»On parents & children, exes & excess, death & decay & a few of my other favorite things,« je LWIII podnaslovil svojo nekoliko nepričakovano avtobiografijo. Leta 2014 je izdal zadnji studijski album Haven’t Got The Blues (Yet), nato pa (kot to počne že dolgo) nastopal s svojo žlahto in sam in družinsko zgodovino predstavljal v glasbeno-monološki predstavi Surviving Twin, ki bo morda prišla tudi na velika platna, saj Judd Apatow bojda razmišlja o ekranizaciji. Knjigo naj bi potihem pisal nekaj let, ker »so mi za to ponudili celo nekaj denarja – ne veliko«, dodaja pa, da »bo za drugi del zahteval večjo vsoto«.
Ko je dobil ponudbo, da napiše knjigo o svojem življenju, je imel pomisleke, pove, saj je imel njegov oče Loudon Jr. kot znani in cenjeni kolumnist za revijo Life vse življenje težave z daljšimi teksti in mu ni in ni uspelo napisati romana. »Če je imel težave oče kot slavni pisec,« je tuhtal LWIII, »kakšne čakajo šele mene!« A izkazalo se je, da je Loudon tretji spreten kronist lastnega kurikuluma tudi v prozni obliki, sploh še, če ga lahko zapelje v svoje vode, ki za »običajni« svet niso ravno vsakdanje. Pisanje je sicer tako lahkotno, duhovito in tekoče, da se knjigo dá prebrati v enem zamahu – že na začetku bralca zgrabi in ga drži vse do konca.
Podnaslov drži, življenje Loudona tretjega ni bilo ravno »all-American«, našli bi ga kvečjemu v kaki bitniški knjigi, ne pa v holivudskem filmu iz 1950 let. Propadle zveze, sorodniki, eden bolj nor od drugega, navezanost na mamo, alkohol, tobak, LSD, zapor zaradi posedovanja trave, kariera, ki bi jo težko opisali s katerokoli matematično krivuljo, a vendarle, zdi se, konec dober-vse dobro: z vsemi štirimi otroki ima zdaj, sedemdesetletnik, dobre odnose, tudi po zaslugi nekaterih filmskih in televizijskih vlog ni povsem obskurno ime v mainstreamu, čeprav vse življenje pluje daleč stran od njega, nastopa lahko, kolikor ga je volja, pa še zadoščenje ima, da je kljub načrtnemu bežanju od slave le zabeležil uspešnico, o kateri sicer govori v značilno sarkastičnem humornem tonu – pesem Dead Skunk mu je kot edina uspešnica na Top 40 leta 1972 naredila ime »tistega, ki poje smešne pesmi o živalih«, česar se je komaj otresel, čeprav je pesem pohvalil sam Bob Dylan. So pa nekatere druge pesmi dosegle to, kar bi si želel vsak songwriter: prinesle so mu spoštovanje kritikov in sočasnikov ter nekakšno bazo oboževalcev, o čemer prav tako piše v sarkastičnem tonu: »Dandanes se takoj po nastopu poberem v hotel!«
Johnny Cash je posnel njegovo pesem The Man Who Couldn’t Cry, njegov sin Rufus One Man Guy, ki že od nastanka leta 1985 velja za eno njegovih osrednjih pesmi, sodeloval pa je z mnogimi sotrudniki, ki dandanes sodijo med najpomembnejše avtorje-izvajalce sodobnega časa, med njimi sta Richard Thompson in John Hiatt.
Takšen je hiter povzetek in LWIII v knjigi ne zamolči ničesar, res pa je, da tudi ne pljuje in osira drugih. Uspelo mu je napisati knjigo, v kateri odkrito razgrne vse svoje napake in jih tudi kontekstualizira, jasno pa postane tudi, da brez teh napak njegov opus ne bi bil to, kar je. Med drugim je nekaj časa načrtno pisal tudi angažirane pesmi o vsakdanjih dogodkih in jih objavil na plošči Social Studies (1999), nekatere druge tovrstne pesmi pa najdete razsejane širom po njegovi diskografiji. Vendarle pa tudi sam iz pisanja daje vedeti, da so resnejše pesmi o medsebojnih odnosih in realnosti lastnega poklica tiste, ki so mu naredile ime in ga zapisale med pomembnejše avtorske osebnosti 20. stoletja: Your Mother And I, When You Leave, So Many Songs, History, Therapy, Harry’s Wall, The Picture, School Days, Homeless, One Man Guy, Career Moves, Screaming Issue … O soprogah, prijateljicah in otrocih je vedno pisal na brezkompromisno neposreden način, na prav tak način pa je dobival feedback od svojih otrok, zlasti Rufusa in Marthe, ki sta oba ugledna glasbenika in v svojih pesmih nista molčala o travmah zaradi odsotnega in odtujenega očeta. Antologijo izbranih pesmi Loudona Wainwrighta III. imamo z naslovom Sam svoj tip tudi v slovenščini, vprašanje pa je, ali se bo to zgodilo s pričujočo avtobiografijo. Glede na zdajšnje stanje v založništvu je to malo verjetno.
LWIII je mojster jedrnatosti in tuhtanje, da bi knjiga lahko bila morda obsežnejša, je zgolj subjektivno: bržčas bi večji obseg knjige zmanjšal njen neposredni učinek, zato je prav, da avtor ni pretiraval. Z zanimanjem bomo še naprej sledili njegovemu delu; upamo, da se bo po treh letih spet oglasil s kakšno ploščo.
