Giuseppe Ielasi / Ielasi.com ali splošen pogled na specifičnega Ielasija

Giuseppe Ielasi je vsestranski glasbeni „delavec“. Pod eno osebo se razkriva kot izjemen praktik na področju glasbenega delovanja v najširšem smislu. Poleg tega pa nam njegove plošče ponujajo bogastva raznolikosti in inovativnosti v pristopih k manipulaciji zvoka.

Besedilo, ponujeno v branje, je razdeljeno na dva dela. Prvi del je namenjen širšemu pregledu različnih aspektov delovanja italijanskega umetnika po imenu Giuseppe Ielasi in nekakšnemu površnemu opazovanju določenih pomenljivih razsežnosti le-tega. Drugi del pa je namenjen predstavitvi specifičnega diskografskega obdobja tega izvajalca, in sicer zadnjega obdobja (2008- ), ki je gotovo zelo aktualno v smislu umestitve znotraj sodobnih glasbenih tokov in tako še posebej zanimivo.

Ob raziskovanju glasbenega opusa in širšega glasbenega angažmaja mnogo razsežnega in konsistentno aktivnega lika italijanske ter širše podtalne realnosti Giuseppeja Ielasija sem večkrat in vztrajno, vendar povsem nehote trčil ob meni neznano internetno stran, ki v naslovu nosi njegov priimek, se prikaže ob vseh iskanjih, povezanih z njegovim imenom, na moje presenečenje pa se povezava nanjo pojavlja celo ob nekaterih prispevkih, ki jim ne bi pripisoval prehitrega ali nepozornega navajanja internetnih virov.

Kakorkoli že, izoblikoval sem si mnenje, da ta stran verjetno ni delo Ielasija in da verjetno z njim v ničemer ni povezana, kljub temu, da mi ugotovitev, podprta z evidenco, zaradi pomanjkanja informacij tu uhaja. Vendar pa je za moje pisanje tu ta evidenca povsem nepomembna. To (pa naj bo) „golo naključje“ internetne domene in njenega naslova sem si kot metaforično oporo izbral z namenom. Njena vsebina je namreč glasbeno obarvana. V osnovi gre za zbir nasvetov nekega anonimnega posameznika – administratorja, nasvetov ponujenih neizkušenim in nadebudnim mladim ali starim, ki se tako ali drugače ukvarjajo z glasbo ali celo tistim, ki se imajo na to področje šele namen spustiti. Kot take se tam ponujene informacije zdijo naivne in celo banalne, čeprav nikakor ne brez smisla ponujene, v ocenjevanje teh nasvetov pa se ne bom spuščal, saj je to mojemu namenu povsem zunanje. Bistveno mojemu menjenju tu je le, da poskušajo posredovati neko določeno didaktično vsebino.

Na tem mestu naj končno dosedanje pisarjenje povežem z avtorjem, v katerega delovanje se poskušam spustiti. Če namreč poskušam zaobjeti in reflektirati celoto Ielasijevega delovanja le skozi prizmo informacij, dosegljivih prav vsem v smislu javnega dostopa preko internetnih virov, sam dobivam vtis neke širše slike, nekega praktičnega delovanja, usmerjenega navzven, nekega specifičnega načina urejanja umetniškega življenja glasbenika, ki kaže na izjemno široko umeščenost v mrežo neke realnosti, ki je v največji možni meri drugačna od siceršnje tržno pogojene, navidezno enotne in globalno razsežne realnosti, kot se ta kaže ob vsakdanjem razumevanju pogojev in instrumentov umeščenosti glasbenega v svet. Ta moj vtis, pa naj bo le moj subjektivni vtis, ponujam v razmislek, v razgled v smeri iskanja didaktične vsebine, ki se ne razkriva skozi ekspliciten skupek v obliki teorije, diskurzivno izrečenega, ali (bog ne daj) nauka, ampak skozi interpretacijo javno dostopne podobe umetnika, ki skozi svoje široko delovanje, vsaj preko percepcije tu podpisanega, nekako artikulira in realizira prakso sodobnega neodvisnega avtorja.

Kolega novinar je za Radio Študent izrekel, da je morda najverjetnejša razlaga za Ielasijevo hojo po „obrobju“ (v moji interpretaciji za njegovo izmuzljivo mesto znotraj področja modernih muzik in za njegovo izogibanje preveliki izpostavljenosti) to, da je sam „zadovoljen s svojo pozicijo“ in v podporo temu navaja formo njegovih nedavnih diskografskih izdelkov, ki se v nobenem smislu ne podreja tržnim standardom. S tem se v popolnosti strinjam, v nadaljevanju bo o specifičnih vidikih Ielasijeve glasbe še izrečenega, bi pa to izjavo še razširil in izrekel mnenje, da Giuseppe Ielasi brez te pozicije na „obrobju“, na „margini“ (on the Fringes; Fringes recordings je ime založbe, katere soustanovitelj je bil Ielasi) ne bi sploh premogel izhodišča za širok razpon specifičnih aktivnosti, ki ga tako zaznamujejo (in o katerih bom govoril v nadaljevanju), oziroma, da je prav ta pozicija tisti temelj, ki nekemu posamezniku šele dovoljuje delovanje, kakršno se razkriva v Ielasijevem primeru.

Pa naj nekoliko podprem svoje trditve glede širine Ielasijevega delovanja. Ta je namreč ustanovitelj ali soustanovitelj večih založb in distribucijskih kanalov, katerih delovanje tudi sousmerja in znotraj njih je ali je bil neposredno aktiven. Najbolj znani sta Fringes Recordings ter Schoolmap Records, prisoten je bil tudi pri vzplavljanju pomembne založbe italijanske eksperimentalne glasbe Bowindo Recordings. Poleg tega se njegovo ime pojavlja tudi drugod, med drugim v povezavi z vodenjem serije izdaj Senufo Editions, pri kateri je izdal svoj zadnji izdelek 15 tapes (Senufo editions, 2010). Pomembno je opozoriti, da tega vidika Ielasijevega delovanja ne gre kar tako enačiti s sicer množičnim pojavom založb, katerih ustanovitelji so kar glasbeniki sami in katerih primarni namen je samozaložništvo. Kot se izrazi eden od glasbenikov, ki je imel priložnost izdati svojo glasbo pri eni od založb, ki jih je vodil Ielasi, ta skozi založniško dejavnost reflektira svoje iskreno zanimanje za delo drugih. Tako Ielasi vzpostavlja dvosmerno posredovanje med sabo, kot aktivnim soudeležencem glasbene tako publike, kot izvajalcev ter na drugi strani med posebno glasbeno realnostjo/skupnostjo (če si vzamem pravico predpostaviti obstoj neke take entitete, ki vsekakor ni samoumeven), ki je v veliki meri podvržena nujnosti neodvisne samoorganizacije in samovzpostavitve. Zelo zanimiva v tem vidiku je arhivska izdaja dvojne plošče Chry-ptus (Schoolmap Records, 2007), legendarne pionirke konkretne glasbe in učenke ter sodelavke Pierra Schaeferja – Eliane Radigue, kateri je Ielasi celo sam prispeval na novo posneto verzijo kompozicije, originalno izvedene in posnete v New Yorku leta 1971. To dejstvo je le eden od vidikov Ielasijeve posebne naklonjenosti konceptom konkretne glasbe, ki se v drugačni obliki manifestira tudi na njegovih nedavnih izdajah. Tu naj omenim še Ielasijevo ravnokaršnje sodelovanje s prav posebno londonsko „butično“ založbo Entr’acte, katere namen je tudi komentar in posebna refleksija razmer na glasbenih trgih, saj jo vodi en sam človek, njegovi izdelki so vsi ročno pakirani, (ne)okrašeni s skrajnim minimumom informacij. Izdaje so vse omejene na majhne naklade, v primeru Ielasijeve izdaje je to 60 primerkov v prvi nakladi, medij izdaje pa je kaseta. Tudi sicer je Ielasi svoje plošče izdajal pri mnogih različnih založbah.

Drugi vidik Ielasijevega širokega delovanja sta število in razsežnosti njegovih sodelovanj z drugimi glasbeniki, pa naj gre tu za glasbeno sodelovanje pri diskografskem izdelku ali koncertni aktivnosti, sodelovanje pri tehničnih aspektih izvedb plošč, kot so prispevki miksov in masteringa za mnoge izvajalce in prijatelje (ki bi jih vse lahko uvrstili na področje raziskovalnih glasb) ali pa še širše aktivnosti ukvarjanja s televizijo ali radiem, pa naj bo to sodelovanje v produkciji ali pa v refleksiji in problematizaciji v okviru široko zastavljenih umetniških projektov, pri katerih je sodeloval. Vsekakor je spisek imen, s katerimi se je Ielasi zapletal, dolg in ga tu ne bom navajal, je pa gotovo dovolj informacij dostopnih s hitrim brskom po spletu. Na primer ob pregledu arhivov koncertnga cikla Defonija v klubu Gromka na Metelkovi je opaziti, da je bil Ielasi že vsaj enkrat gost slovenskega klubovja, in sicer v triu Mingi z Michelom Donedajem in Ingarjem Zachom, obema znanima imenoma, ko gre za svobodne improvizirane godbe. Takih in podobnih sodelovanj je precej in marsikatero je doživelo tudi diskografsko opombo. Vsekakor je že sama glasbena širina Ielasijevega izvajanja lastne avtorske glasbe dovolj pomenljiva vsakemu raziskujočemu glasbenemu sladokuscu, ki zna ceniti ne-podcenjevanje poslušalca.

V drugem delu tu predstavljenega besedila pa bom poskušal predstaviti še tretji vidik (vsekakor zadnji in zakoličeni le znotraj mojega besedila) Ielasijevih aktivnosti, oziroma, predstaviti želim še tu najpomembnejši, glasbeni vidik njegovega delovanja. Podrobneje si bomo ogledali njegovo zadnje diskografsko obdobje, ki ga zaznamuje svojevrsten odmik od prej utečenih praks, ali morda le glasbenikova ponovna refleksija lastnega kreativnega udejstvovanja, ki pa kljub temu ne prekinja s kontinuiteto, kakršno je čutiti vseskozi njegove izdaje, od prve, izdane leta 1997 dalje.

Ielasijeve izdaje zaznamuje več dejavnikov. Eden je gotovo njegovo posebno posvečanje pozornosti izvorom zvoka. Ielasijev prvi inštrument je kitara, s katero se je začel spopadati pri štirinajstih. V svoje kitarske ekspresije je poleg razširjenih tehnik igranja že zgodaj začel vnašati elemente elektronike, računalniško digitalno procesiranje, pa tudi spopadanje s prostorskimi elementi ozvočenj, ko je realiziral več kanalne inštalacije in druge podobne projekte. Marsikdaj so mu tako pripenjali oznake, kot je recimo „Fenneszev podanik“ in podobno, čeprav gotovo ne povsem upravičeno. Preden preidem na konkretne izdelke in skozi to prikažem tudi odmike od nakazane podobe Ielasija iz njegovih zgodnejših obdobij, pa naj poudarim še drugi vidik, ki bistveno zaznamuje vse Ielasijeve izdelke, njegovo predanost improvizaciji. Predvsem v obobju do albuma Plans (Sedimental, 2003) se je tudi v kontekstu živega igranja posvečal predvsem svobodni improvizaciji, po tem trenutku pa je to prakso začel na tak ali drugačen način obračati v druge kontekste. Po njegovih besedah naj bi izgubil interes za začrtano prakso in žanr improvizacije. Še vedno zvočni material njegovih plošč v svoji surovi obliki nastaja v okviru improviziranih seans, vendar pa je naknadno na mnogotere načine obdelan, reproduciran in razbit. Celo v živih kontekstih improvizacije Ielasi poskuša v svoje izvajanje vključevati veliko vnaprej posnetih elementov, ki pa jih podvrže živi obdelavi zvoka. Njegovi principi se tako zdijo kritični in angažirani, njegov doprinos pa posega globoko na področje trenutnih smernic zelo raznorodnih godb.

Stunt (Schoolmap Records, 2008)

(another) Stunt (Taiga Records, Schoolmap Records, 2009)

Na navedenih malih ploščah se Ielasi prvič resneje spopade z gramofonom kot načinom obdelave zvoka, v za ti plošči pomembnem smislu pa tudi z gramofonom kot posebnim izvorom zvoka (znaki take prakse so morda prisotni že prej, zelo očitno vsaj na remiksu, ki ga je Ielasi naredil za ploščo Igneo (Frenetic Records, Redeye, 2006) italijanskih sopotnikov Zu). Osnovni zvočni drobci so tako fragmenti zvokov, reproducirani z vinilnih plošč improviziranih muzik na eni strani, na drugi pa jim odgovarja intenzivna prisotnost zvokov, ki jih proizvaja gramofon ob svojem delovanju, od vseprisotnega prasketanja in šumov, do udarca igle ob ploščo, ki marsikdaj predstavlja tudi tisto bolj muzikalno plat obeh plošč, predvsem skozi Ielasijevo naknadno lepljenje in organizacijo fragmentov v smiselne celote. Tu se približuje več različnim načinom, na katere se gramofoni danes uporabljajo kot kreativno orodje, vendar pa se obenem od vseh oddaljuje, saj ne zapada v drone ali v razvlečene ambientalne pasaže, kakršne danes lahko občudujemo ob zelo zanimivih avtorjih, kakršna sta Phillip Jeck ali Janek Schaefer (čeprav je Ielasi svoj čas izdeloval mamljive drone, denimo tiste na s strani kritikov izjemno sprejeti plošči August (12k, 2007)), niti se ne prepušča gramofonskim akrobatikam, kakršne spoznavamo ob podvigih hip hoperjev ali tistih bolj izraznih plesnih DJ-jev. Ielasijev „gramofonizem“ ni podoben niti tistim hrupnim podvigom, kakršnim smo bili večkrat priča tudi v Ljubljani, ko je klubovje razčlenjeval Ignaz Schick s svojim prepariranim gramofonom.

Rezultat so izredno zanimivi zvočni kolaži, ki kar prekipevajo od nenavadnih perkusivnih elementov in drugih teksturalnih podrobnosti, plošči sta zvočno zelo barviti in zabavni za poslušanje. Na površen posluh celo dajeta vtis nekakšnega abstraktnega hip hopa, vendar pa take ali drugačne bobnarske bite in gruve tu zamenja kompleksen svet zvočnosti, ki se daje opazovati iz različnih perspektiv. Lelasijev interes tu, kot tudi na nadaljnjih, v resnici pa tudi predhodnih izdelkih, je v izpostavitvi pulzirajočega ritmičnega in v poliritmiki, v uporabi stereo prostora in v zvočnih razmerjih med različnimi plastmi kompozicije. Ielasi na vseh tu omenjenih izdajah komponira z improviziranimi zvočnimi fagmenti.

Aix (12k, 2009; Minority Records 2010)

Ime plošče izhaja iz kraja Aix-en-Provence, kjer je bila plošča posneta. Ielasi tu spet prevzema princip ritmične mreže, vendar pa je tokrat izbor zvokov osvobojen gramofona, kar zvočno pomeni veliko razlikovanje med prej omenjenima malima ploščama in tukaj predstavljenim dolgometražcem. Tako Ielasi razpolaga z množico vzorčenih drobcev, sintetiziranih linij, predvsem pa posnetkov akustičnih inštrumentov od klavirja, preko kitare, trobente do različnih predmetov. Kot pri obeh Stuntih je Aix barvita plošča, v diskografskem koraku od velike plošče August sem pa je občutiti zapolnjeno prazno mesto, ki nastopi z mojstrsko studijsko reorganizacijo zvokov. Iz linearne kompozicije Augusta in predhodnikov je tu očiten prehod k bolj vertikalnim principom, ponavljanju, ki se s prefinjenimi uporabami prostorske manipulacije stereo slike ter odmevov in reverbiranj nikoli ne zaskoči v repeticiji brez notranjega gibanja. Kljub temu je še vedno opazna kontinuiteta med omenjenima ploščama, saj obe pogosto v linearni maniri melodično podpirajo počasna gibanja zvenov klaviatur in drugih zvočil. Ielasija tu vleče v žanrsko zelo raznolike vode, od tistih bolj duberskih odvodov, ki jih je nakazoval že s ploščo s/t (Häpna, 2006), pa do pravih malih funkerskih ali jazzerskih odmevov.

Tools (12k, 2010)

Barvite naslovnice plošč in analogne barvite zvočne krajine že predstavljenih treh izdelkov na Tools zamenjajo siva naslovnica in siva, enosmerna ter kirurško hladna zvočna raziskovanja. Koncept je navidez dovolj preprost. Ielasijeva navada je običajno komade le oštevilčiti, tokrat pa številke zamenjajo imena objektov, ki jih uporabi kot izvore zvokov. Naslovi komadov so tako Paper Lamp ali Aluminum Foil. Tudi v tem odmiku od običajev se odraža skrajnost, v katero je Ielasi zaplul s Tools, ko koncept ritmične mreže izpelje do konca in do popolnosti izčrpa. Surove in neobdelane, vendar čiste posnetke, ki izražajo neopazno vsakdanjost zvokov, s katerimi se stalno srečujemo v kuhinji ali drugod v stanovanju, Ielasi tu zopet kolažira v kompleksne celote. Sam akt kolažiranja pa pusti povsem nedotaknjen izvoren zvok, kar običajno manipuliranje z „najdenimi“ zvoki reflektira in na novo vzpostavi. Rezultat kot razkritje podrobne analize in razvrščevanja perkusivnih in teksturnih lastnosti zvokov, ki je morala biti opravljena vnaprej, pred naknadnim lepljenjem v ritmične vzorce, tukaj asocira na anekdote o neizprosni disciplini ob sistematičnem predalčkanju koscev zvočnih trakov, ki so ga izvajali Pierre Schaefer in njegove ekipe, ko so se podajale v raziskovanja zvokov, katerim ni bilo videti konca. Vsekakor je Tools od tu predstavljenih plošč najbolj „sivo“ poslušanje. Vendar pa ga je potrebno razumeti kot etapo znotraj kontinuitete določenega raziskovanja, ki mu šele prinese dodano vrednost, ko prepoznamo linijo v ozadju.

15 tapes (Senufo Editions, 2010)

15 cds (Entr’acte, 2010)

Z zadnjima dvema sestrskima podvigoma Ielasi po vsej verjetnosti zopet stopa na nov teren in na novo odkriva razsežnosti svojih ambicij. Zvočno zelo podobna izdelka, ki pa ju loči bistven element, medija, s katerima je bila zvočna materija znotraj improvizacij prvotno reproducirana, ter medija, na katerima sta izdelka ponujena publiki, se zamenjata na svojih mestih. 15 tapes je izdaja na CD plošči, katere zvočni zapis je bil ob prvotni reprodukciji predvajan s kasete, 15 cds pa je kasetna izdaja, katere komadi so bili na začetku reproducirani z manipulacijo CD-jev na napravi CDJ, ki jo danes najdemo v vsaki diskoteki ali klubu. Kasetni šum je ključni element obeh. V smislu ritmičnega naknadnega oblikovanja je tu odsoten princip mreže s predhodnih izdaj, vsaj v strogem smislu ponavljanja metrike. Še vedno je prisotno ritmično raziskovanje v smislu organizacije pulzirajočih zvokov in do neke mere tudi ponavljanja, vendar pa se gmote zvokov tu vseskozi preoblikujejo in vrtinčijo, neopazno se v njih prikradejo novi zvoki, v vsakem obhodu se zgodi drug premik. Prisotnih je nešteto zatikajočih se ritmičnih elementov, raztegovanj v smislu manipuliranja hitrosti predvajanja in podobnih posegov. Zvočna materija je tokrat porazdeljena med najdene zvoke, šume trakov / zvoke predvajalnikov ter zvoke analognih sintetizatorjev, zvočna podoba je v končni različici vse prej kot tanka. Ielasi lahkotno združuje šum leta muhe, mastno drdranje sintetiziranega zvoka ter elemente naključnosti, prisotne denimo ob poskakovanju frnikole po kaki rebrasti površini. Od vseh obravnavanih plošč se tu omenjeni najmočneje spogledujeta s tradicijo konkretne glasbe. Med dvema kratkometražnima izdajama se razteguje trideset komadov, ki so v resnici bolj zvočne miniaturice, primerne ljubiteljem zvočnih izletov in poglobljenega zvočnega raziskovanja, vseh trideset pa se razplete v dobre pol ure. Vsekakor sta ti plošči primerni za ponavljajoče poslušanje, bogastvo zvočnih detajlov se tako le vsakič ponovno razkriva z novega zornega kota.

Ielasi je pomemben zvočni umetnik današnjega časa. Kljub navidezni skromnosti v pojavljanju in prepoznanju njegove prisotnosti sem poskušal z več različnih vidikov prikazati pomenljivost njegovega kontinuiranega delovanja, pa tudi implikacije, ki jih to ima v razumevanju delovanja sodobnih neodvisnih godb. To vsekakor ne more biti omejeno le na interpretacijo lika in dela enega avtorja izmed mnogih, vendar pa je bila moja ambicija tu kvečjemu nakazati neka heterogena polja družbenih in umetniških aktivnosti, ki so le redko vsaka zase izolirane od kontekstov, v katerih se dogajajo. Taka polja so tista gibanja, znotraj katerih je potrebno prepoznati vrednost. V kontekstu današnjih širokih diskurzov o kreativnosti in kritični misli tako znotraj širšega področja družbenih razmerij kot znotraj specifičnih področij aktivnosti sta lik in delo nekega posameznika, kot je Giuseppe Ielasi, lahko še kako pomenljiva, in to navkljub navidezni odsotnosti diskurzivnega elementa njegovega konkretnega delovanja.