Orkester Slovenske filharmonije

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 10. oktober 2019

foto: Andraž Purg

Karseda razveseljujoč in pri nas zelo redek pojav je, da sta v zgolj enem tednu svojo krstno izvedbo na odru Gallusove dvorane doživeli kar dve skladbi sodobnih slovenskih skladateljev, saj je po Larisi Vrhunc in Simfonikih RTV noviteto Leona Firšta na koncertu Modrega abonmaja izvedel še Orkester Slovenske filharmonije (SF), ki ga je tokrat vodil mladi iranski gostujoči dirigent Hossein Pishkar. Število naročil novitet, ki jih je v zadnjem desetletju izvedla SF, je sicer zanemarljivo, čeprav bi s strani države financirana nacionalna filharmonična hiša brez sence dvoma morala redno in dosledno izvrševati tudi to poslanstvo.

Firšt začne misteriozno in s spremembami tempa, ne pa tudi vzdušja. Pojavi se prepoznaven 7-tonski (leit)motiv, ki ga spremljajo redni dinamični izbruhi, skladba Refleksije, sicer napisana po klavirskih motivih Lucijana Marije Škerjanca, pa je učinkovita predvsem po zaslugi spretne instrumentacije. Nekaj njenih tematsko-motivičnih prijemov bi domače zvenelo tudi v kakšnem filmskem sountracku, tako tudi dramatično učunkovit vrhunec Refleksij, ki se mistično sklenejo v duhu začetka – takšna cikličnost je v glasbi lahko še posebej učinkovita.

Mahlerja ne more biti na simfoničnih koncertih nikoli preveč – no ja, razen morda pred leti, ko sta s SF njegove simfonije zelo rada, a zelo (pod)povprečno izvajala Emmanuel Villaume in Keri-Lynn Wilson. Tokrat smo po daljšem času lahko spet slišali izvedbo čudovitega cikla samospevov Vandrovčeve pesmi, marsikomu verjetno dejansko bolje znanega po izvirnem nemškem naslovu Lieder eines fahrenden Gesellen, ob orkestru pa je nastopil razveseljivo slovenski baritonist Jaka Mihelač. Celoten Mahlerjev cikel je skladatelju po nastanku služil predvsem kot jasna in v hipu prepoznavna podlaga za njegovo Prvo simfonijo, sploh za prvi stavek, ki mu je skladatelj dopisal navodilo ‘Wie ein Naturlaut’ (‘Kot klic narave’). Ta podlaga je najbolj očitna že v prvem, še bolj pa v drugem samospevu, katerega melodijo je Mahler takorekoč dobesedno prepisal v prvi stavek simfonije, zadnji, četrti samospev pa uporabil za tretji stavek. Fenomenalni Mihelač je fasciniral z zelo izraznim in čustvenim baritonom, povsem brez grobih robov in v celoti občuteno prikrojenim vsebini izvajane pesmi. Dirigentu Pishkarju gre pohvala za zgledno pripravo orkestra; ta je lepo in spoštljivo spremljal izvrstnega solista, ki ga je prišel poslušat tudi (prav tako še mlad, a že mednarodno uveljavljen) zakonski pevski par Križaj Bitenc. Zelo uspešen nastop mladega umetnika je požel tudi znatno navdušenje in simpatije občinstva.

Koncert se je nadaljeval in končal z izvedbo Simfonije št. 1 v e-molu, op. 39 finskega skladatelja Jeana Sibeliusa; koncert je mimogrede za tri tedne zgrešil 62. obletnico njegove smrti. Dolg solistični uvod sta odlično izvedla timpanistka Špela Cvikl in klarinetist Massimiliano Miani, Pishkar pa je iz orkestra izvabil igro z žarom in zanosom. Trobila so bila včasih preveč robata, godala pa so, podobno kot teden dni prej RTV-jevska, navduševala z bogatim zvokom. Že v prvem stavku se je potrdilo tudi, kako zelo pomembna je v simfoničnem orkestru timpanistova pravilna izbira trdote palic in kako ključno lahko vpliva na zvok orkestra. Na prvo dobo drugega stavka rogovi niso znali vstopiti skupaj, a je potolažilo nadaljevanje. Na vrhuncu stavka se je zvočna slika razmazala, ko je godala preglasil preostali del orkestra, Pishkar pa nesoglasja ni uredil. Da bi se odkupili, so rogovi uvodoma ponesrečeni stavek toliko lepše sklenili. V tretjem stavku je Pishkar spretno izkoristil in eksponiral kontrast, ki ga pripravi trio, delikatna mesta v uvodu zadnjega stavka pa se niso vedno posrečila. Godala so še zadnjič v tem večeru potrdila dobro koncertno in interpretacijsko formo, tudi tu pa smo slišali dober vrhunec in nato vrnitev k vzdušju uvodnega stavka – podobno kot uvodoma pri Firštu, le da tu v merilu obsežne simfonične forme. Simfonijo sklene čustven in na koncu nepričakovan finale, po katerem pa prav barbarsko nevzgojena publika Pishkarju in preostalim zainteresiranim ni dovolila vsaj nekaj dragocenih sekund spoštljive tišine za refleksijo in kratek premislek o ravnokar slišanem; dirigent je bil po tej arogantni šlamastiki občinstva vidno in upravičeno poklapan.

Share