Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 6. september 2019
Po tako in drugače odmevnem lanskem koncertu z Markom Letonjo je Slovenska filharmonija (SF) tudi letos skupaj s Festivalom Ljubljana (FL) priredila takoimenovani Koncert ob odprtju sezone 2019/20, ki se je zgodil dva tedna pred uradnim prvim abonmajskim koncertom, le da je SF letos v Ljubljano uspelo privabiti še bistveno bolj zveneče ime – legendarnega švicarskega dirigenta Charlesa Dutoita, ki marsikateremu ljubitelju klasične glasbe kljub mnogim odličnim dosežkom in zelo bogati karieri še vedno ostaja najbolj znan kot dolgoletni umetniški vodja Simfoničnega orkestra iz Montreala – ta položaj je zasedal kar 25 let – s katerim je napravil tudi veliko število posnetkov, ki so pravi užitek tako z intepretativno-izvedbenega, kot tudi z avdiofilskega vidika in od katerih jih veliko še dandanes velja za antološke, tako kot na primer fenomenalen posnetek Holstovih Planetov iz leta 1986, ki je leto pozneje prejel tudi nagrado prestižne strokovne revije za klasično glasbo Gramophone.
A tako kot zloglasnemu h’woodskemu producentu Harveyju Weinsteinu in zdaj že tudi kar nekaj znanim imenom iz sveta klasične glasbe se je tudi Dutoitu zgodila takoimenovana afera #MeToo, saj se je moral dirigent decembra 2017 soočiti s plazom obtožb spolnega nadlegovanja s strani ženskih kolegic, s katerimi je sodeloval v desetletjih svoje kariere. Posledično so Dutoitu že dogovorjena sodelovanja nemudoma odpovedali na primer angleški Kraljevi filharmonični orkester in ameriški simfonični orkestri iz Bostona, San Francisca, Chicaga in Philadelphie (slednji mu je odvzel celo častni naslov zaslužnega dirigenta) ter Newyorški filharmoniki, še nekaj drugih orkestrov pa je sprožilo lastne preiskave.
No, nečedna zadeva pa očitno ni imela nikakršnega vpliva vpliva na vabilo na gostovanje v Ljubljani; v podobni situaciji se je dva meseca po junijskem gostovanju pri nas znašel tudi legendarni tenorist Plácido Domingo, ki je v Cankarjevem domu sredi junija dirigiral Verdijev Rekviem, ravno pred dnevi pa je zaradi obtožb tik pred zdajci odpovedal nastop v Verdijevem Macbethu v newyorški Metropolitanski operi, češ da bi “njegov nastop odvrnil pozornost od truda njegovih sodelavcev”. Oba velika glasbenika sta vse obtožbe seveda nemudoma in kategorično zanikala, a sta velik in neizbrisen črn madež ter slab priokus na podobi in karieri posameznika, ki ga takšne obtožbe doletijo, neizogibna.
V primerjavi z lanskim koncertom z Letonjo je dvorana kljub dirigentskemu imenu svetovnega formata tokrat ostala preveč prazna, sploh na drugem balkonu, da bi bila lahko FL in SF na obisk ponosna. Primerno in pravilno je, da je orkester koncert ob odprtju sezone začel s skladbo domčega skladatelja – koreografsko simfonično pesnitvijo Mařenka izpod peresa Lucijana Marije Škerjanca. Preden začnejo glasbo prepletati drobci svetlobe in topline, je vzdušje zelo temačno, Dutoit pa je orkester pripravil do impresivnega zvoka, še posebej bogato zvenečo sekcijo godal in splošen tutti zven ansambla, pripomogla pa je tudi spretna Škerjančeva orkestracija (partitura vsebuje tudi part za vibrafon). Posamezni vstopi so bili sicer še vedno narazen, a Dutoit za svojih 82 let premore še zavidljivo raven energičnosti in sugestivnosti, ki ju je uspešno prenesel na posledično odzivne filharmonike. Visoka stopnja njegove kontrole je nesporna.
Zanimiva programska izbira je bila naslednja skladba: Igra kart, baletna suita Igorja Stravinskega v treh stavkih. Še kako dobro je znano, da sta pri večini orkestralnih del tega ruskega skladatelja ključnega pomena predvsem dve kvaliteti muziciranja: ritmična preciznost in izpiljena artikulacija – ob ali zaradi katerih pa se seveda ne sme pozabiti tudi na muziciranje samo. Orkester je med igranjem dosegal oboje, vendar ne vselej obojega hkrati in ne vedno v pravih razmerjih med vsemi sekcijami, sploh na liniji godala–preostanek orkestra. Izpostaviti je treba odlična pihala in še posebej flavtista Mateja Grahka ter fagotista Zorana Miteva. Dutoit se z veseljem in žarom posveča detajlom v partiturah in orkestrašem daje vso možnost, da se mu pri tem pridružujejo, kar je na tokratnem koncertu uspelo v zavidljivi meri.
Ker pa poglavitni del večine koncertov pride po odmoru, smo za vrhunec večera prisluhnili še v dveh daljših stavkih pisani Simfoniji št. 3 v c-molu, op. 78 ‘Orgelski’ francoskega dirigenta Camilla Saint-Saënsa. Tudi tu je Dutoit premišljeno in obenem odločno odstiral večplastnost Saint-Saënsove partiture, tako da je dajal že prvi stavek slutiti maestoznost, ki sklene simfonijo. Ponovil se je vtis o mogočnem tutti zvoku ter energičnem igranju z zanosom, ki razveseljujoče ni pojenjal v ključnih in/ali bolj umirjenih trenutkih, prva vstopa orgel pa je spremljala zelo lepa in baržunasta igra godal. Pri vstopih trobil se je pozneje pojavilo več težav. Drugi stavek je tekel z gladko svežino vse do veličastnega, z grmečimi orgelskimi akordi uvedenega Maestoza, ki upočasni tempo in naznani začetek finala simfonije. Če ne prej, je tu brez sence dvoma moč razumeti skladateljevo izjavo o enkratnosti te skladbe (“Kar sem ustvaril tu, ne bom storil nikoli več.”). Ob lepem igranju klavirja štiriročno je bila izpeljava finala odlična vse do veličastnega konca in če naj bo koncert ob odprtju sezone tisti, po katerem bi presojali ali z njim primerjali vse preostale abonmajske koncerte, bodo imeli filharmoniki še precej težko delo.
