Če obstaja ultimativni album slovesa, bi to lahko bila pričujoča plošča. Ob bok bi mu lahko postavili še črnogledo ploščo letošnjega Nobelovca iz leta 1997; prerokba se ni uresničila, upajmo, da se tudi tokrat ne bo. Pričujoči pesnik se poslavlja vzravnano, a hkrati ponižno. Z mojstrskimi, čeravno temnimi besedami in ustrezno, minimalistično glasbo.
Tako nekako bi površno povlekli rdečo nit skozi nov album Leonarda Cohena, ki je na stara leta postal silno »prolific«, kot to imenujejo v tujini. »I’m traveling light, it’s au revoir …« poje Cohen v eni izmed pesmi, a že naslovna ne da upati na kakšno silno svetlobo, ko Cohen sporoča, da je pripravljen na pot k Gospodu. Pa je res tako? Ker je Cohen seveda pesnik, so vsa ta slovesa relativna. Kdo se pravzaprav poslavlja in ali pri tem slovesu gre za dejansko ali zgolj metaforično slovo?
Pri Cohenovih letih je možno seveda oboje. Nagibamo se k drugemu, kot je to pri velikih pesnikih navada. Stari kanadski bard je v javnosti še vedno dobre volje, a pove, da je na nek način treba zapreti določena poglavja. Ali to pomeni, da gre za njegovo poslovilno ploščo v empiričnem smislu, tega še sam ne ve, saj v isti sapi pravi, da ima v predalu dovolj pripravljenih pesmi za vsaj še en album. Pričujoči album je lahko torej ultimativni album slovesa zgolj simbolno, kot obračun s poznimi leti. »Slovo« je širok pojem in ne gre ga jemati tako zlahka. Cohen se je poslavljal že na albumih Old Ideas in Popular Problems vse od leta 2012, zato je You Want It Darker lahko tretji pri primeri, zaključni album »trilogije minevanja«, pri kateri gre hkrati tudi za avtorski vrhunec Cohenovega (glasbenega) opusa, čeprav bi se kdo ne strinjal z mano. Odkar je opustil igračkanje s Casiom, ki je sicer rodilo dobro mero odličnih plošč, se je začel vračati k nekolikanj bolj minimaliziranemu zvoku albumov, ki jih je nekoč posnel z Johnom Lissauerjem in Henryjem Lewyjem. Na pamet pridejo seveda New Skin For The Old Ceremony, Various Positions in zlasti Recent Songs, ta je s svojimi godali še posebej prisoten v Cohenovih poznih delih. Od »casiovskega« obdobja pa je ostalo eksperimentiranje s sodobnimi ritmičnimi podlagami. Novemu producentu, Cohenovemu sinu Adamu, je uspelo vse to združiti v »minimalistični statement«, gre pa tudi za sintezo Cohenovih stalnih »poznih« sodelovanj (Sharon Robinson, Patrick Leonard). Glasba je tako v polovici pesmi avtorsko deljena, besede pa so vse Cohenove. In glas ni ves čas tako »de profundis« kot v naslovni pesmi.
Osrednje pesmi minevanja bi torej lahko bile naslovna, Leaving The Table in Traveling Light. Osrednja rdeča nit pa morda ne tolikanj odhod kot pomiritev, sprava, ki seveda vključuje zlasti duhovno dimenzijo (pripravljen sem, Gospod, torej ni nujno treba jemati dobesedno) o čemer govori naslovna pesem. Tu je seveda tudi večna podoba ljubezni – Treaty, On The Level in If I Didn’t Have Your Love. Pri Cohenu tudi tu ali zlasti tu ni nikoli šlo tako zlahka. Spomnimo se na The Window, Humbled In Love, Dance Me To The End Of Love ali Take This Longing. Ponižana in razžaljena ljubezen, hrepeneča ljubezen, ljubezen pogube, poslavljajoča se ljubezen, a vseskozi himnična, nepresegajoča, ki ne more umreti, tudi če ji ni več pomoči. Trubadurska ljubezen? Hm … stari lisjak.
Na koncu nas v venčku String Reprise/Treaty pričaka »pogrebna pesem«, nekaj takega, kar na pogrebih slišite pred nekrologi, preden prinesejo krsto in se začne Silenzio. A hkrati gre za melodijo, ki bi jo našli na kakem dvoru med plesom in plesom – pesem odhodnica, a hkrati tudi neke vrste poslanica ljubezni , »premirje med ljubeznima«, kot to poimenuje Cohen v pesmi Treaty.
A na koncu je vedno Beseda. Če se Cohen v naslovni pesmi sklicuje na jom kipur, če omenja tudi Jezusa, če odhaja in se spet vrača k ljubezni, njegova nadpomenka je vedno beseda. Beseda je tista, ki ga je pred šestdesetimi in več leti poklicala k pisanju, in tista, ki ji je kljub kratkim sanjam o countryjevski karieri v Nashvillu ostal prvinsko zvest. Zato nikar še ne pokopljimo starega mojstra, čeprav prihaja med nas v črnini.
