Orkester Slovenske filharmonije v ciklu Pogled nazaj – pogled naprej 2; Slovenska filharmonija, Ljubljana, 10. februar 2017
Po uspešnem prvem koncertu cikla Pogled nazaj – pogled naprej (skladatelji in njihovi vzorniki), ki je pobliže predstavil Alojza Ajdiča – skladatelj je obiskal tudi tokratni koncert – smo v Slovenski filharmoniji prisluhnili še drugemu koncertnemu večeru, ki ga je zapolnila glasba Gustava Mahlerja, Primoža Ramovša in Johanne Doderer. Glede na začetno oz. izvirno predstavitev in napoved cikla bi moral drugi koncert (sredi marca bo sledil še tretji in zadnji) voditi od glasbenikov SF osovraženi, a zaenkrat še neodstopljeni šef dirigent Uroš Lajovic, a ga je v napovedih na spletni in Facebook strani SF prav potihem in brez medijskega pompa, ki smo ga spremljali ob odpovedi novoletnega koncerta, nadomestil Marko Hribernik, sicer Lajovčev dunajski študent in diplomant, ki je uspešno vodil že prvi koncert cikla. Prišlo je tudi do spremembe programa, saj sta Martinůjevo Poljsko mašo nadomestili skladbi Mahlerja in Ramovša, odpadlo je tudi napovedano sodelovanje Zbora SF, Slovenskega okteta in solista baritonista Jožeta Vidica. Tako je Lajovic namesto vihtenja taktirke sedel na poslušalski sedež v parterju in budno spremljal izvedbo koncerta. Na koncertu smo videli tudi – od glasbenikov SF prav tako osovraženega, a zaenkrat še neodstopljenega – direktorja SF Damjana Damjanoviča, ki pa je za razliko od Lajovica sedel na balkonu. Kakorkoli že.
Za začetek smo prisluhnili skladbi Blumine, nesojenemu 2. stavku Mahlerjeve Simfonije št. 1 v d-duru, ki jo poznamo tudi po podnaslovu ‘Titan’. Orkester je od začetka muziciral nekoliko preveč plaho in zadržano, a kmalu postal bolj suveren; slišali smo lepa solo prispevka trobente (Tibor Kerekes) in oboe (Matej Šarc). Hribernik je prikazal domišljeno in tehtno interpretacijo skladbe, Darko Gorenc pa je lepo izvedel odmerjen, a pomemben part timpanov.
Sledilo je 6-stavčna oz. -delna skladba Musiques funèbres našega skladatelja Primoža Ramovša. SF je v vseh treh omembah v koncertnem listu naslov dela napačno zapisala kot “Musiqes funèbres”, iz neznanega razloga pa je izpustila tudi naslove posameznih odsekov skladbe (Adagio; Allegro risoluto; Largo; Adagio; Moderato-Allegro-Moderato maestoso; Adagio), kar je bila seveda neprimerna odločitev. Ob poslušanju Ramovševe skladbe, ki je nastala pred 62 leti, je bilo poslušalcu lahko zelo hitro jasno, zakaj je, kot je zapisal Ivo Petrić, “ob krstni izvedbi med skladateljskimi vrstami kar završalo, saj je ta glasba prinesla zares nekaj novega” in jo razglasil za “po vsebinski in tehnični plati eno največjih del slovenske sodobne glasbe”. Tako ni nobenega dvoma, zakaj je bilo delo – toliko bolj v tedanjem prostoru in času – nemudoma označeno kot revolucionarno. Gre za strašljivo fascinantno skladbo, ki z nepopustljivo, neusmiljeno in vseskozi temačno melodiko in ritmiko večplastno odstira tančice temnih obzorij in brezen človeškega trpljenja in žalosti (skladatelj je delo posvetil spominu na svojo mater) ter “vzdušja tesnobe, groze in bolečine odlično zaokroži v pretresljivo celoto”. Svoje prispevajo tudi mojstrski kompozicijsko-orkestracijski prijemi, polna zasedba velikega simfoničnega orkestra in spretno pisani parti za sekcijo tolkal. Orkester je zahtevno skladbo izvedel samozavestno, kar lahko nedvomno pripišemo tudi oz. predvsem uspešni pripravi in delu dirigenta.
47-letna skladateljica Johanna Doderer prihaja iz sosednje Avstrije in je precej plodovita umetnica, saj ima v svojem opusu že preko 100 del za različne večje in manjše zasedbe, pa tudi dva violinska koncerta, štiri opere in dve simfoniji. Programsko usmerjeno Simfonijo št. 2, DWV 93 ‘Bohinj’ je skladateljica dokončala leta 2015, navdihnil pa jo je “obisk enega izmed bohinjskih vojaških pokopališč” ter, kot je dodala sama, “veličastnost tamkajšnje narave in gora, ki obkrožajo jezero, vsa ta idila pa kot da vpije v nemem kriku”. 50-minutna simfonija, ki je že izšla tudi na zgoščenki, ima tri dolge stavke – pravzaprav tri samostojne simfonične pesnitve –, ki pa jih tokratni žal res površno pripravljeni koncertni list (kot že prej pri Ramovšu) ni navedel; skladba, ki je bila v Sloveniji seveda izvedena prvič, je bila predstavljena zelo skromno, z enim ali dvema stavkoma. I. stavek (Introdukcija – Allegro con fuoco) se – podobno kot Ajdičeva 2. simfonija, odlomke katere smo poslušali na prvem koncertu cikla – začne s tihim solom harfe in precej odprtimi, jasnimi in prijetnimi melodičnimi linijami, ki ponazarjajo prej omenjeno idilično bohinjsko okolico. Pojavijo se nekateri zanimivi izvajalski pristopi, kot je npr. igranje na tam-tam (neuglašeni gong) in visečo činelo z godalnim lokom. Po poskočnem, plesno naravnanem odlomku postane glasbeni material sčasoma bolj fragmentaren in po karakterju ambivalenten oz. z vedno bolj izraženimi težnjami k dramatiki in tragičnosti. Sledi prikaz vojne vihre, podprt z neusmiljenimi tolkalnimi ostinati, ki v glasbi pogosto ponazarjajo vojskovanje (npr. Holstov Mars, prinašalec vojne iz suite Planeti). Glasba postaja vse bolj jezna in fatalistična, tople in dobrovoljne tonalnosti iz uvoda so pozabljene, dokler v presenetljivem trenutku za nekaj taktov ne posije sonce za oblaka, a se vzdušje takoj spet stemni in stavek se konča v silovitem, grmečem vrhuncu (spet paralela Holst/Mars).
V II. stavku (Friede atmet der Wocheinersee – ‘Mirno spava jezero Bohinjsko’) nastopi sopranistka, tokrat je bila to Zala Hodnik, in z orkestrom v slovenskem jeziku odpoje pesem – lepo, melanholično žalostinko 87-letne Dunajčanke Christiane Schönborn-Buccheim, ki jo je prevedel Uroš Lajovic in je bila zapisana tudi v koncertnem listu (škoda, da brez nemškega izvirnika). Ker je pesem zanimiva in nosi občuteno sporočilo, za lažjo predstavo zapišimo vsaj zadnjo kitico:
Mirno spava jezero Bohinjsko.
Po gorah so žarki sončni zdaj se razlili:
“Potomci! Ostanite si edini,
da nismo zaman krvi svoje prelili!”
Mirno spava jezero Bohinjsko.
Hodnikova je svoje delo opravila solidno, dobil pa sem občutek, da ji part ni bil v resnejši izziv. Spremljava orkestra je bila občasno preglasna. Zadnji stavek (Adagio maestoso – Giocoso – Adagio maestoso – Allegro – Moderato – Adagio maestoso) je poln že omenjene ambivalentnosti; glasba in z njo ozračje sta razburkana in nihata iz mirnejših v bolj nasilne epizode in spet nazaj. Vse skupaj zaznamuje negotovost in ker se glasba ne zna ali pa ne želi osrediniti, ji začne zmanjkovati koherentnosti, obenem pa počasi postane že razvlečena; sklene jo repriza uvodne solo harfe z zvončki, ki počasi ugasnejo v dolgem decrescendu.
Po koncu izvedbe ni bilo čutiti znatnega navdušenja niti s strani v publiki prisotne skladateljice niti s strani orkestra in v zraku je obvisel nekakšen grenak priokus oz. olajšanje, da je vsega skupaj vendarle konec. Nenavadno je, da skladateljica niti na seznamu orkestralnih del na svoji uradni spletni strani simfonije sploh nima omenjene, kaj šele, da bi bilo o njej na voljo kaj več podatkov. Kljub vsemu je treba dodati, da gre za glasbo, ki si brez dvoma zasluži oz. morda celo terja večkratno poslušanje in razmišljanje. Po uradnem zaključku koncerta je Lajovic vodil še kratek pokoncertni pogovor z Dodererjevo, ki je potekal v nemščini, Lajovic pa ga je simultano prevajal v slovenski jezik.
