Kdor je že kdaj prej slišal za filozofijo, psihoanalizo ali Žižka, mora seveda vedeti, da je včasih in ob pomembnih trenutkih lahko odsotnost pomembnejša od prisotnosti, in sta torej tudi premolk (spodrsljaj, napaka, pozaba) ali odsotnost besede pomembnejša od besede ali govorice (ali pa petja, jasno).
Zato nikar ne verjemite časopisnim in medijskim “poročilom”, ki pravijo, da se je Patti Smith na Nobelovi proslavi “zmotila”, “pozabila besedilo”, se “osramotila” ali “blamirala” itd. To so le natolcevanja polpismenih novinarjev rumenega tiska, ki ne razumejo ničesar.
Freudova psihoanaliza nas uči, da ima vsak človekov spodrsljaj svoj psihični vzrok – kot filozofe nas mora torej zanimati, kako, kje in zakaj se je Patti Smith pri petju te pesmi, ki jo sicer nedvomno zna več kot na pamet, zmotila oziroma “pozabila” besedilo. Odgovor na vprašanje “zakaj?” nam bo razkril njene zavestne, še pogosteje pa celo “nezavedne” motivacije in vzroke za to, ter nam pojasnil, kaj si moramo kot filozofi, pa tudi zgolj kot ljubitelji Dylana, popularne glasbe in sodobne pesniške literature, misliti o tem njenem “spodrsljaju” – in kakšen nauk moramo iz njega potegniti.
Izbor pesmi za to priložnost, ne glede na to, ali je bil njen ali Dylanov (kakor menijo nekateri; dejansko je bil njen), je bil seveda brezhiben. To je vsekakor ena Dylanovih najboljših, emocionalno najmočnejših in najbolj vplivnih pesmi – hkrati pa zaradi precej pesimističnega tona in zelo dolgega besedila ne spada med bolj “zlajnane”, torej tiste, ki se preveč pogosto vrtijo na radiju ali igrajo ob tabornem ognju.
Aranžma je bil odličen, minimalističen in resnoben (brez vseh pop elementov, ki jih je tej pesmi dodal na primer Brian Ferry), kar je skupaj z odlično in presunljivo doživeto interpretacijo Patti Smith dodalo dodatno težo brutalno pesimističnemu, a odločno protestniškemu sporočilu te pesmi. To je bila vsekakor ena od najbolje in najbolj prepričljivo odpetih izvedb te pesmi, ki je lahko v čast tako Patti Smith kot tudi avtorju Dylanu.
In tema te pesmi je vsekakor času – in priložnosti – primerna. Sodobni kapitalizem, ki je zaobjel večino zemeljske oble, je pred leti že pokazal, da se giblje na robu prepada in lastnega propada. Odtlej se le še bolj zaostruje in tepta pravice brezpravnih ter se zapleta v vedno nove nepotrebne vojne z milijoni žrtev. A morda nas bodo prej kot finančni zlomi in vojne pokopale naravne katastrofe, segrevanje planeta in podnebne spremembe – morda smo dejansko živalska vrsta, ki je tik pred izumrtjem, ki ga je poleg tega povzročila sama s svojo dejavnostjo in obnašanjem do svojega okolja in soljudi.
Ves ta oris današnjega politično-zgodovinskega konteksta dokazuje ne le, da so Dylanove protestniške pesmi prav tako ali še bolj aktualne, kot so bile v času svojega nastanka, pač pa tudi, da je izbor te pesmi nadvse primeren za to priložnost, za proslavo ob podelitvi nagrade, ki jo podeljuje gospodarska, znanstvena in državniška evropska elita, zaslužna za svetovno obdobje kolonializma v preteklih stoletjih – se pravi nagrade iz finančne zapuščine izumitelja dinamita (ki se največ uporablja v vojni, v miru pa za uničevanje okolja), Alfreda Nobela.
Vsebina pesmi, če naj jo povzamemo v enem stavku, opisuje pesnikovo potovanje po svetu in opisovanje nesreč in krivic, ki jih vidi, in so posledica zatiranja brezpravnih množic s strani vladajoče elite; ter končno pesnikovo odločenost, da svet opozori na te krivice in se zavzame za pravice zatiranih.
Če se prva kitica še omeji na naravne nesreče, pa druga že konkretneje preide na človeške krivice. In v šesti vrstici te kitice se je poslušalcem zazdelo, da je Patti Smith “pozabila” besedilo (sama je v intervjuju povedala, da ga ni pozabila, le ni ga spravila iz sebe, iz ust). In kako se ta vrstica glasi? Takole (celotno besedilo pesmi je spodaj):
“I saw a room full of men with their hammers a-bleedin’ /
“Videla sem sobo, polno ljudi, z njihovih kladiv pa je tekla kri”
Bi lahko bila “soba, polna ljudi z okrvavljenimi kladivi” avditorij prav te Nobelove dvorane, polne gospodarske in državniške elite, ki ima zaradi svoje kolonialne preteklosti krvave roke?
Se je torej Patti Smith že ob petju četrte vrstice te kitice (“Videl sem diamantne ceste, na katerih ni bilo nikogar”) ozrla po dvorani in se vprašala: “Kaj hudiča počnem tukaj, med to bogataško in privilegirano publiko, ovešeno z diamanti, nastopajoč namesto Dylana, ki se mu samemu ni zdelo vredno nastopiti pred takšno publiko? Ima sploh smisel, da jim odpojem sporočilo te pesmi, ki pravzaprav kritizira njih – ga bodo sploh sposobni slišati in razumeti in se v njem prepoznati ali se celo počutiti krive? Verjetno ne …”
Tej vrstici sledi naslednja: “Videl sem črno vejo, s katere je kapljala kri” – to je Patti še odpela, pri naslednji, navedeni zgoraj, pa ji je že zmanjkalo glasu. In seveda, kar se tiče sporočila verza, lahko kri kaplja z veje le, če na njej koga (ali kako živo bitje) ubiješ ali mučiš …
In da je bilo sporočilo te “pozabe” še bolj očitno, je Patti tudi v naslednji kitici “pozabila” (“opustila”) odpeti dve vrstici:
“slišal sem tisoč bobnarjev s plamenečimi rokami”
“slišal sem tisoč glasov šepetati, a jih nihče ni poslušal”
Povsem očitno se je torej Patti zdelo, da ta publika njenega sporočila ne bo sposobna slišati in razumeti. Bobni iz prejšnje vrstice pa so seveda lahko bobni, ki kličejo k spopadu ali uporu – ali pa k skupinskemu zbiranju ali plemenskemu ritualu – prav zato so bobni tudi prepoznaven znak rock’n’rolla, in so bili kot taki – kot klic k uporu – od nekdaj osovraženi s strani kulturniške elite (zato gotovo ne preseneča, da so Brian Jones in Rolling Stones v legendarni skladbi “Sympathy for the Devil” uporabili prav afriške bonge s črnskimi bobnarji – kot iztegnjeni sredinec vladajoči eliti).
Glede na vse povedano nas torej res ne more presenetiti, da Patti pred to publiko ni uspela, vsaj v prvem poskusu, spraviti iz sebe teh treh vrstic: to pač ni bila njena publika, bila je popolno nasprotje njene prave publike – če je Patti kot protestniška, uporniška in punk pesnica vedno nastopala pred publiko zatiranih, potlačenih in brezpravnih ali vsaj neenakopravnih, pred publiko 99 odstotkov prebivalstva, ter napadala in kritizirala egoistično in zatiralsko vladajočo elito, se je tokrat znašla pred elitistično publiko prav tega vladajočega in zatiralskega enega odstotka prebivalstva – in prav nič čudnega ni, da je podvomila vase, o tem, kaj počne tu in ali bo ta publika zmožna slišati njeno sporočilo.
Za to obstaja še en, tokrat bolj formalen razlog: zapeta pesem je formalna združitev besedila in melodije, običajno z glasbeno spremljavo. Glasba in melodija sta pogosto lahko vzrok, da besedila ne slišiš dovolj natančno ali razumeš v celoti. Premolk ali pavza pa seveda zmotita harmoničen potek skladbe in poslušalca s tem izrecno opozorita na tisto, kar umanjka – in kar bo ob ponovnem odigranju in odpetju kitice ali vrstice ponovljeno. Premolk je torej lahko premišljena strategija avtorja ali izvajalca, da poslušalca opozori na sporočilo vrstice, ki bi ga sicer lahko preslišal ali bi šlo mimo njega.
Pravzaprav tako strategijo pri Patti Smith zelo dobro poznamo – spomnimo se le njene prve plošče “Hey Joe”, v kateri sicer tradicionalno in dobro poznano besedilo obogati z dodatnim pesniških ekskurzom ali recitalom; podobno stori tudi v svoji izvedbi “Smells Like Teen Spirit” Nirvane – in nasploh lahko rečemo, da so tovrstne pesniške strategije stalnica v njenem pesniškem ustvarjanju. Skratka, lahko rečemo, da spada v umetniški postopek Patti Smith, da vzame neko lastno ali pa znano tujo skladbo, jo odlično odpoje ali priredi, ter ji doda nekaj, kar ji je formalno tuje – a na spreten način uspe oba formalno tuja si dela združiti v skladno celoto, ki pesem dvigne na novo, višjo raven in ji doda neko novo, dodatno izpovedno dimenzijo. S te plati lahko gledamo na njen nastop na Nobelovi proslavi kot na del njenega standardnega umetniškega postopka – znani pesmi je dodala nek formalni tuji element: premolk oz. neodpeto vrstico ter prekinitev in ponovitev, s tem pa ji je dodala novo izpovedno dimenzijo – s podvojeno močjo je opozorila na sprva zamolčano vrstico. A če govorimo o njenem “standardnem” umetniškem postopku, počnemo to seveda ob zavedanju dejstva, da je Patti vedno nadstandardna.
Še beseda o izboru pesmi in njeni izjemni primernosti za današnji čas: kot sem že omenil, se danes, več kot 50 let po nastanku te pesmi, stanje na področju zatiranja brezpravnih in družbenih spopadov kot posledica globalnega kapitalizma in njegovega hlastanja za dobički, ni prav nič spremenilo na bolje, pač pa se še zaostruje – prav zato je ta Dylanova pesem v današnjem času glasnik vseh bojev za pravice delavcev in zatiranih: od Fergusona, kot eksemplaričnega primera protestov proti rasizmu in pobijanju črncev s strani belskih prebivalcev in ameriške policije; pa do bitke pri Stoječi skali (Standing Rock) kot izrazitega boja ne le za pravice Indijancev kot prvotnih naseljencev ameriške celine, pač pa celotnega prebivalstva v boju za pravico do čiste vode (ki jo imamo Slovenci, na srečo, zapisano v ustavi), proti naftnim lobijem, vladajoči eliti in dobičkom korporacij na škodo ljudi in okolja. Prav bitka pri Stoječi skali je morda najpomembnejša bitka današnjega časa, ki je v boju proti naftnim korporacijam, katerih čas se izteka, povezala vse zatirane, a progresivne oz. napredne sile, od Indijancev, črncev, okoljevarstvenikov, borcev za demokracijo in človekove pravice, do zagovornikov, novih, čistih in obnovljivih virov energije. Prav ta najširša koalicija, ki ji moramo seveda dodati predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa (ki bi moral danes biti ameriški predsednik, če ga Hillary Clinton ne bi oropala demokratske nominacije) in neodvisno internetno TV mrežo Mladih Turkov, ki je Sandersa edina vseskozi podpirala, on pa jih je svojim volilcem priporočal kot edino verodostojno medijsko mrežo), bo tudi glavni vir odpora v času D’Krampove vlade v naslednjih štirih letih. In ga bo na koncu zagotovo porazila.
Ob koncu se moramo ustaviti ob očitnem vprašanju, ki se je ob letošnji podelitvi Nobelove nagrade za literaturo postavilo pred več kot dvema mesecema: si Dylan zasluži to nagrado? Odgovor je, jasno: seveda, bolj kot mnogi drugi njeni prejemniki v preteklih letih. Hkrati je podelitev ta nagrade Dylanu zaradi njegovega vpliva na celotno rock generacijo tudi priznanje švedske Akademije celotni popularni glasbi in rock’n’rollu, kot ju poznamo od 50-tih let prejšnjega stoletja naprej, torej tudi priznanje Lennonu, Brianu Jonesu, Hendrixu, Morrisonu, Janis, Sydu Barrettu, Davidu Bowieju, Louju Reedu, Iggyju Popu, Johnu Lydonu, Joeju Strummerju, Kurtu Cobainu in vsem ostalih rock in punk legendam. Tudi Leonardu Cohenu, ki so ga nekateri predlagali kot alternativnega ali ustreznejšega prejemnika.
O Dylanovem vplivu na celotno rock generacijo poleg verza v prav tej pesmi (“I met a young girl, she gave me a rainbow”/”Srečal sem mlado dekle, ki mi je dalo mavrico”), priča tudi dejstvo, da je Dylan sredi šestdesetih živel v podeželskem mestecu z imenom Woodstock. Organizacija najpomembnejšega glasbenega festivala v prav tem kraju je tako očiten poklon rock generacije (ali celotnega hipijevskega plemena) svojemu vzorniku – nekako po načelu: če noče Mohamed priti k gori, mora gora priti k Mohamedu. Dylan se Woodstock festivala sicer ni udeležil – zato so vso slavo na njem pobrali drugi, predvsem Hendrix in Who.
Zdaj, ob koncu te analize nastopa Patti Smith, je verjetno že jasno, da je bil po mojem trdnem prepričanju ta njen nastop tako v čast njej sami kot v čast Bobu Dylanu in je bil vključno s tem spodrsljajem precej boljši, bolj zgovoren, sporočilen in pomenljiv, kot bi bil brez njega. Patti Smith pa je z njim dokončno dokazala, da je prava umetnica in ostaja, tudi v svojem nezavednem, zvesta sama sebi in ostaja večna umetniška, pesniška in punk provokatorica. Ne le to, “spodrsljaj” dokazuje tudi, da je bila Patti Smith pravilno izbrana kot odposlanka za Boba Dylana, saj se je v točki, da se ji prireditev in podelitev nagrad zdita svetohlinski, hipokritski in vsaj delno zlagani, strinjala z Dylanom, ki se ju ni hotel udeležiti. (Mimogrede: s švedsko kraljico in kraljem sem se sicer tudi sam rokoval, pa pri tem nisem imel nobene treme. Res pa je, da mi ni bilo treba peti Dylana na Nobelovi ceremoniji.)
Povsem ob koncu pa še teoretska referenca: model tele analize je seveda Freudovo delo oz. knjiga “Psihopatologija vsakdanjega življenja” iz leta 1901, prevedena tudi pri nas (obakrat razprodana, na voljo je v knjižnicah). Ta skupaj z “Razlago sanj” iz 1900 in “Šalo in njenim razmerjem do nezavednega” iz 1902 predstavlja teoretsko osnovo Freudove psihoanalize. V tem delu si Freud ogleda vsakdanje napake, spodrsljaje, zmote in pozabe, ki se dogajajo vsakomur v vsakdanjem življenju – gotovo je prav vsakomur znana situacija, v kateri se iz nekega razloga nikakor ne moreš spomniti npr. nekega imena znane osebe, ki ti je sicer dobro znano in bi ga vsak drug dan izustil v sekundi – takrat pa se ga kljub največjim naporom ne moreš spomniti ali ga izreči. Take situacije so vedno povezane z nekim drugim dogodkom ali mislijo tik pred tem, s katerim je povezana še neka misel (praviloma nespodobna). In prav povezava med to mislijo in tem imenom ti v tistem trenutku preprečuje, da bi se spomnil tistega imena.
Freuda je ena od takšnih situacij dovolj zmotila, da je njen primer analiziral in podal njegovo psihoanalitično razlago v znanem “primeru Signorelli” v tej knjigi. Kogar ta zadeva zanima podrobneje, je vabljen k branju te Freudove knjige (lahko pa si razlago ogleda tudi v angleški Wikipediji).
Kar se tiče Patti Smith in tega njenega nastopa pred to, zanjo povsem netipično elitistično, aristokratsko in kraljevsko publiko, ji je ta priložnost zagotovo ponujala dovolj povodov za nespodobne misli. Vsekakor je vsakomur, ki pozna Freuda in je fen Patti Smith in Dylana ter si je ogledal ta nastop, povsem jasno, kaj se je na tem nastopu zgodilo. Tistim, ki ste zgolj feni Patti Smith in Dylana, a ne poznate Freuda, pa je namenjen tale zapis.
Morda se bo na tej točki komu od bralcev zazdelo, da je to, kar sem razvil v tem zapisu, sicer zanimiva, morda celo vratolomna izpeljava, ki se bo nekaterim morda zdela za lase privlečena in v najboljšem primeru verjetna, nikakor pa ne zanesljiva ali dovolj dobro dokazana, torej gotova. Te očitke bi, če bi to objavljal v psihoanalitični reviji, z lahkoto zavrnil v nekaj stavkih, s katerimi bi opisal, kako ta psihološki ali psihoanalitični proces pozabe, nakazan zgoraj, natančno deluje. Ker pa je ta zapis namenjen običajnemu bralcu, bom moral za ta namen najprej preprosto pojasniti nekaj osnovnih psihoanalitičnih pojmov, to so: “zavest”/”nezavedno”, “nadjaz” in “potlačitev”.
“Zavest” je filozofski pojem z dolgo tradicijo in v grobem opisuje tisti del človeške duševnosti, s pomočjo katerega komuniciramo s svetom in drugimi, in v katerem se nahajajo naše misli in besede, ki se jih zavedamo, saj svet pač opisujemo in z njim komuniciramo s pomočjo besed in misli, torej govorice. Poanta Freuda in psihoanalize pa je, da je zavest zgolj manjši, navzven obrnjeni del človeške duševnosti, večji del človeške duševnosti pa obsega “nezavedno”, ki je prav tako sestavljeno tako kot govorica, in obsega vse besede, ki jih poznamo, in misli, ki bi jih kdaj lahko oblikovali, a se jih ne zavedamo vedno in nekaterih celo nikoli. V nezavednem se nahajajo tudi človeški nagoni in želje, predvsem seksualne, saj smo ljudje pač seksualna bitja.
Zaradi želje, da bi ugajali svetu in drugim ter se ravnali po družbeno sprejemljivih normah, morajo nekatere nezavedne misli in želje pač ostati nedostopne zavesti, ostati cenzurirane, čeprav še vedno, kljub nezavednosti, lahko spodbujajo naše delovanje. Za to cenzuriranje nezavednih misli in želja poskrbi notranji duševni “cenzor”, ki ga Freud sprva imenuje vest in pozneje “nadjaz” – ta je nekak notranji duševni zastopnik zunanjih družbenih in moralnih norm in poskrbi, da v javnosti ne izražamo družbeno nesprejemljivih misli in želja.
Metoda ali proces, s katero naš “nadjaz” poskrbi, da nesprejemljive misli ostanejo nezavedne in ne pridejo v našo zavest, da torej ostanejo nedostopne zavesti, pa se imenuje “potlačitev”. Nekatere človeške misli in želje so lahko potlačene in potisnjene v nezavedno zelo dolgo obdobje, včasih pa lahko potlačitev doleti tudi neko misel, ki je bila še tik pred tem zavedna, a se je ob povezavi z neki drugo mislijo ali željo izkazala za družbeno nesprejemljivo in “nespodobno”.
Vrnimo se zdaj k opisanemu nastopu Patti Smith: Patti se je na ta nastop dolgo pripravljala, poleg tega pa je to pesem znala na pamet že od otroštva, saj je bila to prva plošča, ki ji jo je pri 16 letih kupila njena mama, Dylan pa je bil njen vzornik. In pesem, ki se jo pri teh letih naučiš na pamet, si ponavadi zapomniš za celo življenje – še posebej to velja za umetnico njenega kalibra. Ko je pred nastopom prispela v Stockholm, je zagotovo razmišljala o svojem nastopu, o elitistični in kraljevski publiki, ki je zanjo povsem neznačilna in o tem, zakaj se Dylan ni hotel udeležiti tega nastopa. Pri tem je zagotovo pomislila tudi na to, da ta pesem, ki obsoja vladajoče zatiralce, pravzaprav govori prav o TEJ publiki, in da to publiko še posebej zadeva – in zadane, prav verz o “sobi polni ljudi z okrvavljenimi rokami in kladivi”. Morda je pomislila celo na trditev Walterja Benjamina, da je “vsak spomenik kulture hkrati spomenik barbarstva”, saj je bil praviloma zgrajen vsaj z krvavimi žulji delavcev, služabnikov ali sužnjev, ali pa celo s človeškimi žrtvami. In karkoli je že bil tisti dogodek, ki ji je sprožil to misel, morda preprosto močan dež – “hard rain” iz naslova te pesmi, sta v trenutku nastopa pred tisočglavo publiko in novinarji in kamerami z vsega sveta, ko se je zavedala, da bodo pazili na vsako njeno besedo in gib, vmes posegla njen nadjaz in potlačitev, ki sta skupaj z mislijo, da ta pesem pravzaprav govori o tej publiki, potisnila v njeno nezavedno tudi verz, ki publiko najbolj neposredno opisuje: “soba ljudi z okrvavljenimi kladivi”. V psihoanalitični teoriji je spodrsljaj ali pozaba pač vedno dokaz, da je na delu potlačitev – brez izjeme. A ker je bila ta misel oz. ta verz pri Patti v tistem trenutku potlačena, to prav tako neizpodbitno dokazuje, da si je pri sebi, v duši, psihoanalitično rečeno, v svojem nezavednem, mislila natančno to: da poje “sobi ljudi z okrvavljenim kladivi”. Publika se je seveda odzvala na svojem nivoju: vzvišeno, vljudno in uglajeno, z aplavzom umetnici. In pri tem spregledala globoko psihološko sporočilo tega “spodrsljaja”.
In če bi Patti Smith imela psihoanalitika, ste lahko prepričani, da ji bo o tem dogodku povedal natanko to, kar vam tudi sam razlagam v tem zapisu.
Vse lepo in prav, bo zdaj kdo porekel: to je bila korektna in dosledna freudovska analiza. A kje so tu lacanovski koncepti, kot so “subjekt”, konkretneje “subjekt nezavednega”, “nezavedna želja” in pa seveda “resnica nezavednega” oziroma “resnica, ki jo sporoča nezavedno” – menda ne pričakuješ, da te bo katerikoli lacanovec vzel resno, če ne boš pokazal, kako je tu s temi pojmi? No, seveda, saj o tem vam že ves čas govorim! Ti trije stavki, ki jih Patti na tej proslavi ni odpela, ki govorijo o strahu, da “šepeta zatiranih nihče ne bo slišal”, a kljub temu pozivajo z “bojnim klicem plamenečih rok tisočerih bobnarjev” k uporu proti zatiralskemu razredu oziroma “sobi ljudi s krvavečimi kladivi”, so, po eni strani, bistvo in srž sporočila te pesmi, česar se Patti, ki jo je še predobro in zelo dolgo, več kot pet desetletij, znala na pamet, zelo dobro zaveda; in so po drugi strani celo življenje tudi njeno umetniško vodilo, morda nikoli tako izrecno izraženo, a nedvomno tisto, kar jo spodbuja pri njenem umetniškem, pesniškem in glasbenem delovanju – to je dovolj jasno razvidno iz celote njene kariere in njenega vpliva. Tisto, kar posameznika, tudi umetnika, spodbuja in poganja pri njegovem delovanju, je seveda njegova želja, v najbolj bistvenem in temeljnem pomenu njegova “nezavedna želja”, ki si jo sicer lahko delno ubesedi na različne načine, a je razvidna iz njegovega delovanja v daljšem življenjskem obdobju.
Patti Smith je zapisala, da se je na nastop res dobro pripravila, da je pesem res dobro znala, in da se je vanjo res močno vživela. To je, glede na opisane dogodke, resnično celo v večji meri, kot se tega najbrž sama zaveda. Prav ta spodrsljaj in pozaba teh vrstic dokazuje, da ji je bilo jasno, tudi na nezavedni ravni, da so te tri vrstice ne le bistvo sporočila pesmi, pač pa tudi njena “nezavedna želja” (in Dylanova, seveda). In ker okoliščine za izražanje te nezavedne želje niso bile primerne – nastopala je pred elitistično, vzvišeno in uglajeno publiko zatiralcev, ki ne želi slišati kritik na svoj račun in bi klic k uporu ali krike zatiranih tako ali tako preslišala ali pa jih zamerila, se je ta njena “nezavedna želja” pač izrazila prek potlačitve, s simptomom, torej spodrsljajem ali pozabo. Nezavedna želja se pač ne more izraziti ob vsaki priložnosti, praviloma se izraža prek spodrsljajev in simptomov. Drugače rečeno, nekdo, bi te verze odpel manj prepričano in bi manj razmišljal o tem, kaj v resnici pomenijo, bi jih odpel precej bolj zlahka.
Hkrati je v teh treh stavkih zajet tudi njen “subjekt nezavednega”, ki se, jasno, vedno opira na temeljno nezavedno željo posameznika in nam nikoli ni neposredno, izkustveno dostopen. Praviloma je, kot pravi Lacan, nem, kar se je zgodilo tudi v tem primeru, vsakokrat le za trenutek vznikne, praviloma skozi simptom, spodrsljaj, in se zopet skrije. “Subjekt nezavednega”, opisan v teh treh stavkih, vsebuje tako dvom kot temeljno dimenzijo subjekta (“bodo slišali krike in poziv?”) – subjekt se vedno razkriva skozi dvom, gotovost pa je vedno lažna, pravi Lacan; njegovo, torej subjektovo gibalo (“bobni kot poziv k uporu”) in njegov cilj (“razorožiti zatiralce, tiste s krvavečimi kladivi”).
In končno še vprašanje “resnice nezavednega” ali resnice, ki jo razkriva nezavedno. Trenutek dvoma je v določenih okoliščinah razumljiv za vsako misleče bitje in tudi umetnika. Zagotovo se je Patti ob tem nastopu vprašala, kaj počne tu, pred to publiko in ali jo bo ta publika sposobna slišati in razumeti njeno (in Dylanovo) sporočilo. Ker je njen nadjaz čutil prisilo, da to sporočilo pesmi, vsebovano v teh treh ključnih stavkih, v tem trenutku in tej situaciji potlači in jo s tem prisili, da premolkne, je s tem dokazal, da Patti to sporočilo res iskreno dojema in razume, da torej to sporočilo predstavlja njeno nezavedno željo, njeno nezavedno subjektivno držo. S tem premolkom se je torej razkrila “nezavedna resnica” Patti Smith – da to sporočilo misli tako resno, da tega ob tako neustrezni priložnosti in pred tako neustrezno publiko ni mogoče izreči.
Hkrati pa njeno nezavedno izreka tudi neko resnico o zunanjem svetu: ta publika si ni zaslužila, da sliši to sporočilo. Zato ga tudi ni – Patti je namesto tega sporočila umolknila. Zelo zgovorno umolknila.
Mi, ki smo ga hoteli, pa smo ga kljub molku slišali.
(Spodaj je besedilo te pesmi. Preberite si ga, verjetno vas bo pretreslo celo bolj kot ob poslušanju glasbene spremljave.)
A Hard Rain’s A-Gonna Fall
Bob Dylan
Oh, where have you been, my blue-eyed son
And where have you been, my darling young one
I’ve stumbled on the side of twelve misty mountains
I’ve walked and I’ve crawled on six crooked highways
I’ve stepped in the middle of seven sad forests
I’ve been out in front of a dozen dead oceans
I’ve been ten thousand miles in the mouth of a graveyard
And it’s a hard, and it’s a hard, it’s a hard, and it’s a hard
It’s a hard rain’s a-gonna fall
Oh, what did you see, my blue-eyed son
And what did you see, my darling young one
I saw a newborn baby with wild wolves all around it
I saw a highway of diamonds with nobody on it
I saw a black branch with blood that kept drippin’
I saw a room full of men with their hammers a-bleedin’
I saw a white ladder all covered with water
I saw ten thousand talkers whose tongues were all broken
I saw guns and sharp swords in the hands of young children
And it’s a hard, and it’s a hard, it’s a hard, it’s a hard
It’s a hard rain’s a-gonna fall
And what did you hear, my blue-eyed son?
And what did you hear, my darling young one?
I heard the sound of a thunder that roared out a warnin’
Heard the roar of a wave that could drown the whole world
Heard one hundred drummers whose hands were a-blazin’
Heard ten thousand whisperin’ and nobody listenin’
Heard one person starve, I heard many people laughin’
Heard the song of a poet who died in the gutter
Heard the sound of a clown who cried in the alley
And it’s a hard, and it’s a hard, it’s a hard, it’s a hard
It’s a hard rain’s a-gonna fall
Oh, what did you meet, my blue-eyed son?
Who did you meet, my darling young one?
I met a young child beside a dead pony
I met a white man who walked a black dog
I met a young woman whose body was burning
I met a young girl, she gave me a rainbow
I met one man who was wounded in love
I met another man who was wounded with hatred
And it’s a hard, it’s a hard, it’s a hard, it’s a hard
It’s a hard rain’s a-gonna fall
And what’ll you do now, my blue-eyed son?
And what’ll you do now, my darling young one?
I’m a-goin’ back out ‘fore the rain starts a-fallin’
I’ll walk to the depths of the deepest black forest
Where the people are many and their hands are all empty
Where the pellets of poison are flooding their waters
Where the home in the valley meets the damp dirty prison
And the executioner’s face is always well hidden
Where hunger is ugly, where souls are forgotten
Where black is the color, where none is the number
And I’ll tell it and think it and speak it and breathe it
And reflect it from the mountain so all souls can see it
Then I’ll stand on the ocean until I start sinkin’
But I’ll know my song well before I start singin’
And it’s a hard, it’s a hard, it’s a hard, it’s a hard
It’s a hard rain’s a-gonna fall
