Pokey LaFarge je objavil svoj prvi zaresni konceptualni album: nove avtorske pesmi na pričujoči plošči prekinjajo tri kratke inštrumentalne »rapsodije«, ki s tem oklepajo svež avtorski izraz glasbenika »iz drugih časov«, kot so ga nekateri poimenovali, sam pa pravi, da ni tako: da je še kako sodoben, moderen, samo njegov glas prihaja iz preteklosti in ga prestavlja v relevantnost sedanjosti.
Pokey je že s prejšnjo ploščo Manic Revelations (2017) začel radikalneje spreminjati svoj zvok: iz tradicionalnih mešanic ragtima, jazza in bluesa v riteminblues, rokenrol, ponekod v pop, obarvan s »štimungo« petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja. Če nas njegova starejša glasba spomni med drugim na stare neworleanske kombo-zasedbe, je nova usidrana v plesnih dvoranah glasbenega izročila po drugi svetovni vojni in tudi nekaterih sodobnejših pop prijemov. Pokey LaFarge se je skratka odločil, da mu ne ustreza nobena nalepka in tudi tipiziran noče biti – s čimer se je seveda moč strinjati. Edinole vprašati se je treba: ima tudi nova glasba žmoht tistega, kar je počel nekoč, je dovolj prepričljiv, se ni izgubil v iskanju »novih zvokov«?
Nekateri pravijo, da se je izgubil, da želi biti všečen, da želi biti popularen in zvezdniški. A ko poslušamo njegovo novo glasbo, je daleč od vsega, kar dandanes velja za zvezdniško. Pokey LaFarge je naredil temno, tesnobno ploščo, ki v besedilih obračunava s problematiko soočanja s samim sabo, z »demoni«, kot je sam povedal. Glasba sicer ne deluje vedno temno, njegov riteminbluesovski glasbeni frak je prepleten s bigjoeturnerjevskimi jumpbluesovskimi obrazci (Bluebird), ponekod kitare zazvenijo celo nekoliko surfersko, včasih čakamo, da zapoje Bing Crosby iz svojih havajskih časov … ali pa Chris Issak (Just The Same). A naslovi in teme ne puščajo dvoma: že prva pesem po kratki uvodni rapsodiji ima naslov End Of My Rope (uvod je nekaj takega, kar bi našli bodisi pri Buddyju Hollyju, Marvinu Rainwaterju, Eddieju Cochranu ali komu drugemu iz teh časov), sledi pa ji Fuck Me Up, singl, ki je ob izidu zgodaj letos dodobra razburkal vode pristašev Pokeyjeve glasbe. »Kaj počne?« – »A je treba bit vulgaren?« – »Zdaj pa že pretirava!« – »Kje je Chloe Feoranzo s svojim klarinetom?« – »Pokeyju se je strgalo!« Ja, strgalo se mu je, sam je priznal – od izida prejšnjega albuma mu ni bilo preveč dobro: doživel je širšo razpoznavnost, igral večjim množicam kot poprej, a izgubljal tla pod nogami. »Dotaknil sem se dna, čistega dna,« je povedal v prvih najavah nove plošče, »in se s pomočjo vere in trme spet postavil na noge!« Pesmi za novo ploščo naj bi sicer nastale že pred kolapsom, posnel pa jih je, ko si je opomogel. »Zanimivo je,« je rekel, »da je te pesmi napisal grešnik v slutnji, kaj se bo zgodilo, poje pa jih čisto drug človek!« In to prepričljivo, čisto tako, kot jih pač zapoje nekdo, ki je šel »do pekla in nazaj«. Izkušnja je Pokeyja zresnila, začel je bolje skrbeti zase in kljub pomislekom, kako bojo ljudje sprejeli njegovo novo neposrednost, se je odločil, da je te pesmi treba obelodaniti takšne, kot so. »Ne bom leporečil,« je povedal.
V videospotu za Fuck Me Up pademo v več paralelnih svetov, v film noir, v nekakšno dantejevsko parodijo stvarnosti, kjer se Pokey pojavi kot mrtvec in kot Belcebub. Fallen Angel, Storm A-Comin’ in Lost In The Crowd z naslovi pričajo o svojih zgodbah, Storm A-Comin’ je denimo presunljiva doo-woopovska balada, Pokey pa jo zapoje s svojim značilnim vibratom, ki priča o slutnji temne prihodnosti »brez denarja in dekleta«, podprta z značilnimi riteminbluesovskimi vokali spremljevalnih pevk in učinkovitim kitarskim solom. »Če ne bo konec sveta, bo to moj konec,« poje Pokey in glede na kontekst mu moramo verjeti, kot verjamemo denimo Sinatri, ne gre zgolj za kliše ali pastiš. Pokey se v marsikdaj temnem svetu ritma in bluesa petdesetih, kjer je kar mrgolelo greha, hudičev in teme, znajde v resnici, le da je zdaj v 21. stoletju in zgodovina se ne spreminja. Waitsovska (ali pa sinatrovska, kakor hočete) Lucky Sometimes, ki ima tudi videospot, na sredini plošče stoji kot opomnik, da se usoda lahko prevesi na to ali ono stran: »še zgube imajo kdaj srečo«. Molovska Lost In The Crowd kljub temu zaključuje ploščo z občutkom izgubljenosti, ki jo nato pospremi še tretji, zaključni košček rapsodije, naslovljen Rock Bottom Finale. Pokey na naslovnici pleše z mrličko, fotografija ima pridih starih obarvanih fotk iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. A Pokey je vendarle tu, v sedanjosti, in čeprav je na novi plošči morda tu pa tam tudi rahlo sentimentalen, je tak z razlogom, ki ga narekuje koncept – ko gre človek po lastnem prepadu, je prestrašen, obupan, patetičen, zaskrbljen … in potem prileze na svetlo ali pa ne.
