Phil Minton je 8. marca letos v okviru koncertnega cikla FriForma v organizaciji KUD Mreža nastopil v Gromki. V duetu s Carlom Ludwigom Hübschem je promoviral njun nov album Metal Breath, ki je izšel pri založbi Inexhaustible Editions. Nastop poln kombinacij tenkočutnih in intenzivnih zvokov tube in vokala je navdušil, še bolj pa izdani album. Ob tej priložnosti je nastal tudi intervju. Po mailu, saj Minton pred koncertom razumljivo varčuje z glasom, po koncertih pa glasbeniki mentalno še potujemo. Zato sva se hitro strinjala, da narediva intervju po elektronski pošti. Kljub temu lahko v odgovorih začutite značaj Phila Mintona, ki me je navdušil s svojo neposrednostjo, duhovitostjo in živostjo.
foto: Tina Jenko
Kot otrok ste radi posnemali nove zvoke, ki ste jih slišali. Sta vam dala starša, ki sta bila glasbenika, kakšno osnovno glasbeno znanje?
Moja starša sta bila amaterska pevca, mama sopran in oče bariton. Mama je igrala tudi klavir. Pela sta skupaj s stricem Tomom, ki je bil tenor. V našem domu so vadili in so imeli lepe naravne glasove, ki sem jih skušal posnemati. Mislim, da so bili v moji družini precej presenečeni nad mojim poslušalskim izborom, vendar so vedno uživali kadar sem posnemal pevce kot so Schnoz Durante (Jimmy Durante op. a.), Catherine Ferrier ali Mario Lanza. Zelo lahko sem že od zgodnjih let spreminjal barvo in višino svojega glasu. Med vojno so me evakuirali k moji babici, ki je znala jodlati. Vau. Glasbo sem se naučil brati, ko sem začel igrati trobento.
Kdo vam je predstavil jazz glasbo? Rekel bi, da ni bilo običajno za 15-letnega otroka, da posluša jazz?
Popularna glasba 1950 let je bila večinoma sranje. Nekaj izvajalcev (vsi črni Američani) je izstopalo. Louie Armstrong je bil prvi jazz igralec, ki sem ga poslušal, nato pa sem v nekaj mesecih slišal še Theloniousa Monka, Charlieja Parkerja, Dizzya Gillespieja, Milesa Davisa, Johna Coltraina in ves veliki jazz 50-ih let. Obstajal je radijski program Voice of America, ki je oddajal po Evropi. Našel sem ga na ferkvencah kratkih valov. In nato v lokalni trgovini s ploščami Battens naročal vse albume, ki sem jih slišal tam. Trajalo je približno šest tednov, da so prispeli. Miles Davis Quintet “Cookin”, to je bilo to zame leta 57.
Zakaj ste se odločili za igranje trobente? Klavir bi bil bolj očitna izbira, saj ga je igrala vaša mama.
Trobenta je delovala lažje, ima le tri gumbe.
Se še vedno spominjate prvega dotika trobente, ki je bila popolnoma vaša?
Razočaranje. Približno dva tedna nisem mogel zaigrati nobenega zvoka. Nisem vedel, da moram vibrirati z ustnicami.
Torej, začeli ste se učiti igrati trobento. Kdo je bil vaš učitelj?
Član lokalne plesne skupine mi je pokazal osnove.
Ali menite, da je klasično znanje in branje not pomembnih za dobrega glasbenika?
Če želite igrati glasbo drugih ljudi, je bistvenega pomena. Ne morem si predstavljati, da bi igral nekega Briana Fernyhougha po posluhu. Zadnje čase me ne vabijo veliko k branju notnih zapisov, saj v tem nikoli nisem bil zelo dober.
Kako je takrat izgledala glasbena scena? Je bilo težko dobiti koncerte? Ali je glasba lahko plačala račune?
Večina dela je potekala v plesnih skupinah in igrali smo lokalno. Pel sem standarde iz jazz repertoarja tistega časa. Kopal sem tudi luknje in opravljal fizična dela. Imel sem tudi prijatelje, ki so bili vizualni umetniki in Jackson Pollock je med njimi izstopal. Pri njih sem plesal in pel, nekakšne abstraktne, akcijske plese z vokalnimi improvizacijami.
Kaj je bil razlog za selitev v London? Kako ste se pridružili orkestru Mike Westbrooka?
Na jam sessionu sem v Devonu srečal Johna Surmana in mislim, da mu je bilo všeč moje posnemanje blues pevca Jimmyju Rushina. Prosil me je, naj pridem v London, da se pridružim Westy bandu na trobenti in vokalu. Tudi v Londonu je bil vpliv Pollocka močan in veliko glasbenikov je bilo tudi slikarjev. Živel sem v isti hiši kot Keith Rowe, ki je bil tudi v Westy bandu, kot je bil tudi Lou Gare in svobodno abstraktno glasbo smo takrat vsi pogojno poskusili igrati.
Na svoji življenjski poti ste po letu 1967 živeli na Švedskem štiri leta. Zdi se, da je bil to odločilen čas, da se našli. Kaj je bilo takrat na Švedskem, česar Londonu ni bilo mogoče najti?
Dobil sem službo. Bil sem poročen z dvema majhnima otrokoma in moral sem preživeti. Petje je bilo edino kar sem lahko počel. Delal sem v skupini, ki je igrala priredbe, vzporedno pa sem improviziral z vokalom, na primer v “Up Umeå” (povezava je posnetek kasnejšega nastopa zasedbe op. a.).
Zakaj ste se potem vrnili v London?
Zadosti sem imel igranja priredb.
Kaj se je spremenilo odkar ste ga zapustili?
Rock glasba je bila zelo prisotna. Jimmy Hendrix mi je bil kul.
Po vrnitvi ste zopet igrali v orkestru Mike Westbrooka in bili aktivni v eksperimentalnih gledališčih. Ali je bilo v tistem času težko plačati račune z umetnostjo, ki ste jo počeli?
To so bili časi velikega števila zanimivih koncertov, ne prav veliko denarja.
Ste kadarkoli igrali na ulicah, da bi zaslužili denar ali zaradi zabave? Če ste, kako je bilo, ali ste naredili samo znane pesmi ali pa ste igrali improvizirano glasbo? Kaj se je spremenilo v uličnem delu, če primerjate preteklost in sedanjost?
Za prostovoljne prispevke sem igral trobento na mostovih čez Temzo, da bi kaj zaslužil. V hladnih in vlažnih londonskih večerih sem v sedemdesetih letih večinoma igral standarde kot je »Summertime«. Uprizoril sem tudi nekaj uličnih predstav in uprizoritvenih umetnosti, “Socialna država – IOU« (IOU je eksperimentalno ulično gledališče op. a.). Zadnje čase ne nastopam veliko na ulicah, vendar imam nekaj idej, ki bi se lahko zgodile.
V času, ko ste se vrnili v London s Švedske, ste bili dejavni na vseh vrstah projektov. Eksperimentalno gledališče je bilo precej velik del vašega življenja. Kaj vam je dalo kot pevcu?
Ali kaj sem mu dal jaz? Glasen glas za na ulico. In v večini primerov sem bil precej svoboden početi, kar sem si želel. Uprizoritvena umetnost je bila večinoma improvizirana v tem obdobju in zdelo se mi je, da so bili mnogi izvajalci korak pred večino glasbenikov v tistem času. Če se ozrem nazaj, nisem prepričan, da je bilo temu res tako.
Vam je eksperimentalno gledališče pomagalo pri vaših glasbenih nastopih? In kako vidite razliko med glasbenim koncertom ter performansom?
Običajno pojem z zaprtimi očmi. Težko se osredotočim in vstopim v glasbo, ko so odprte. Uprizoritvena umetnost je vizualni koncert. Pri petju ne sprejemam vizualnih odločitev oziroma le redko.
Nato je v 1980 letih vaša kariera zacvetela z veliko sodelovanji z drugimi glasbeniki improvizatorji. Kako izberete s kom se boste igrali?
Običajno igram z ljudmi, ki me vprašajo za sodelovanje ali jih jaz prosim.
Ali imate kakšno pripravo, preden prvič stopite v oder z glasbenikom? Ali govorite o kakšnih temah, o glasbi morda, naredite načrt?
Da, kako dolgo bomo igrali.
Kakšna je razlika med igranjem solo ali v zasedbi?
Solo je tišje. Vendar si včasih, kadar igram sam, predstavljam še nekoga poleg.
Vam je katera zasedba še posebej ljuba?
Mnoge.
Kaj se zgodi v vas, ko med koncertom padete v glasbo? Ali vidite slike, potujete, čutite energijo? Ali analizirate, kaj počnete?
Včasih ideje samo letijo, včasih se moram raztrgati, tako kot zavestno prilagajanje in mešanje.
Svoj glas slišite drugače od občinstva. Imate privilegij, da poslušate glas iz notranjosti instrumenta. Ali je to pomembno za ustvarjanje zvokov, ali preverite, kako slišijo poslušalci? Saj lahko nekatere tihe zvoke od znotraj vi slišite, poslušalci pa ne.
Zaupam sebi, morda ne bi smel.
Kdaj veste, da je improvizacija dobra in kaj mora imeti?
Vsak izvajalec bi moral imeti pozitivnem občutek po koncu.
Kako občinstvo vpliva na vaš koncert?
Glasni moteči odhodi med nastopi dan danes niso več tako pogosti. Presenečen sem nad tem, kako pozorni so ljudje. To je velik privilegij, kot da so v moji glavi med tem kot se dogaja.
Ali preizkusite akustiko kraja pred koncertom in kako vpliva na vaš koncert?
Da, preverim prostor. Kadar nastopam solo in prostor zveni v redu, nastopim akustično.
Kako vidite razliko med nastopom v živo in snemanjem v studiu?
Raje igram v živo, tako kot večina glasbenikov improvizatorjev, ki jih poznam.
Leta 1988 ste bili izbrani s strani mednarodnega Jazz foruma za najboljšega moškega pevca v Evropi.
Bilo je presenečenje. Mislim, da so glasovali večinoma Poljaki, saj je bila revija poljska. V 1970 in 1980 letih sem bil tam nekajkrat. Danes ne slišim več o takšnih stvareh, kot so jazz glasovanja, ampak morda sem v drugem svetu.
Kako danes gledate na svoj zvok in slog, kaj mora imeti?
Temu še vedno rad rečem Jazz, vendar zna biti to sporno. Mogoče bi morali mladi afroameriški glasbeniki povedati, kaj je danes Jazz. Njihovi predniki so v začetku prejšnjega stoletja ustvarili besedo in glasbo in to je to, kakorkoli ga imenujete.
Ga še vedno razvijate?
Da.
Ste se učili kakšnih posebnih tehnik petja iz drugih delov sveta ali morda kakšnih tradicionalnih?
Učil sem se od vseh in vsega, kar sem kadarkoli slišal.
Kaj je inovacija v improvizirani glasbi in kaj pomeni za vas? Ali menite, da ste tudi sami inovator?
Ali nismo vsi do neke mere?
Ali ste vedno nastopali samo z glasom brez dodatnih učinkov?
Da, vendar so drugi glasbeniki filtrirali, raztegovali in deformirali moj vokal.
Kakšen je vaš odnos do uporabe efektov in elektronike za obdelavo glasu?
Zame pomeni to preveč razmišljanja. Včasih delam z ljudmi, ki me semplajo. To je v redu, dokler ni glasnejše od tega, kar počnem istočasno.
Kaj mislite o alkoholu in drogah v glasbi?
Zelo lepo, najlepša hvala.
Če pogledate razvoj današnje improscene, kaj se je spremenilo? Na boljše ali slabše? Je improvizirana glasba dosegla svoje meje? Kakšne so omejitve in ali sploh obstajajo?
Improvizacija zanima danes po vsem svetu veliko mladih in poučuje se na univerzah. Poučujte in učite fiziko, ampak improvizirano glasbo Igrajte.
Izvajate tudi delavnice, ki jih imenujete Feral Orchestra. Ali se ljudje pogosto bojijo svojega glasu? Zakaj menite, da ljudje ne gredo izven družbeno sprejete uporabe glasu? Ali menite, da je prisoten strah pred norostjo? Kaj je za vas norost?
Kot najstnika so me klicali »nori Minton«. Moj glas je predstavljal mene bolj kot karkoli. Mislim, da to ni normalno. Glas ima toliko čustvenih pomenov, da je težko biti objektiven, kot poslušalec. Vedno sem se igral s svojim glasom, medtem ko poskušam ostati objektivno ločen od njegovega čustvenega vpliva.
Mačka se lahko zdravi s predenjem. Ali verjamete, da bi se lahko človeški glas uporabljal kot zdravilo? Ste imeli kakšne izkušnje na ta način s svojim glasom?
Nekateri ženski glasovi fizično vplivajo na mene in povedali so mi, da nekateri ljudje občutijo stisko, ko slišijo moj glas in improvizacijo na splošno. Ampak slišim tudi, da imajo drugi resnično radi improvizacijo in ne poslušajo ničesar drugega, ker dobro vpliva nanje in se manj bojijo prihodnosti.
Koliko improvizacije je prisotno v vašem vsakodnevnem življenju?
100 %, včasih nič.
Od baroka dalje skladatelji ne puščajo prostora za improvizacijo glasbenikov. Zakaj mislite, da je improvizacija izginila iz glasbe za množice?
Ali kdaj je glasba postala kup razdalj? Eden izmed kitajskih cesarjev je ustanovil policijo za višino tona, da je merila dolžino flavt. Bal se je anarhije. Danes imamo piščali različnih dolžin, vidno in slišno, a anarhije ni. Večina ljudi si želi biti del nečesa, zato se jih na tisoče poda na tehno, rave, rock in pop mega festivale, kjer so vse piščali pravilne dolžine in so mirne in se počutijo kot eno. Ni tako slabo? Toda …
Kako vidite razliko med skladateljem in improvizatorjem?
Skladatelji so pogosto višji od improvizatorjev.
In izvedbo enega ali drugega?
Zadnje čase ne sodelujem veliko s skladatelji. Včasih so moje improvizacije del kompozicij drugih.
Danes skladatelj dobi več priznanj in lahko lažje plača račune kot improvizator. Kako gledate na to neenakost? Zakaj poslušalci gledajo na komponirano glasbo in izvedbo glasbenika kot bolj dragoceno?
Zapisana je v kamen in temu zaupajo.
Kako gledate na brezplačno glasbo preko interneta?
Želim le pošteno plačilo za svoje delo.
Ali glasba pripada vsem?
Da, kot hrana, brezplačno stanovanje, zdravstveno varstvo. Lastnina je tatvina, Bakunin.
Katerih je vaših najljubših 5 albumov in 5 avtorjev, ki so vam spremenili življenje in 5 novih ali avtorjev, ki bi jih morali poslušati / videti?
Omejimo seznam na deset ljudi: Jackson Pollock, Louis Armstrong, Miles Davis, Ornette Coleman, James Joyce, Noam Chomsky, John Coltrain, Thelonious Monk, Dylan Thomas, Kurt Schwiters, Karen Carpenter. Jutri bi lahko naštel še deset novih.
Povezave za radovedna ušesa
