The Beatles: Eight Days A Week – The Touring Years; režija: Ron Howard
Beatli so kariero začeli kot »garažni bend«, bend, ki je igral rokenrol v liverpoolskih kleteh, zgolj »preprost bend, ki je postal velik, zelo velik«, kot je ta fenomen nekoč označil John Lennon. Pričujoči dokumentarec obsega leta, v katerih so kot »preprost rokenrolovski bend« prekrižarili svet, še preden so se torej odrekli vreščanju in postali eksperimentalni studijski bend, čeprav so se prva leta eksperimentalne studijske čarovnije začela še med nastopanjem po svetu.
»Kam gremo, fantje?« – »Na vrh, Johnny!« – »Na kak vrh, fantje?« – »Na sam vrhunski vrh, Johnny!« Ta znana mantra iz »formativnega« obdobja se je Beatlom še kako obrestovala. V igranju so uživali in ponorelo občinstvo na koncertih ter vsa druga mašinerija okrog njih jim je ta užitek počasi, a vztrajno odtegovala. Dokler niso okrog leta 1965 imeli dovolj in leta 1966 po naporni ameriški turneji zares dovolj. »Igrali smo za en drek!« je rekel Lennon. »In morali smo nehati, da smo se lahko spet našli!«
Dokumentarec Rona Howarda sledi vsem ključnim dogodkom v obdobju »odrskih« Beatlov: tu je prvo srečanje Lennona in McCartneyja sredi petdesetih, klubska leta, hamburška leta, leto 1963, ko so osvojili Veliko Britanijo in februar 1964, ko so v televizijski oddaji Eda Sullivana obnoreli ZDA. Ustavimo se pri obeh filmih iz tega obdobja – inovativni komediji zmešnjav A Hard Day’s Night (1964) in drugemu filmu Help! (1965), na snemanju katerega niso več tako zelo uživali, gre pa za film, ki je pomembno vplival na razvoj intertekstualne komedije v Veliki Britaniji. Odbite tiskovne konference, oglušujoče vreščanje in omedlevanje najstnic, prvi štadionski koncerti, nevaren obisk Filipinov in še nevarnejši »Jezusov škandal« – vse to je v filmu povezano v vešč pušeljc, ki sicer ne odstira nobenih novosti iz kurikuluma »štiriglave pošasti«, kot je svoj bend duhovito imenoval McCartney, jih pa dokončno dokumentira na način, ki ponuja odličen vpogled v norišnico turnej beat bendov šestdesetih – in Beatli so bili prvi in edini, ki jim je ta norišnica uspela v tako neverjetno divji in vplivni meri. Ko so leta 1966 prenehali nastopati na koncertih, so imeli v žepu albuma Rubber Soul in Revolver, nakar smo jih slišali igrati zgolj še na televiziji v raznih promocijskih videospotih in na koncu v živo tiste slabe pol ure na »strešnem« koncertu v Londonu. Po tistem nastopu sodeč bi dejali, da vstopajo v svojo najbolj zanimivo fazo … če ne bi januarja 1969 bilo že skorajda vsega konec.
Film je izšel hkrati z novo različico albuma Live At Hollywood Bowl, o katerem smo že pisali. A če želite slišati in videti pravo beatlomanijo … hja, morali bi biti tam. Če pa si ogledate pričujoči film, boste tudi dobili precej dober vpogled v situacijo. Čeprav je njihov nastop v živo pri Sullivanu bil tisti, ki jim je zagotovil svetovno slavo, je zlasti njihova glasba tista, s katero so to slavo obdržali … in traja še dandanes. Rasli so in se razvijali pred očmi občinstva, od preprostih pop pesmic so prešli v zrel rockovski bend. Med vreščanjem in znaveličanostjo so se pojavila inovativna zaporedja akordov, besedila s tehtnimi sporočili, energični rifi in dotuhtani albumi, ki se niso zadovoljili s formulo: uspešnica plus deset drugih pesmi. Tudi zato se splača zdržati slabi dve uri dvajset.
