Vemo, da je Steve Earle že dolgo eden najglasnejših in najvztrajnejših kritikov sistema, ki vlada v ZDA. Nekateri (tudi pri nas, v zvezi s podobnimi politikantskimi nebulozami) temu pravijo izdajstvo, drugi patriotizem; tak namreč, ki ne temelji na vihranju z zastavo in sklicevanjem na boga, ko je treba teptat svobodo drugače mislečih: ne hinavski »patriotizem« torej, ampak kritična državotvorna drža. Steve Earle je o teh rečeh že v času Busha mlajšega napisal precej pesmi, Trump je prava zlata jama, a Earle ni zgolj kritik zaplankanosti, pač pa tudi strasten navdušenec nad zgodovino ZDA, kjer se zadeve spet zakomplicirajo, a pustimo zdaj to.
Leta 2010 se je v Zahodni Virginiji, rudarski deželici, ki jo je John Denver nekoč imenoval »skoraj nebesa«, zgodila eksplozija, ki je vzela življenje devetindvajsetim rudarjem. Nekaj let zatem sta k Earlu pristopila pisca s svojim projektom, neke vrste dokumentarno dramo o zgodbah rudarjev, ki so tragedijo preživeli, in o družinah tistih, ki niso. Earle naj bi napisal pesmi kot vezni člen med tekstom in intervjuji, vsa reč naj bi se imenovala Coal Country, januarja 2020 pa se je tudi udejanila in bila premierno predstavljena v enem od gledališč New York Cityja.
Nastalo je sedem pesmi, ki so na pričujočem albumu in še tri dodatne pesmi, ki pripovedujejo zgodbe o rudarjih v Zahodni Virginiji, niso pa neposredno povezane s predstavo. Pesmi so posnete v bluegrassovskem tonu, ki prehaja v različne folkovsko-bluesovske zvoke, poleg Earlovega glasu pa na plošči v pesmi If I Could See Your Face Again (gre za zaključno pesem omenjene predstave) slišimo Eleanor Whitmore, članico Earlove zasedbe The Dukes.
Ker Steve Earle vedno razmišlja večplastno, si je celoten koncept albuma, če odmislimo gledališče, zamislil kot nekakšen dialog med sabo in tistimi, ki volijo in politično razmišljajo drugače kot on. Vemo, da je omenjena zvezna država v tistem delu ZDA, ki ne slovi po naprednih političnih težnjah in Earlove pesmi naj bi nagovarjale te ljudi; ne s kakimi političnimi agendami, pač pa z zgodbami in usodami, ki spodbujajo razmišljanje. Earle je ob izidu albuma povedal takole: »Pomislil sem, da je navkljub situaciji, kakršna je zdaj pri nas, moja odgovornost napisati ploščo, ki nagovarja ljudi, ki ne volijo tako kot jaz. Želel sem narediti nekaj, ob čemer bi se lahko začel ta dialog.« Glede na sedanje stanje duha v ZDA (in po svetu) se takšno Earlovo razmišljanje zdi nekolikanj naivno, a upanje umre zadnje in namen je plemenit.
Album so ob izidu razglasili za eno Earlovih najboljših plošč in ob poslušanju pesmi, kot so Devil Put The Coal In The Ground, John Henry Was A Steel Drivin’ Man, It’s About Blood in Black Lung se lahko mirno strinjamo, da pričujoča plošča tako po kakovosti pisanja kot po tematski sklenjenosti res sodi v vrh Earlovih avtorskih dosežkov, obenem pa nudi celo vrsto referenc; poleg nekaterih zgodovinskih resnic o mentaliteti, denimo v pesmi Union, God And Country, je tu paleta glasbenozgodovinskih sklicev, zvečine v povezavi z rudarskimi in delavskimi pesmimi, ki jih je t. i. »americana« polna. Že samo o Johnu Henryju bi se lahko razpisali v debeli knjigi.
Omenimo torej za zdaj zgolj dve takšni referenci. Prva sega v leto 1947, ko je Merle Travis pri založbi Capitol izdal tematsko ploščo Folk Songs From The Hills. Gre za rudarske pesmi, povezane s Travisovo matično zvezno državo Kentucky, eno najbolj slavnih rudarskih deželic v ZDA. Na plošči srečamo nekatere najznamenitejše Travisove pesmi, dandanes ponarodele, neločljivo povezane z rudarji in njihovim življenjem, denimo Dark As A Dungeon in Sixteen Tons. Druga referenca je Johnny Cash, navdihnjen z delavskimi pesmimi Merla Travisa, Petea Seegerja in drugih. Zlasti v šestdesetih se je v najrazličnejših kontekstih precej pogosto spogledoval z rudarsko tematiko; leta 1960 je denimo posnel Ride This Train, tematski album o popotovanju po različnih pokrajinah ZDA in za uvodno pesem postavil Travisovo Loading Coal. Še neposrednejša povezava s pričujočim albumom Stevea Earla pa je njegova različica zgodbe o Johnu Henryju, epska balada The Legend Of John Henry’s Hammer, za katero je pogosto trdil, da je eden njegovih največjih dosežkov, objavil pa jo je leta 1963 na albumu Blood, Sweat And Tears, albumu s pesmimi o delavskem razredu. Devetminutna pesem je njegova avtorska plat legende, epopeja, ki se jo splača slišati. Intenzivnost izvedbe nekolikanj dolguje tudi tedanji Cashevi odvisnosti od poživil in pomirjeval, a ko sem slišal Earlovo pesem o Johnu Henryju, mi je Cash švignil skozi možgane kot strela.
Merle Travis in Cash sta torej dodatna duhova, ki potujeta skozi pričujočo Earlovo ploščo, ne glede na lokacijo. Kot rečeno, obstaja še mnogo drugih referenc, a za zdaj raje znova poslušajmo tale album in razmislimo o zgodovini, mentaliteti in dialogih. Časi so taki, da je dialog skorajda nemogoč, glasba pa ostaja in Earlova empatija je nekolikanj drugačna od denimo Springsteenove, čeravno delita zelo podobna politična prepričanja. Pa smo spet pri politiki, kajne? Eh, John Henry naj nas pocitra!
