Public Enemy
Fear Of A Black Planet
Def Jam, 1990
Moj “Moj album” po čistem naključju točno na dan, ko sem se lotil tegale pisanja, praznuje tridesetletnico svojega izida. Namreč, ob vabilu k dotičnemu zapisu sem takoj pomislil na to plato, šele zdajle, ob pisanju, pa sem na spletu slučajno zasledil, da je izšla 10. aprila leta 1990. V ZDA so bili takrat divji časi: začetek recesije 90. let, prva Zalivska vojna za ovinkom in eno leto pred objavo posnetka brutalnega obračuna LAPD-ja z “ni krivim ni dužnim” Rodneyem Kingom. Album je Fear Of A Black Planet skupine Public Enemy. Izdala ga je založba Def Jam, ki je takrat že hudo presegla svoje začetke poslovanja in delovanja iz študentske sobe Ricka Rubina na faksu NYU v New Yorku. Predvidljiva izbira kulta.
Album sem dobil na presneti kaseti, ko sem bil star devet ali deset let, torej precej ažurno po samem izidu, nekje leta 1991. Podaril mi jo je družinski prijatelj, ki si je glasbeno znanje in okus pilil tudi z dolgoletnim delom na RŠ-u. V tistem času sva se dosti družila in nanj sem gledal kot na nekakšnega svojega strica. Tako je spotoma prispeval h razvoju glasbenega okusa predadolescentnega fanta. Šenkal mi je več kaset, a Butthole Surfers mi niso pasali, preveč so mi bili hrupno zajebantski. In kitarski.
Spomnim se, da sem pogosto ležal v postelji in to kaseto znova in znova poslušal, včasih na maminem diktafonu, drugič na prenosnem dvojnem kasetarju, ki sem ga od očeta ravno enkrat takrat izsilil na nekem smučanju v Avstriji. Bad Kleinkircheim, če se ne motim.
Morda je spomin namišljen, ampak zdi se mi, da me je že prvič, ko sem si to kaseto zavrtel, intro v trenutku odpihnil. Instrumentalni posnetek, hud beat, skrečanje, semplani citati parol afroameriških družbenih gibanj in televizijskih fragmentov. Udarni komentar, sestavljen iz semplanih zvočnih koščkov. And they claim it ain’t music!
In potem prehod v že prvi vrhunec na albumu, komad Brothers Gonna Work It Out.
Spomnim se, kako sem si za vsak citat, za vsak fragment, za vsak glasbeni sample razbijal glavo, od kod je vzet. Za večino se mi niti sanjalo ni, šlo je za tisti kratek stik, ko preprosto ne moreš dešifrirati določenega koda, ampak veš, da je to, to; slepo in z občudovanjem verjameš v nekaj, česar ne razumeš. Ta “mindfuck” je bil izjemno naporen in vseobsežen, saj je produkcijska ekipa Bomb Squad stavila na radikalno kolažno tehniko, na radikalni maksimalizem, komadi na plati FOABP so sestavljeni iz nepregledne množice plasti, loopov, zvokov … Mislim, da je Hank Shocklee nekje rekel, da jih harmonična skladnost sploh ni zanimala, da se harme nekaterih prepletajočih se semplov na plošči tepejo, a gosti skupek vseeno funkcionira, in to je vse, kar so želeli doseči. Surov, konkreten, neposreden udarec po gobcu. S Public Enemy je “wall of sound” postal “wall of noise”.
Album FOABP je antologijski že sam po sebi; poln je kosov, ki vsak posebej pomenijo ključne trenutke rap glasbe. 911 is a Joke, Welcome to the Terrordome, Burn Hollywood Burn, naslovni posnetek …. In seveda, himna. Fight The Power. Huh. Spomnim se, da nisem mogel nehati razmišljati, zakaj Chuck D in Flavor Fav komad začneta z vzklikom “1989“. Spraševal sem se, kaj hudiča se je zgodilo tisto poletje, da te dva carja rapata o tem. Komad je bil sprva naročniški, napisan za potrebe filma Do The Right Thing. Režiser Spike Lee je rabil surovo ritmično himno in takoj pomislil, da so Public Enemy prava izbira za nalogo. Zadel je v polno, Fight The Power je postal glasbeni lajtmotiv filma, mi pa smo dobili eno najpotentnejših serij rim rapa in popularne muzike sploh: “Elvis was a hero to most / But he never meant shit to me / Straight up racist, the sucker was / Simple and plain, Muthafuck him and John Wayne!”
Public Enemy so album posneli na vrhuncu svoje popularnosti. Nikoli pred tem in nikoli po tem niso posneli albuma, ki je hkrati tako političen in tako privlačen za množice. Tako necenzuriran, ekspliciten, neprilagojen pa vendar plezajoč visoko po Billboardovi lestvici. Gre za enega tistih redkih trenutkov “uporniške, proti esteblišmentu uperjene muzike izrazitega pop apila”, ob boku Gila Scotta-Herona, Patti Smith, ja, tudi Boba Marleya … Danes sicer mislim, da je bil album pred tem, torej It Takes A Nation Of Millions To Hold Us Back, precej bolj direkten, surov, čisto pravi udarec po obrazu, pa tudi, da se je “klasično obdobje” zasedbe končalo z naslednjim albumom, Apocalypse 91… The Enemy Strikes Black. Skratka, s serijo klasičnih albumov skupine Public Enemy je bil afrocentrizem v popularni glasbi na svojem vrhuncu, rap glasba pa je takoj zatem – vsaj tista komercialno najbolj uspešna – zavila nekam drugam. Političnosti je bilo konec.
Ko sem se zaradi neštetih preposlušanj te kasete že samoproglasil za fena skupine Public Enemy, me je isti družinski prijatelj razveselil z nakupom kart – skupaj naj bi šla na koncert tega takrat najbolj militantnega benda v miljeju popa. Nestrpno sem čakal, veledogodek bi se moral zgoditi v Križankah, pisalo se je leto 1992, organizator je bil seveda Vidmar in njegov Ropot. No, kaj se je zares takrat zgodilo, ne vem, zapomnil pa sem si takole: Public Enemy so imeli istega tour managerja (morda isto booking agencijo?) kot Obituary, ki bi tudi morali nastopiti v Ljubljani v približno istih dneh ali tednih. In ker so Obituary zaradi “nevarnih razmer” – na sosednjem Hrvaškem je divjala zadnja balkanska tragedija – nastop odpovedali, so ga kategorično tudi Public Enemy. Prišli so potem končno leta 1999, prepozno.
Borja Močnik – Borka je zaposlen z didžejanjem, promoviranjem klubskih večerov, delanjem beatov, vodenjem založbe, delom na dveh radijih, glasbeno-novinarskim pisanjem in s svojim bendom.
