Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko se prvič videl/slišal Swans v živo. Bilo je v Križankah na Novem rocku leta 1987, kjer so nastopili kot gosti. Enkrat pred tem so že gostovali v Ljubljani, vendar sem takrat njihov koncert zamudil. Naknadne informacije s terena so bile ekstatične, vendar me njihove plošče nikakor niso prepričale. Zvenele so mi kot ameriška verzija zgodnjih Laibach – industrijski dolgčas brez duše. Ne bi se mogel bolj motiti.
Ker me je vseeno zanimalo, zakaj so ljudje s tako različnimi okusi tako zelo navdušeni, sem se razveselil, ko sem izvedel, da bodo prav oni zaokrožili to danes legendarno prireditev. Tisto leto je Novi rock prvič dobil vsejugoslovanski značaj in nastopajoče zasedbe so bile dokaj močne. Miladojka Youneed, Grč, SCH, Mizar … Glasba je bila najboljša po nekaj sušnih letih, vendar so občinstvo vseskozi terorizirali skinheadi in tako kvarili vzdušje. Na oder so zmetali vse, kar jim je prišlo pod roke, tako da ga je bilo treba pred nastopom gostov pomesti. Za pometačem je nanj stopil Michael Gira, frontman Swans, in z nevideno avtoriteto zaprosil občinstvo: “Bodite prijazni, prosim. Bodite prijazni.” Če ne bi videl, ne bi verjel; do tedaj podivjani skinheadi so se instantno spremenili v krotke pudeljčke. Potem je na oder prišla skupina in začela z In My Garden – zelo umirjeno skladbo z albuma Children Of God, ki jo je pela Jarboe, poleg Gire ključna članica zasedbe. Atmosfera je postala čudna, bilo je jasno, da se bo nekaj zgodilo, nato pa je bobnar dal znak s palčkami: “Ena . . . dva . . . tri . . . štiri . . .“
Kar je prišlo nato iz ozvočenja, je za vedno spremenilo moje dojemanje glasbe; mislim, da je bila to najmočnejša glasbena izkušnja v mojem življenju. Počasna, kotaleča se gmota hrupa, ki so jo sproducirali, me je fizično udarila v trebuh in premaknila za pol metra nazaj. Pravzaprav to ni bil hrup. Bil je najbolj umazan črn blues, kar jih je kdaj ušlo iz pekla. Moje osebno mnenje je, da je ravno ta zvok definiral rokenrol osemdesetih. Žanr so pripeljali do njegovega logičnega ekstrema in pokazali, kje se konča brezno. Na drugi strani sveta – samo luknjo moraš zvrtati dovolj globoko. V letih, ki so sledila, je bilo težko najti bend, pri katerem ni bilo čutiti njihovih vplivov, ampak vse to je bilo le šminkersko posnemanje.
Gira seveda ne bi bil Gira, če ne bi že na naslednjem projektu popolnoma obrnil plošče. Po solidni priredbi Love Will Tear Us Apart so Swans podpisali pogodbo z multinacionalko MCA in izdali neohipijevski album Burning World. Album ni preveč posrečen in večina fanov mu je takrat obrnila hrbet. Če bi takrat namesto v psihedelični folk zvok zajadral v bolj metalne vode, bi bil danes verjetno bogat človek, tako pa je moral zbežati nazaj v underground in ustanoviti svojo založbo Young God Records, da si je rešil kariero.
Ustvarjalno je kulminiral z naslednjima dvema albumoma: White Light From The Mouth Of Infinity Love Of Life. Sledila sta še dva albuma, zelo soliden Great Annihilator in težek, eksperimentalni Soundtracks For The Blind, ki je bil logičen zaključek poti. Gira se je razšel z Jarboe zasebno in nato tudi poslovno. Swans so umrli.
Angels Of Light je bil naslednji projekt – po nekaj danes bolj ali manj pozabljenih eksperimentih, ki se jih spomnijo le najbolj zagrizeni oboževalci. Tako kot Swans tudi ta ni imel stalne zasedbe, temveč jo je prilagajal sproti. Plošče pa niso bile več tako močne, izostanek inspiracije se je čutil iz projekta v projekt bolj. Nato pa je Gira junija letos napovedal, da se vračajo Swans …
Vsak, ki pozna Swans, ve, da je klasični comeback nemogoč. Prvič zato, ker niso imeli klasične postave. Skoraj vsako ploščo je posnela in spremljevalno turnejo odigala drugačna zasedba. Drugi razlog leži v tem, da bi bila velika povratna turneja, kjer bi preigravali največje uspešnice, nemogoča. Swans namreč niso imeli uspešnic. Na vsaki turneji so igrali skoraj izključno skladbe z aktualnega albuma. Tiste, ki so bile izjema, pa do takrat sploh niso izšle na nosilcih zvoka.
Razlog, zakaj je novi album izšel pod staro blagovno znamko, leži v zvoku. Gira pravi: “To ni neko bedasto nostalgično dejanje. Ne bomo ponavljali preteklosti. Po petih albumih Angels Of Light se moram premakniti naprej, v novo smer, in oživljanje ideje o Swansih mi v tem trenutku to omogoča.”
In kako mu je uspelo? Moji osebni občutki so zelo mešani. Plošča po nekaj poslušanjih sploh ne zveni slabo. Problem je, da ima Burning World, ki velja za najslabši album Swans, močnejše pesmi. Pa niso problem samo pesmi, temveč tudi izvedba. Tam, kjer hoče ustvariti tisti zid zvoka, ki je včasih ljudi fizično premikal, ne doseže želenega učinka. Razlog je v bobnarju; Phil Puleo (bivši bobnar Cop Shoot Cop, igral tudi na zadnji turneji Swans) enostavno ni kos nalogi. Swans so vedno imeli izjemne bobnarje; palice so si podajali Roli Mossiman, Ted Parsons, Vinnie Signorelli, Larry Mullins … in Puleo se enostavno ne približa njhovi udarnosti.
Še najbolj zanimiva je tako skladba You Fucking People Make Me Sick, ki jo odpojeta dva gosta – Devendra Banhart (Michaelov bivši varovanec pri založbi Young God Records) in Girova triletna hčerka. Tisti tradicionalni zvočni zid pa je v tej skladbi ustvarjen prav inventivno – ne vem, kaj so počeli s tistim ubogim klavirjem v studiu, vendar zveni, kot da bi ga selitveni servis po nesreči spustil iz rok navzdol po stopnišču.
Ker so Swans vedno radi prišli v Ljubljano (nastopili so petkrat, Gira potem še enkrat z Angels Of Light), bo za končno sodbo potrebno preveriti album še v živo. Upam, da se bo našel organizator, ki nam bo to omogočil.
Swans se bodo v Slovenijo vrnili v naslednjem letu, ko bodo nastopili v Kinu Šiška. Ob njih bo kot predvozač godel James Blackshaw, kolega iz založbe Young God Records
Se oproščam za pravopisne greške ali kako manjkajočo besedo, ko enkrat nakracam svoje se mi pač ne da več ponovno brat in čekirat napake. Glede članka iz Džuboksa, ki ga omenjam: sem hotel napisat sam to (pa morda ni ravn razvidno), da se pretiran dogmatizem lahko (pre) hitro sprevrže v svoje nasprotje (Avdić že ve!). Btw, ko sem bil nazadnje ali predzadnje v Beogradu, mi je ostalo v spominu, da je od mrtve prirode (torej če odštejemo delije, grobare, ravnogorce in ostale neuravnovešence) najbolj morbiden ravno Kidričev spomenik, ki zdaj že malenkost skrit, obdan z grmovjem, stoji na Ušču v parkiču blizu mislim da Muzeja suvremene umetnosti, zajebana faca, res, tako pravičniška, da te kar strese.
Odličen text! Koncert Swansov na Novem Rocku je tudi meni ostal v večnem spominu, organiziran kaos, malodane že anarhofašizem (mišljeno skrajno pozitivno). Anarhofašizem (mišljeno skrajno negativno) pa je bil, kljub verjetno daleč najboljšemu line-upu na Novih rockih sploh. V začetku osemdesetih je o slovenskem punku v beograjskem Džuboksu izšel odličen članek ki nosi posmehljiv naslov”Oni ne plešu”, kar je bila aluzija na mrzlico, ki je takrat , po smrti diktatorja in ko so se že začeli čutiti zametki gospodarske krize, ki takemu pretresu pač neminovno sledi, rasturala po ostanku države, predvsem je prednjačil (kdo drug kot) disidentski Zagreb, pa tudi Beograd in Novi Sad (Skakavac joj zašo u rukavac, Pekinška patka in podobno) sta bila na liniji. Slovenski pankerji so to takrat, še vedno po kardeljevsko zategli, to dojemali kot izdajo skupnih ciljev, malodane že revizionizem. Leta ’87, ko je država počasi že odhajala v maloro, skini pa so se začeli množiti kot podgane, ljubljanski Novi rock niti od daleč ni več zgleda kot na začetku, ko je bil kot ena protisistemska glasbenopolitična manifestacija, bil že kot en tak napol nacistični shod, Mizarji so bili, kot pravi Sergej, obmetani, opljuvani, preklinjani (nek neuravnovešenec v moji bližini je ob vsaki pavz med komadi rjovel :”Agrokomerc!”.So,pa Mizar, takrat tudi sami na vrhuncu, naredili močan vtis tudi na same Swanse, Gira (in verjetno še kdo iz benda) je iz neposrednje bližine pozorno spremljal večino koncerta. Ja, tak je bil Novi rock 87, hvala /ali pa tudi ne 🙂 / za osvežitev spomina, lpb