živi v Sloveniji.

Mark Arm: Ja, seveda. (smeh)

Sploh vesta, kje leži Slovenija?

Mark Arm: Ja, tam nekje. (smeh) Moj zemljevid vzhodne Evrope ni najboljši.

Niste nikoli igrali v vzhodni Evropi?

Mark Arm in Steve Turner: Ne, nikoli nismo bili povabljeni.

Mark Arm: Tudi v obdobju, ko smo veliko koncertirali, nismo imeli dolgih turnej. Najdaljša je trajala devet tednov, to je bila prav prva evropska turneja. Takrat smo imeli vsega skupaj dvanajst komadov. Igrati istih dvanajst komadov vsak večer devet tednov… Takrat smo se odločili, da ne bomo nikoli več hodili na tako dolge turneje. Običajno smo potem prišli sem za tri tedne.

Brali smo, da ste imeli pred kratkim nekaj koncertov z Melvinsi?

Mark Arm: Ja, tri koncerte. Tisti v mestu Olympia je bil poseben, ker je bil na isti dan kot njihov prvi pred dvajsetimi leti.

Še vedno uživate na odru tako, kot ste pred desetimi leti?

Mark Arm: Jaz osebno verjetno zdaj še bolj. Pred desetimi leti smo začeli vse skupaj jemati, kot da nam je dano. Veliko smo bili po turnejah in zelo pogosto smo igrali. Sedaj je drugače: pač igramo, gremo v Barcelono, potem v Fredrikstad, v London, kjer so ljudje, ki so prileteli iz Slovenije, da bi nas videli. To je super.

Kakšni pa so vaši pogoji, da pridete?

Steve Turner: Dve iz Spice Girls morata biti prisotni. (smeh)

Mark Arm: Prvi pogoj je to, da smo za določeni termin vsi prosti. In to pomeni vsi. Za ta konec tedna v Barceloni smo se dogovorili že zelo dolgo nazaj. Pokriti moramo stroške potovanja, nastanitve, hrane in podobno. Seveda Danu vedno koristi, če njegova žena ve, da bo tudi kaj zaslužil.

Steve Turner: Če prinese domov hrano na mizo, potem ima dovoljenje za konec tedna. Sicer ne! (smeh)

Mark Arm: Oba festivala, na katerih smo igrali, sta nam kar dobro plačala, zato smo lahko prišli igrat tudi sem.

Steve Turner: Tudi naporno je. Precej smo utrujeni, sploh ne spimo.

Mark Arm: Hotelov niti ne vidimo. Prvo noč smo spali tri, včeraj pa pet ur.

To je punkrockovsko življenje, ki ste ga izbrali! (smeh)

Mark Arm in Steve Turner: Ja, res. To smo izbrali.

Torej se nehajta pritoževati. (smeh)

Mark Arm: Saj se ne, sploh ne!

Steve Turner: Ampak vseeno bi bil raje na dvotedenski turneji s kakšnim dnevom odmora vmes, kot pa na tej trodnevni.

Kakšen pa je odziv publike. Enak kot prej?

Mark Arm: Zdi se mi, da kar v redu.

Steve Turner: Mislim, da bo danes, glede na mularijo z majicami Nirvane zunaj, kar dobro…

Omenil si Nirvano, ampak če nočeta govoriti o tem …

Steve Turner: Ne, ne, ni problema. Mislim, da je današnji koncert večji tudi zaradi desete obletnice Cobainove smrti. Vsak jebeni časopis je imel članek v zvezi s tem in verjetno bo tudi na račun tega danes prišlo nekaj radovednežev.

Mark Arm: Seveda nihče od nas ni govoril z novinarji ob obletnici …

Zdi se mi, da so se mediji kar spomnili na vas ob obletnici Cobainove smrti. Videl sem vas celo na naši nacionalni televiziji v nekem dokumentarcu, ko ste govorili o njem.

Steve Turner: Prekleto, to oddajo očitno ponavljajo ves čas.

Mark Arm: Te izjave sva dala, še preden sva se zavedala, da se bliža obletnica.

Steve Turner: Pred nekaj meseci sem opozoril Marka, da moramo biti bolj pazljivi, s kom delamo intervjuje in kakšne izjave dajemo. Ko sem izdal samostojno ploščo, sem kar naenkrat začel dobivati precej več prošenj za intervjuje kot običajno. Večina jih je bila malce hinavskih – govoriti so hoteli samo o Cobainu. Potem sem rekel svojemu agentu, da imam tega dovolj.

Kakšna glasbena scena se je odvijala v Seattlu pred grunge evforijo?

Steve Turner: Punk rock.

Mark Arm: The Walkabouts so precej igrali …

Steve Turner: Ko smo z Mudhoney začeli leta 1988, smo prišli s hardcorovske punkovske scene, ampak eden od bandov, s katerimi smo se radi identificirali, so bili The Walkabouts. Na začetku smo kar precej igrali skupaj z njimi. V bistvu smo bili samo glasnejša, hrupnejša različica hipijevskega rocka. Oni so bili bolj miroljubni hipiji. (smeh)

Kaj si mislita o Country Teasers?

Mark Arm: Obožujem Country Teasers.

Ali ste jih izbrali sami?

Mark Arm: Ja, za danes smo prosili za Country Teasers in Holly Golightly. Ampak pretekla dva dneva smo igrali na festivalih in nismo imeli nobene besede pri izbiri bandov. Ker vsekakor ne bi izbral The Pixies.

Ja, verjetno so The Pixies izbrali vas …

Mark Arm: Ne, mislim, da ne. Menim, da niti ne vedo, kdo smo mi.

Ali ste se z njimi sprli ali kaj podobnega?

Mark Arm: Ne, ne. Preprosto dvomim, da nas sploh poznajo.

Lahko kaj več povesta o The Pixies?

Steve Turner: Zelo dobro igrajo svoje komade.

In kaj mislita o njihovem povratku?

Mark Arm: Meni je vseeno, kaj počnejo.

Steve Turner: Kul je bilo videti koncert in kako so videti sedaj. Vedo, kaj počnejo.

Mark Arm: Ja, vedo, kaj počnejo.

Tukajle čutim malce ironije …

Mark Arm: Ne, nočem biti ironičen. Pač niso eden od mojih najljubših bandov. Njihova glasba je čisto v redu, ampak jaz jih ne poslušam.

Ali si upate piti s Country Teasers?

Steve Turner: Ne, tukaj pa so prepuščeni sebi.

Mark Arm: Mogoče naša ritem sekcija. Upam, da Dan ne bo tekmoval z njimi pred našim nastopom. (smeh)

V Ljubljani je pevec spil steklenico viskija, potem pa koncert končal na tleh pod odrom med publiko …

Mark Arm: Ja, poznam to. Videl sem, kako je to izvedel dvakrat v Seattlu.

Steve Turner: Ampak noro postane, ko začne to početi Holly. Ko ona spije steklenico viskija na odru, postane zares divja. (smeh)

The Country Teasers so bili definitivno najbolj pijan band, kar sem jih kdaj videl v živo na odru. Pa sem bil na nekaj koncertih Shana McGowana …

Steve Turner: Tudi jaz sem ga videl nekajkrat. Celo bolj kot Shane mi je ostal v spominu njegov utrgani igralec banja. Bil sem za odrom in gledal, kaj počne, na lastne oči, tako da vem, da je šlo za vodko. Tip je odprl novo steklenico in si natočil dva zvrhana pollitrska kozarca. Brez ledu ali vode, brez česarkoli. Potem si je to odnesel na oder in med koncertom mirno spil.

Mark Arm: Vsi so verjetno mislili, da pije vodo.

Steve Turner: In tip je bil čisto v redu. Ni se motil, sploh ga ni oviralo pri igranju. (smeh)

Verjetno bi ga motilo, če ne bi spil tistega litra. Kako pa kaj vaše tovrstne izkušnje?

Mark Arm: Odvisno, s katerega vidika misliš. (smeh)

Z vašega, seveda. Pozabi občinstvo! (smeh)

Steve Turner: Včasih, ko si pijan, si najpametnejši, najlepši človek na svetu.

Ja, poznamo ta občutek. In Holly Golightly?

Steve Turner: Je na eni od plošč White Stripes. Pripada krogu ljudi okoli Billyja Childisha.

Mark Arm: Plošče izdaja že celo vrsto let.

Ali ste jo tokrat prvič povabili, naj igra z vami?

Steve Turner: Enkrat prej se nam je že pridružila na odru. Na eni svojih prvih plošč je naredila priredbo našega komada.

Katera pa je najboljša predskupina, kar ste jo imeli do sedaj?

Steve Turner: Do sedaj smo imeli vedno srečo v Londonu. Videli smo Billyja Childisha and the Headcoats.

80 izdanih plošč?

Steve Turner: Že čez 100. Ampak malo je upočasnil tempo. Sedaj izda samo še eno ploščo na leto. Zares počasi! (smeh)

Mark Arm: Izgubil je žar! (smeh)

In kakšen bo današnji koncert? Boste igrali v glavnem novejše stvari ali bo mešano s starimi?

Mark Arm in Steve Turner: Mešano.

Mark Arm: Nočemo moriti ljudi z najnovejšimi komadi, hkrati pa ne mislimo dolgočasiti sebe s preigravanjem starih.

Steve Turner: Dobra mešanica bo. Menjavamo tudi vrstni red starih komadov, tako da ne igramo vedno istih zadev vsak večer. Najbolj razvpite navadno igramo. Tiste, ki so izšli na malih ploščah.

Ali mularija zunaj z majicami Nirvane pozna samo Touch Me I’m Sick ali …?

Steve Turner: Včeraj je bilo na Norveškem kar čudno, ker so ljudje poznali zadnjo ploščo. Tisti v prvih vrstah so celo peli skupaj z nami, to me je zares presenetilo. To se ne dogaja prav pogosto.

Mark Arm: Ja, res. Poleg tega je bil koncert v precej majhnem kraju, kakšno uro oddaljenem od Osla. Vse skupaj sploh ni bila neka velika stvar.

Ali ste v Barceloni igrali pred veliko ljudmi?

Mark Arm in Steve Turner: Ja, ker so bili The Pixies zvezde večera.

Steve Turner: In Wilco. Oni so bili super in o njih lahko povem samo dobre stvari. Ne vem, zakaj tega ne morem za Pixies. Saj ne, da jih ne bi maral …

In kaj ti je tako všeč pri Wilco?

Steve Turner: Zelo so mi všeč pesmi same, všeč mi je njihova odtrganost. Spominjajo me na The Flaming Lips. Čudni, utrgani, hrupni zvoki … In mislim, da pišejo zares dobra besedila.

Kaj poslušata zadnje čase?

Mark Arm: Hawkwind, Can. (smeh)

Torej starejše zadeve?

Mark Arm: Ja, pogosteje. Občasno tudi kaj novega. Pred kratkim sem šel na koncert The Pronus. Hrupen band iz Detroita, spominja na The Wolfies, The Gories. Kar v redu.

Steve Turner: Precej radoveden sem in komaj čakam na novo ploščo Jessie Sykes and The Sweat Hereafter. Ona je iz Seattla in ravno je tukaj končala enomesečno turnejo. Sicer pa zadnje čase ne poslušam veliko punk rocka. The Spits iz Seattla so najboljši punk band na svetu. Nihče ni boljši od The Spits!

Mark Arm: Všeč mi je večina stvari, ki izide pri založbi In the Red. Ampak to je očitno, ker je Larry naš prijatelj in nam pošilja plošče. (smeh)

Kako je kaj s slavno seattelsko grunge sceno? Ali sploh še obstaja?

Steve Turner: Ja, ljudje še vedno igrajo. Vsi stari bandi pa so prenehali, razen nas. Sicer pa je v Seattlu odlična scena, ampak vedno je bilo tako. Tudi pred grungeom je bilo tukaj vedno veliko dobrih bandov. Osebno niti nisem maral teh grunge bandov. Nirvana so bili super, všeč mi je, kar počnemo mi, potem pa se seznam konča. (smeh) Takrat sem poslušal tudi bolj pop skupine. Lahko bi rekel, da so Flop ena od mojih najljubših seattelskih skupin.

Mark Arm: Flop so bili super, ampak so žal flopnili. (smeh)

Steve Turner: Pa The Fall-Outs, čeprav sem tukaj pristranski, nekaj časa sem bil namreč njihov član. Mislim, da se je v Seattlu zadnje čase spet pojavilo nekaj dobrih bandov. A-Frames so super.

Mark Arm: Ja.

Steve Turner: In The Intelligence, to je frakcija A-Frames. Pa The Dipers, še ena frakcija A-Frames. Tudi oni so dobri. Vsakih nekaj let pridejo novi bandi. Vznemirljivo je bilo, ko so začeli The Murder City Devils. Oni so mi bili zares všeč.

Igrali so v Ljubljani, ampak name niso naredili kakšnega strašnega vtisa. Mogoče zato, ker so igrali z Zeke, ki so bili res super!

Steve Turner: Zeke so nori, res utrgani! To je skupina, ki se je je treba bati. Všeč mi je, kar počnejo. Neka čudna mešanica vsega, poleg tega mi je všeč vokal. (smeh)

Vreščanje, kričanje …

Steve Turner: Ja, ampak zelo uglašeno vreščanje. (smeh)

Sodelovali ste tudi z Nebulo …

Mark Arm: Zapel sem en komad. Samo na plošči.

Steve Turner: Všeč mi je tudi nekaj stvari skupine Queens of the Stone Age. Po svoje so pobrateni s seattelsko sceno.

Mark Arm: Josh Homme je živel nekaj časa v Seattlu, tudi John McBane je bil v zasedbi. Sploh mi je bila všeč njihova zgodnja “verzija”: Mike Johnson, John McBane, Matt Cameron na bobnih ter Josh Fireball.

Kaj pa počne Matt Lukin (originalni basist, ki so ga pred nekaj leti zamenjali)?

Mark Arm: On je pa tesar.

Torej tudi on ne počne nič v zvezi z glasbo?

Mark Arm in Steve Turner: Ne.

Steve Turner: Band je zapustil, ker preprosto ni hotel več igrati. Niti poslušal ni več glasbe, izgubil je vsakršno zanimanje za vse skupaj. Iztrošil se je.

Mark Arm: Njegovo srce ni bilo več pri stvari.

Potem je verjetno res bolje, da je odnehal.

Steve Turner: Seveda, nihče ne bi smel igrati, če si tega ne želi.

Mark Arm: To je zadnja stvar, ki bi jo potem počel. Ampak tudi v skladišču ne bi smel delati, če si tega res ne želiš! (smeh)

Ali je velika razlika, odkar ga je zamenjal Guy Maddison?

Mark Arm: Ja, Guy ima zelo različen pristop do igranja basa.

Steve Turner: Ampak poznamo se že dolgo. Spoznali smo se leta 1988…

Mark Arm: …ko so Lubricated Goat prvič prišli v Seattle.

Steve Turner: In Mark je z Guyjem tudi že igral skupaj v bandu Bloodloss.

Mark Arm: Zadnji dve leti, ko se je Matt čedalje bolj oddaljeval od banda, sem večkrat pomislil, da bi bilo v redu, če bi namesto njega z nami igral Guy.

Ali Guy Maddison sedaj živi v Seattlu?

Mark Arm: Ja, tudi Martin, bobnar Bloodloss. Dela v istem skladišču kot jaz.

Pa ste takrat razmišljali o tem, da bi Mudhoney preprosto razpustili?

Steve Turner: Ja, o tem smo razmišljali. Vedno smo namreč trdili, da se člani ne bomo menjavali.

Mark Arm: Ampak seveda smo lagali. (smeh)

Razšli ste se kot prijatelji?

Mark Arm: Ja.

Steve Turner: Dan se je kar težko sprijaznil z dejstvom, da je Matt odnehal.

Mark Arm: Matt ni želel, da bi nehali zaradi njega.

Steve Turner: Ko je odšel, nas je vzpodbujal, naj nadaljujemo. Bal se je, da bi on postal grešni kozel, če bi nehali. (smeh)

Ali je njegova naveličanost nad glasbo vplivala tudi na celotno počutje v bandu?

Mark Arm in Steve Turner: Ja.

Steve Turner: Ampak po svoje smo medtem, ko je on izgubljal zanimanje, drugi čedalje bolj spet uživali v igranju. Verjetno zato, ker smo se sredi devetdesetih let vsega skupaj že precej naveličali in postali malo zagrenjeni.

Mark Arm: Stvari smo začeli jemati kot dane, nismo se več trudili.

Steve Turner: In postajalo je čedalje bolj nevzdržno. Mattu se čedalje bolj ni dalo igrati, drugi pa smo bili polni energije.

Torej vas je vsa njegova negativna energija samo okrepila? (smeh)

Mark Arm: Takrat smo posneli Tomorrow Hit Today, za katero mislim, da je res dobra plošča.

Spominjam se, da sem enkrat v tem obdobju bral, da ste imeli v Ameriki na promocijski turneji za Tomorrow Hit Today včasih samo po 30 ljudi na koncertih. Zares nisem mogel verjeti. Bili smo namreč v Nemčiji na koncertu, ko ste promovirali Piece of Cake, in mislim, da je prišlo takrat 2000 ljudi!

Steve Turner: Tista evropska turneja iz leta 1995 je bila čisto zanič. Nočem se spet vračati nazaj h Cobainu, ampak po njegovi smrti se je okoli celotne seattelske scene naredilo neko precej negativno ozračje. Ves svet je imel vrh glave Seattla. In nova generacija je dobila svojo vrsto punk rocka: Green Day, Offspring, založbo Epitaph.

Mark Arm: Vesele, poskočne pesmi.

Steve Turner: Znašli smo se zunaj scene, ki jo je poslušala nova generacija. Res je tudi, da starost niti ni tako pomembna: kdorkoli posluša Offspring in Green Day, gotovo ne posluša nas. (smeh)

Mark Arm: Pa ne samo Offspring in Green Day, ampak tudi bolj “emo” stvari, kot Sunny Day Real Estate. Tudi njihovi privrženci nas ne jebejo. (smeh)

Steve Turner: Enkrat mi je Lemmy iz Motorhead rekel: “Če boste dovolj dolgo viseli na sceni, boste postali legende!” (smeh)

Kdaj ste imeli največjo ustvarjalno krizo? Ali ste jo sploh imeli?

Steve Turner: Niti ni bila ustvarjalna kriza. Ko je Matt nehal, je bilo jasno: ljudje ne prihajajo več na koncerte, od glasbe ne moremo živeti, vsi smo si morali najti običajne službe. Z Mudhoney smo naredili enoletni premor in takrat sva midva naredila ploščo z Monkeywrench. Ni se nam zdelo smiselno, da bi spreminjali ime banda ali kaj podobnega.

Zdi se neumno, da bi trije od štirih članov igrali pod drugim imenom. To bi bili še vedno Mudhoney.

Steve Turner: Mark, Dan in jaz smo potem začeli preigravati stare komade Sonics, s kolegi iz Seattla, na primer s Scottom McCoyem. Kar naenkrat se mi je posvetilo, da v bistvu igramo precej več kot prejšnja leta in za to sploh nismo plačani. Bilo je čudno: kar naenkrat smo spet veliko igrali in bili nabiti z glasbo, ustvarjalnostjo. Vsa druga sranja so bila nepomembna, hoteli smo se samo dobro imeti.

Mark Arm: Že ko smo začeli z Mudhoney, nismo imeli nobenih ambicij postati skupina, ki bi nizala uspešnice, ki bi jih vrteli po radiu. O teh zadevah sploh nismo razmišljali, bile so povsem izven našega dojemanja. Dobro smo poznali dotedanjo zgodovino rock’n’rolla, poznali smo naše najljubše skupine in videli smo, kako daleč jim je uspelo priti.

Steve Turner: Nikamor. (smeh)

Mark Arm: In to nas je očitno privlačilo, pa nimam pojma, zakaj.

Steve Turner: Ja, bili smo obsojeni na neuspeh. (smeh)

V bistvu ste postali znani, ko so vas Sonic Youth vzeli s seboj na turnejo?

Mark Arm: Sonic Youth so nam zares veliko pomagali.

Steve Turner: Oni so vsem pomagali, tudi na primer Dinosaur Jr. Če so leta 1988 za neki band rekli, da je kul, so se s tem takoj vsi strinjali.

Kaj pa se dogaja z Bloodloss, so še vedno skupaj?

Mark Arm: Ne. V bistvu smo mi…

Steve Turner: …ukradli njihovega basista.

Mark Arm: Ja, bolj ali manj so dokončno razpadli. Kitarist Ren in saksofonist sta imela precej težav zaradi mamil. Ko smo bili nazadnje v studiu, je Rena do konca zlomilo. Potem je odšel v L.A. na program za odvajanje in nekaj časa tam tudi živel, nato se je preselil v New York. Ko smo bili tam lani decembra, je praktično živel na cesti. Odpovedovale so mu ledvice, jetra… Zbrali smo dovolj denarja, da smo ga posadili na letalo in ga poslali domov v Avstralijo k očetu, kjer sedaj živi. Upam, da se bo pobral, ampak žal se mi zdi, da je že malce prepozno.

Kako pa kaj Monkeywrench?

Steve Turner: Prav pred kratkim smo končali precej novega materiala. Nova plošča je narejena približno 80-odstotno.

Mark Arm: V glavnem je končana. Dokončali in izdali bi jo lahko kar hitro, vendar sem zaseden večino poletja.

Steve Turner : Ker – kaj bo Mark počel to poletje?

Mark Arm: Na turnejo grem z MC5.

In ti boš pevec?

Mark Arm: Aha.

Steve Turner: Tudi Evan Dando bo zapel nekaj komadov.

Mark Arm: Načrtujemo torej dokončanje plošče Monkeywrench, pripravljamo pa tudi novo ploščo Mudhoney.

Snemate novo ploščo? Potem pa zares niste popolnoma prosojni! (Naslov zadnje plošče je Since We Became Translucent – odkar smo postali prosojni.)

Steve Turner: Ne, ne še čisto. (smeh)

Mark Arm: Ne, ne. Smo prosojni, sedaj smo duhovi in preganjamo zaklete gradove. (smeh)

Kaj pa kakšna turneja z Monkeywrench?

Mark Arm: Ista zgodba kot turneje z Mudhoney.

Steve Turner: V bistvu je z Monkeywrench še bolj zapleteno. Tim Kerr bi sicer še lahko hodil na turneje, vendar je povsem zaposlen s produciranjem glasbe raznim skupinam in s podobnimi stvarmi.

Mark Arm: Polno zaposlen je tudi na teksaški univerzi.

Steve Turner: In sedaj je padel v umetnost, slikanje …

Tim Kerr je slikar? (smeh)

Steve Turner: Ja, sedaj je. Povsem je padel notri, slika umetniške ikone.

Mark Arm: V stilu Hounda Doga Taylorja in Bobbyja Seala.

Mark Arm in Steve Turner: In Tom ima dva otroka, Martin je pravkar dobil otroka.

Steve Turner: Tudi jaz bom novembra postal oče.

Ali ste že gledali film Mudhoney?

Steve Turner: Ja, ampak šele potem, ko smo že imeli band.

Ti je bil všeč?

Mark Arm: Ja, dober je!

Ali ste imeli kaj težav z Russom Meyerjem? (Režiser filma Mudhoney, znan kot totalni “control-freak” nad avtorskimi pravicami svojih filmov.)

Mark Arm: V nekem intervjuju so ga vprašali, če je že slišal za nas, in rekel je, da ni. Ni se mi zdelo, da ima kakšne težave s tem.

Imate torej njegov blagoslov (smeh) …

Mark Arm: Ni noben blagoslov, verjetno mu je vseeno. (smeh)

Steve Turner: Imamo srečo, da je to eden njegovih boljših filmov.

Mark Arm: Ali si predstavljaš, da bi se imenovali Up!?

Ali pa Supervixens.

Steve Turner: Ja, Supervixens je tudi dober.

Saj v bistvu so vsi isti: veliki joški …

Mark Arm: Neeee! (smeh)

Steve Turner: Laurna, ta tudi ni slab.

Mark Arm: Ampak Mudhoney je boljši.

Steve Turner: Meni je najljubši njegov prvenec – The Immoral Mr. Tease. Govori o tipu, ki si ne more pomagati: ko hodi naokoli in gleda ženske, jih vidi oblečene samo v spodnje perilo.

Njegovi filmi so res v redu.

Mark Arm: Ja, in lik nacista Martina Bormanna, ki se pojavi v približno petih. Totalno odtrgano!

Vam je bil všeč film Judgment Night?

Mark Arm: Ne, obupen film. Spominjam se, da smo bili na turneji z Nirvano, ko je prišel v kinodvorane. Nekega večera smo bili prosti in smo odšli v kino. Ko smo naslednjega dne prišli v klub, kjer smo igrali, so nam povedali, da so prejšnji večer na odru nastopili Cypress Hill. Mi pa smo gledali tisti neumni film …

Steve Turner: Enkrat smo igrali s Cypress Hill. To je dobra zgodba!

Mark Arm: Kar ne morem verjeti, da smo včasih igrali pred peščico ljudi, kot na primer leta 1998. Ko je bila grunge scena na vrhuncu, so nas dali enkrat celo na oder skupaj s Cypress Hill in Run DMC. Igrali smo pred Cypress Hill in za Run DMC. Res je bilo čudno. Čim je Danny, naš tehnik, začel uglaševati bobne in kitare, so ljudje začeli žvižgati. Še preden so nas sploh videli, so nas zasovražili! (smeh) Pozdravit sem šel Cypress Hill ter naredil dim jointa, ki je krožil okoli. Bil sem tako zadet, kot še nikoli prej v življenju. En sam dim te ubijalske trave! Potem se je bilo treba soočiti z razjarjeno množico, jaz pa sem bil ves zadet in paranoičen. (smeh) Zelo čuden koncert, ampak nekako mi je uspelo najti samega sebe in se upreti. (smeh)

Steve Turner: Takrat smo se odločili, da se ne bomo več pustili zvabiti na rap koncerte!

Kako pa je sedaj v Ameriki pod Bushem (intervju je bil narejen leta 2004, op.)?

Mark Arm: Sedaj je bolje, kot je bilo pred vojno. Če je takrat kdorkoli rekel kaj proti vojni, se je razburilo 70 odstotkov ljudi. Sedaj pa je veliko ljudi dojelo, da je bilo vse skupaj eno veliko sranje, neumna napaka. Upam, da ga po letošnjem novembru ne bo več.

Steve Turner: Jaz tudi.

Ali se vam je vsakdanje življenje kaj spremenilo? Rdeči, oranžni alarmi in tako naprej …

Mark Arm: Ne, meni osebno niti ne. Res pa je, da sem sedaj precej bolj besen. Huje je, kot je bilo pod Reaganom, huje kot pod Bushem starejšim. Kolikor razumem starejše ljudi, je celo huje, kot je bilo v Nixonovih časih. Ali sta mogoče gledala film The Fog of War? Dokumentarec Errola Morrisa, fantastičen film o Robertu MacNamari. To je tip, ki je odgovoren za vietnamsko vojno, sodeloval je tudi že pri bombardiranju Tokia. Ne obžaluje prav ničesar …

Ali se bosta torej udeležila volitev?

Mark Arm: Ja, seveda. Edina dobra stvar, povezana z Bushem, je to, da bo mogoče punk rock spet postal bolj jezen. Zato bom volil zanj! (smeh)

Nekaj podobnega je menda rekel tudi Al Jorgenson iz Ministry. Ko so v beli hiši republikanci, so njihove plošče boljše, ker so tako besni. Ko je vladal Clinton, so bili čisto zanič.

Mark Arm: Mogoče je še kakšen drug razlog, da so bili Ministry zanič: ogromne količine mamil …

Kako to, da nimate uradne spletne strani (intervju je bil narejen leta 2004, op.)?

Mark Arm: Nimam pojma o računalnikih. Zato tudi delam v skladišču. (smeh) Samo leni smo.

Torej vam je popolnoma nepomembno?

Mark Arm: Ja, očitno res ni neka velika prioriteta.

Kaj pa si mislita o tem, da ljudje prek interneta zastonj prenašajo vašo glasbo?

Mark Arm: Ni problema. Nismo band, ki bi ga vrteli po radiu, in po svoje je to zame podobno, kot da bi te vrteli po radiu. Kako naj drugače ljudje slišijo za nas?

https://www.youtube.com/watch?v=wl8evbBPtqw

 

Share